Boj proti nafti in premogu, a kdo ima prav? Leta 2035 na cestah trideset ali šest odstotkov električnih vozil?

Nafta in premog. V času, ko se svet ukvarja s podnebnimi spremembami in mrzlično išče okolju prijaznejše vire energije, sta se ta energenta znašla na vrhu seznama osovraženih, ki ju je treba nujno zamenjati. Razvoj tehnologije, s katero naj bi bilo to v nekaj desetletjih mogoče, je v polnem zamahu.

Nekoč rešitev, danes problem

Sicer ni prvič, da svet išče rešitev "okoljski izziv". Kot so pred časom zapisali pri Economistu, so se s podobno težavo na pragu 20. stoletja srečevali naši predniki. V času, ko so po ulicah ljudi prevažali pravi in ne jekleni konjički, so bila mesta namreč polna – gnoja. Leta 1900 naj bi v Londonu za prevoz skrbelo 300.000 konjev, v New Yorku 100.000. Posledica tega so bile umazane ulice, muhe, onesnažene reke in smrad. Ko so imeli leta 1898 v New Yorku konferenco o urbanem planiranju, je bilo vprašanje, kako se znebiti konjskega gnoja, na vrhu seznama prioritet. Rešitve niso našli.

Čez dobro desetletje se je težava rešila sama. Henry Ford je predstavil "model T". Po takratnih standardih poceni, hitro in čisto vozilo. Do leta 1912 so na newyorških ulicah avtomobili po številčnosti že premagali konje, do leta 1917 so konji izginili z ulic Manhattna. Naftni trg je doživel pravo eksplozijo.

Če je premog poganjal industrijsko revolucijo, je nafta poskrbela za nove korake. S pojavom traktorjev je bila omogočena hitrejša in večja pridelava hrane. Človeka je nafta popeljala na Luno, petrokemikalije pa danes najdemo v produktih od plastike do aspirina in šmink.

Nafta je tako zadnjih 100 let spreminjala zgodovino človeštva. Zaradi naftnih vrelcev so se netile vojne, šoki, povezani z nafto, so občasno obvladovali borze, naftni madeži so zaposlovali ekologe. Dominacija nafte se je preselila tudi v 21. stoletje. Leta 1973 je nafta skrbela za 73 odstotkov svetovnih energetskih potreb, tudi leta 2014 je bil njen delež še 31-odstoten, 29 odstotkov je pripadlo premogu, 21 plinu, obnovljivim virom le 1 odstotek.

Zanimivo je, da je pred stoletjem nafta uživala status rešitelja okolja. Danes ima podoben status, kot ga je imel takrat konjski gnoj – snov, nevarna zdravju in okolju. Podobno velja za premog. Sprememba je prišla skupaj z zavedanjem podnebnih sprememb, že pred leti. Pariški sporazum so nato mnogi videli kot odprto vojno napoved fosilnim gorivom.

Ko je konec lanskega leta na volitvah v ZDA zmagal Donald Trump, znan po tem, da je podnebne spremembe razglasil za potegavščino, ljudem v obubožani rudarski panogi pa je obljubil boljše življenje, so nato mnogi menili, da se nafti in premogu obetajo ne časi zatona, ampak vnovičnega vzpona.

Vseeno se večina analitikov strinja, da je obujanje rudarstva poskus reševanja že zdavnaj propadle industrije, ki je predvsem dobra politična parola v krajih, ki so povsem odvisni od rudarstva, v času zatona pa niso našli alternative in se danes spreminjajo v mesta duhov.

Analitiki Mednarodne agencije za energijo tako menijo, da naj bi ob nadaljevanju zmanjševanja porabe premoga povpraševanje po nafti svoj zadnji vrh doseglo leta 2020 z okoli 93 milijoni sodčkov (159 litrov na sodček), potem pa naj bi se njen delež v energetski oskrbi zmanjševal na račun zemeljskega plina, biogoriv in elektrike iz obnovljivih virov energije.

K temu naj bi predvsem pripomogle padajoče cene pridobivanja energije iz obnovljivih virov, kot sta veter in sonce.

Še bolj kot nafta bo na udaru tranzicije k nizkoogljični družbi premog, ki je še leta 2014 poskrbel za 46 odstotkov svetovnih emisij ogljikovega dioksida – nafta za 34 odstotkov, zemeljski plin za 20. Od fosilnih goriv naj bi se tako še najbolje pisalo zemeljskemu plinu, prav zaradi relativne čistosti.

Menjava energentov, sprememba razmerij moči in zavezništev v svetu

Vse manjši vpliv nafte bo sicer spremenil tudi podobo globalne ekonomije, do določene mere tudi družbe. Medtem ko so nafto po mnenju analitikov že pred časom na vrhu seznama najpomembnejših svetovnih dobrin zamenjali podatki, ki jih o uporabnikih zbirajo podjetja, s tem pa vrtijo svetovni oglaševalski trg, razvoj pametnih algoritmov in premikajo meje tehnološkega razvoja, je polovica 10 najvišje uvrščenih podjetij s seznama Fortune 500 povezana z naftno industrijo. Z nafto so trenutno povezana razmerja velesil v svetu, nafta in z njo povezani produkti naj bi skrbeli za večji del prihodkov v svetovni transportni industriji. To pomeni, da se z zatonom nafte obetajo korenite spremembe.

Ko so cene nafte začele strmoglavljati leta 2014, je svet že lahko dobil občutek, kaj se dogaja, ko črno zlato postane ničvredno. Ko je cena sodčka padla pod 30 dolarjev, sta z nafto bogati Venezuela in Nigerija utrpeli hude proračunske izpade, nekaj ameriških podjetij je šlo v bankrot, v nekaj proizvajalkah nafte je prišlo do socialnih nemirov in lakote.

Medtem ko je denimo Savdska Arabija začela razmišljati, kako ekonomijo obrniti v smer, ko ta ne bo odvisna večinoma od nafte, večina držav tega še ni storila. Številni analitiki zato opozarjajo na geopolitične in družbene posledice premika od nafte k drugim energetskim virom, ki po trenutnih ocenah generirajo manj prihodkov in delovnih mest.

Spreminja se tudi avtomobilska industrija. Še posebej v mestih, ki se utapljajo v smogu, iščejo alternative, spodbujajo kolesarjenje, javni promet, zapirajo termoelektrarne, avtomobilski proizvajalci, kot so Tesla, Chevrolet, Nissan in drugi, obljubljajo vzdržljive električne avtomobile po "dostopni" ceni okoli 25.000 evrov.

Obstajajo pa tudi skeptiki, ki menijo, da zahodne države pariškega dogovora nikoli ne bodo implementirale oziroma bo do prvih večjih sprememb minilo še vsaj 25 let. Mnoge z nafto bogate države tako še naprej pospešujejo vlaganja v tehnologijo črpanja in predelave nafte, saj ocenjujejo, da se bodo vložki bogato povrnili.

Bo zaton fosilnih goriv res tako hiter?

Carbon Tracker Initiative (CTI), nevladna organizacija s sedežem v Londonu, sicer ocenjuje, da naftna in rudarska podjetja živijo v zablodi, če menijo, da se bo posel nadaljeval po običajnih tirnicah.

Sončna energija bo po njihovih izračunih do leta 2040 pokrila 23 odstotkov globalnih energetskih potreb, do leta 2050 29 odstotkov. Naftni gigant ExxonMobil se s tem ne strinja. Po njegovih projekcijah bodo obnovljivi viri energije leta 2040 pokrivali le 11 odstotkov svetovnih energetskih potreb.

CTI tudi napoveduje, da naj bi električna vozila do leta 2035 zasedala tretjino trga, po letu 2050 dve tretjini. BP, še en naftni gigant, namesto tega ocenjuje, da bo do leta 2035 na cestah le 6 odstotkov električnih vozil.

Po napovedih CTI naj bi se tudi poraba premoga do leta 2050 prepolovila, nasprotno rudarska in naftna podjetja menijo, da pred letom 2040 ne bomo priča večjemu strmoglavljenju povpraševanja po nafti in premogu.

Čeprav je rudarska industrija hude udarce doživljala že v preteklosti, imajo tudi aktualna zmanjševanja povpraševanja precej hude učinke. Analitiki industriji sicer očitajo, da se na neizbežno ne pripravlja dovolj. V ZDA in Evropi je od leta 2008 do 2018 rudarska industrija izgubila okoli 10 odstotkov kolača – večinoma na račun obnovljivih virov energije – v denarju naj bi bilo to okoli 100 milijard. Izgube so vodile v revščino številnih zaposlenih v rudarski industriji.

Čez 100 let dilema, kam z odpadki sistemov za pridobivanje obnovljivih virov energije?

Po najbolj optimističnih scenarijih zagovornikov obnovljivih virov energije naj bi se v prihodnjem desetletju kapacitete pridobivanja energije s pomočjo sonca povečale za 5000 GW. Medtem ko večina meni, da gre za preoptimistične napovedi, drugi opozarjajo, da bi tako hitro nameščanje fotovoltaičnih sestavov prineslo velike spremembe v industriji, spet drugi pa se sprašujejo, kam bomo po treh desetletjih, koliko naj bi bila življenjska doba panelov, z odpadki, ki bodo nastali na ta račun.

Vprašanje, ki potrebuje hiter odgovor, pravijo – sicer bomo imeli čez stoletje podobno dilemo, kot so jo imeli pred stoletjem s konjskim gnojem, mi pa jo imamo z nafto – kaj storiti z zdravju in okolju škodljivimi stranskimi produkti našega lagodnega življenja.

V prid rasti pridobivanja energije iz obnovljivih virov sicer govorijo podatki, da je cena fotovoltaičnih panelov globalno v zadnjih sedmih letih padla za okoli 85 odstotkov, kmalu naj bi takšno pridobivanje energije postalo najcenejše. Forbes kot primer navaja Nemčijo, kjer naj bi do leta 2025 iz obnovljivih virov energije pridobili 35–40 odstotkov energije, do leta 2050 pa že kar 80 odstotkov. Poročilo Bloomberg New Energy Finance je leta 2015 na podatkih za Nemčijo razkrilo, da je za to državo obnovljiva energija že cenejša. Medtem ko naj bi energija iz premoga stala okoli 90 evrov/Mwh, naj bi MWh energije iz obnovljivih virov stal okoli 70 evrov. Nekoliko drugačen je izračun za Kitajsko, kjer je premog daleč najcenejši energent.

Vendar pa je degradacija okolja prav Kitajsko prisilila v to, da postaja nov paradni konj na področju obnovljivih virov energije, kar po mnenju analitikov pomeni, da bo energija iz obnovljivih virov postajala še cenejša. To pa je po mnenju analitikov pravzaprav še večji dokaz, da bodo naftna podjetja morala premisliti o svoji poslovni strategiji v prihodnosti. Česar namreč ne zmore "zelena miselnost", vedno zmorejo cene – kar je ceneje – ljudi prej prepriča. Morda še bolj pomenljivo pa je, da se Rockefeller Family Fund, organizacija povezana z družino Rockefeller, ki je obogatela prav z nafto, od naftne industrije vse bolj odmika in javno razpravlja o pomenu odnosa do okolja.