Pridne gorenjske roke in rešitelj tedna

Jeseničan Gorazd Bregant je ravno končal delo na poligonu za ta dan in je še malo posedel skupaj s kolegi, ko je dobil klic, zaradi katerega je takoj skočil na noge. Sporočili so mu, da je Aleša Vidica, vodjo tekmovanja Pokal Vitranc, na progi nenadoma obšla slabost. Bregant je po poklicu namreč reševalec in je v službi vedno tudi takrat, kadar ni. Stekel je tja, takoj nudil prvo pomoč in organiziral tudi helikoptersko intervencijo. Ukrepanje je bilo pravočasno in Vidic zaradi pravega človeka ob pravem času na pravem mestu že okreva. 

Ker pa je bil Vidic tisti, ki je v svojih rokah do tistega trenutka držal vse niti tekmovanja, se je ekipa zbala in predebatirala, če bodo lahko priprave vse do konca izpeljali na enaki, najvišji ravni. V nedeljo popoldne so nato zadovoljno ugotavljali, da so svoje delo tudi letos opravili z odliko. V čevlje Vidica je namreč (spet) stopil Janez Šmitek, legenda slovenskega tekmovalnega smučanja, ki slovi tudi po svoji strogosti in neposrednosti, s katerima zna učinkovito poskrbeti za stvari.  

Združili moči

"Sam sem bil vrsto let vodja tekmovanja, Aleš Vidic je bil moja desna roka in je potem tudi prevzel vodenje, ko sem sam odšel v pokoj. Ostal pa sem njegov svetovalec in ko se je zdaj zgodilo to, da iz zdravstvenih razlogov ni mogel nadaljevati, sem jaz vskočil," pojasnjuje.  Priznava, da ni bilo najlažje, saj ni bil več na tekočem z vsem, veliko stvari pa je imel v glavi le Vidic sam. Pomagalo pa je, da je dodatno angažiral nekdanjega kolega pri vodenju reprezentance, s katerim sta skupaj stala denimo tudi leta 1999, kamor sega zadnja slovenska zmaga na Pokalu Vitranc: "Prišel je Jani Hladnik in bil ves čas tukaj. On je bil ruski trener, zdaj, ko Rusi več ne morejo tekmovati, pa je bil prost in mi je zelo pomagal, na srečo. Pozna stvari in meni je olajšal delo, saj včasih s temi ljudmi z Mednarodne smučarske zveze ni lahko. Sploh ta človek, ki je odgovoren za proge, lahko komplicira, on pa ga zna postaviti pred dejstvo. In take tekme, kot je bila danes, takih tekem ni veliko. Eno je, da smo mi dobro naredili, vreme je pa sreča. Tekma je tekla fenomenalno," je bil zadovoljen. 

Cela zima je suha, še vedno imajo pol metra kompaktnega snega, pod streho pa so januarja spravili že "mariborsko" Zlato lisico. "Zadnja številka v veleslalomu je imela najboljši čas, predzadnja v slalomu. Že takrat brez polivanja je bila proga dobra," pojasnjuje. A za moške to vseeno ni,  zanje mora en kubični decimeter tehtati vsaj 700 ali 750 gramov, da je sneg dovolj trd, dodaja. "10 deklet je enako kot dva fanta, ki močno pritisneta," opisuje učinek smučarjev na sneg. Vmes pa je bil poligon odprt še za rekreativne smučarje, bile so tudi zimske počitnice, ko tja pride še toliko več ljudi.

Progo so prvič obdelali z inicjiranjem, ko vodo iz cevi pod pritiskom vbrizgajo približno 30 cm globoko v sneg. Ker je bila proga nato vsak dan v uporabi, so se je nato na površini lotili še tako, kot to počnejo gasilci. Poškropili so jo s pomočjo tako imenovanih ročnikov, torej nastavkov na koncu cevi, ki s svojim pršenjem naredijo primerno debele kaplje. Je pa marčevski termin zanje optimalen, pravi sogovornik: “Ko sem bil še jaz vodja, je bila tekma velikokrat na sporedu decembra. Če bi bilo še danes tako, velike večine ne bi izpeljali. Zime so se skrajšale, ob koncu sezone pa je sneg drugačen, lažje se ga da obdelovati z vodo in soljo, zato je za nas ta termin ugodnejši od decembrskega.”

Pridne roke z vse Gorenjske

Ekipa, ki vsako leto poskrbi, da gledalci v Kranjski Gori uživajo ob vožnjah najboljših veleslalomistov in slalomistov na svetu, je res številčna. "Samo oddrsevalcev je vsaj 60, zelo veliko dela je s postavljanjem ograj, opremo za ciljni prostor pripelje italijansko podjetje, ampak postavijo jo naši delavci, Lojz Veber ima svojo skupino. Naš najstarejši član Mato Podrekar je naredil svetovno ekipo za merjenje časov, veste, koliko kablov je treba potegniti za to? Vozniki teptalnikov morajo gor zvoziti vso opremo za stolpe ob progi, kjer stojijo kamere, posebna skupina skrbi za kontrolo vrat med tekmo, Jože Ajdišek ureja promet. Postaviti je treba tale šotor, kjer je član Fisa, ki preverja opremo tekmovalcev," med naštevanjem z roko pokaže na belo ponjavo v cilju. 

Največ tistih, ki delajo na Pokalu, živi na relaciji Jesenice–Podkoren, sicer pa prihajajo s celotne Gorenjske, pravi. "Vsi so prostovoljci in zato ni nobenih težav, ker počnejo tisto, kar imajo res radi. Če človek noče delati, dela probleme, pri nas pa ni nobenega pritoževanja, ki je v Sloveniji tako prekleto moderno," se priduša. 

Prvi pomagal tudi tekmovalcu

In če smo že pri delanju nečesa s srcem, se vrnimo h človeku, s katerim smo tokratno zgodbo o Pokalu Vitranc tudi začeli. Gorazd Bregant je v soboto pomagal pri pripravi proge, ko je slišal obvestilo, da je švicarski tekmovalec, ki je odstopil v prvi vožnji, padel na drugem kraku poligona, kjer je vadil na ogrevalni progi. Šlo je za hud zlom noge, zlomil si je tako golenico kot mečnico, čeprav so takoj poslali po pomoč, je bil Bregant prvi, ki je stekel tja. "Ko me je zagledal, je zavpil, da potrebuje zdravnika. V eni roki sem namreč še vedno držal vrtalnik, v drugi pa ključ za vrata. Šele potem sem mu uspel razložiti, kdo sem in sva postala najboljša prijatelja," se posmeji. Še pred prihodom zdravniške ekipe mu je s pomočjo svojega kompleta za prvo pomoč, ki ga ima vedno v nahrbtniku, že namestil infuzijo in pomagal s protibolečinsko terapijo, da so mu lahko sneli smučarski čevelj. On je bil nazadnje tudi tisti, ki ga je z akijem odpeljal v dolino. 

Dva si že rešil, kdo bo tretji, se mu je posmejal tudi Šmitek. Bregant pa v svojem slogu z nekoliko sramežljivim nasmeškom le skromno odmahne z roko in je v mislih že pri jutrišnjem dnevu, ko bo kot dežurni reševalec helikopterske nujne medicinske pomoči na Brniku najbrž hitro našel še tega tretjega.