'Groza me je, da bi se dvakrat pojavila v istih oblačilih'

Kako polna je pa vaša omara? Globalna oblačilna industrija je od leta 2000 do leta 2014 podvojila svojo proizvodnjo, med trendi prevladuje "hitra moda", ki zapoveduje kupovanje novih in novih kosov oblačil, ponavljanje videza pa med tistimi, ki zapovedujejo trende, velja za "modni zločin".

Ženska

(Foto: Thinkstock)

Omara poka po šivih, a ko pride jutro, se z njim zbudi tudi večno vprašanje - kaj obleči. Težava, ki jo moški očitajo predvsem ženskam, a zadnje raziskave kažejo, da tudi moški vse bolj postajajo žrtve modne industrije. Če avstralska raziskava trdi, da povprečna Avstralka nosi le tretjino oblačil, ki se nahajajo v njeni omari, gredo po tej poti tudi moški. Raziskava QZ pravi, da moški danes za oblačila porabijo tudi do 70 odstotkov več denarja, kot so ga leta 1998, trg moških oblačil pa na leto obrača okoli 500 milijard evrov.

"Stara sem dvajset let. Študentka. Delam preko študentskega servisa, imam štipendijo, okoli 50 evrov v moj mesečni proračun dodajo starši. Sem komunikativna, družabna, prisotna na družbenih omrežjih, predvsem na Instagramu. Modna oblačila so del moje identitete. Rada se fotografiram in objavljam fotografije, zato za oblačila porabim veliko denarja, okoli 200 evrov na mesec. Groza me je, da bi se na fotografijah dvakrat pojavila v istih oblačilih," tako mlada Ljubljančanka L. 

Strastna uporabnica družbenih omrežij svojega imena v celoti ne želi razkriti, priznava pa, da pripada vse večji skupini ljudi, ki so posvojili "hollywoodsko mentaliteto" ekspresno hitrega menjavanja oblačil. Ker "danes tako pač je", pravi - biti v koraku z modo tako ne pomeni več enega novega zimskega plašča na sezono, ampak vsaj tri. Gre za trend, ki so ga v glave uspešno zasadili predvsem mediji, ki "zgroženo" pišejo o tem, kako je določena zvezdnica obleko oblekla kar - dvakrat! Ko je pred dnevi nekaj podobnega storila zvezdnica serije Seks v mestu Sarah Jessica Parker, so mediji to pospremili z besedami "Ja, kaj bi pa rekla Carrie?" - torej njen lik v nadaljevanki.

Hollywood v vsaki vasi, modni boj v pisarni in Instagram modna pista

Da gre za trend, ki je za osebne finance lahko smrtonosen, je jasno. Strokovnjaki pravijo, da naj za oblačila na leto ne bi porabili več kot 5 odstotkov svojih prihodkov. V praksi naj bi se ta odstotek vse bolj bližal 25 odstotkom, ocenjujejo analitiki Brother UK Ltd.

Globalna oblačilna industrija oblačil je od leta 2000 do leta 2014 podvojila svojo proizvodnjo, ugotavlja poročilo svetovalne družbe McKinsey, povzema Economist.

Strokovnjaki pravijo, da naj za oblačila na leto ne bi porabili več kot 5 odstotkov svojih prihodkov. V praksi naj bi se ta odstotek vse bolj bližal 25 odstotkom.

Takšna rast ima več dejavnikov. V zahodnem svetu jo pripisujejo predvsem vse večji modni ozaveščenosti, ki se je iz modnih krogov preselila v prav vse družbene sloje. Osebna urejenost in sledenje modnim trendom pomembno vplivajo na samozavest in podobo, ki jo oseba projicira v družbi. S pojavom družbenih omrežij fotografiranja niso več rezervirana le za ljudi, ki se ukvarjajo z modo ali svetom zabave, ampak je lahko vsakdo spletni model.

Ena od raziskav je pokazala, da je Instagram "kriv", da ljudje kupujejo več in dražje znamke - pa naj gre za pijačo, ki bo vidna na fotografiji, drage počitnice ali oblačila, ki naj bi bila po nekih nenapisanih pravilih vedno nova, po možnosti pa naj bi bil viden še znak katere od prestižnih znamk.

Drugi dejavnik rasti je vse večja kupna moč v Aziji. Do leta 2030 naj bi se po podatkih World Resources Instituta število pripadnikov srednjega razreda globalno - z okoli 3 milijarde leta 2015 - povzpelo na 5,4 milijarde. Ob tem trendu naj bi se povpraševanje v oblačilni industriji potrojilo.

S pojavom družbenih omrežij fotografiranja niso več rezervirana le za ljudi, ki se ukvarjajo z modo ali svetom zabave, ampak je lahko vsakdo spletni model. To vpliva na vse pogostejše nakupe oblačil.

K vse bolj obsedenemu nakupovanju oblačil pa spodbuja tudi njihova dostopnost. Tako so se prodaje oblačil lotili tudi supermarketi, ki imajo celo svoje cenovno dostopne modne linije. Kar v praksi pomeni, da lahko ob kosu mesa in solati za nedeljsko kosilo v isti trgovini kupite še šal in bundo. Še nekoliko dlje so šli Japonci, kjer so se lotili prodaje oblačil na avtomatih. Potem pa so tukaj še spletne trgovine z neomejeno ponudbo. Emarketer ocenjuje, da bo že do leta 2019  spletna prodaja na globalni ravni dosegla 3,5 bilijona ameriških dolarjev, samo v Aziji naj bi bila rast 25-odstotna. In ni dvoma, da si bo od tega kolač velik kos odrezala prav oblačilna industrija.

Tretji pomemben dejavnik pa je ob zunanji rasti povpraševanja ustvarila kar industrija sama - z optimizacijo proizvodnih procesov so dosegli, da so oblačila izdelana hitreje in za nižjo ceno.

Okoljski davek

Kako zelo gresta dostopnost in konstantna ponudba novih in novih modelov z roko v roki, v obliki prihodkov še posebej beležijo "high street" trgovine in spletne trgovine, kjer se cene oblačil začnejo pri nekaj evrih, novi modeli pa v ponudbo prihajajo dnevno. Ti trgovci so že zdavnaj opustili razdelitev leta na dve oblačilni sezoni. Dober čas za predstavljanje novih modelov je zanje prav vsak dan in trg temu pritrjuje.

Ima pa instant moda poleg vpliva na denarnico še eno drugo izjemno visoko ceno, o kateri je malo govora. Tudi med spletnimi zvezdami, ki promovirajo okoljske teme - vsakič v novi opravi. Vpliv na okolje je uničujoč.

Druga najbolj umazana industrija

Medtem ko se večina strinja, da so termoelektrarne ali rafinerije simbol umazane industrije, redko kdo med to šteje pisana oblačila, ki se bohotijo iz izložb. A Eileen Fisher, ameriška modna oblikovalka, poudarja prav to - da je bolj umazana od oblačilne le še naftna industrija. Poudarja, da tovarne, iz katerih se najbolj kadi, morda niso najhujši sovražniki okolja.

Težave oblačilne industrije se začnejo že na polju pri pridelavi bombaža. Ta je eden najpomembnejših virov tekstilnih vlaken. Bombaž potrebuje za rast veliko vode, veliko pesticidov in insekticidov. Največ ga raste na Kitajskem, v Indiji, ZDA, Pakistanu in Braziliji. Čeprav so z njim posajeni le okoli 3 odstotki obdelovalnih površin na svetu, "skrbi" za  11 odstotkov globalne porabe pesticidov in kar četrtino globalne porabe insekticidov. Območja, kjer poteka pridelava, so pogosto izsušena zaradi namakanja.

Poliester ni alternativa bombažu, saj je ogljični odtis njegove izdelave še večji kot v primeru pridelave bombaža.

Potem pride na vrsto barvanje vlaken. Gre za proces, kjer se uporablja vrsta kemikalij, škodljivih tako okolju kot ljudem. Primer - reka Citarum, ki teče v Zahodni Javi v Indoneziji. Velja za eno najbolj onesnaženih rek na svetu - po zaslugi tekstilne industrije. Okoljsko škodo na območju je mogoče primerjati s posledicami jedrske nesreče v Fukušimi, menijo pri Greenpeaceu. Zaradi onesnaženja ob okolju trpi še okoli pet milijonov ljudi. V vodi je med drugim močno prisoten tudi smrtonosen arzen.

Tehnologija barvanja blaga na leto porabi okoli 5 bilijonov litrov vode ali toliko, da bi lahko napolnili 2 milijona olimpijskih bazenov. Velik del te vode vrnejo v okolje, ne da bi jo očistili.

Naslednje okoljsko breme, povezano z oblačilno industrijo, je transport. Večina oblačil nastane v Aziji, od tam potujejo po vsem svetu. V ZDA na primer na leto prodajo okoli 22 milijard novih kosov oblačil. Na ameriških tleh jih izdelajo okoli 2 odstotka.

Koliko od okoli 9000 tovornih ladij je polnih oblačil, sicer strokovnjaki ne vedo natančno, bi pa naj ena sama ladja v enem letu v zrak poslala toliko onesnaženja kot 50 milijonov avtomobilov v istem časovnem obdobju.

Potem pa je tukaj še obremenjevanje okolja z vlakni. Ko perete oblačila, se od njih trgajo slabo razgradljiva poliestrska vlakna, ki še posebej obremenjujejo vodotoke. Ekolog Michael Browne, ki se ukvarja z analizo sedimentov ob obalah rek, pravi, da majhna sintetična vlakna vse bolj ogrožajo ekosisteme - skupaj z njimi pa v okolje prehajajo tudi strupene snovi, s katerimi so obdelana.

Oblačilna industrija

Vir: World Resources Institute (Foto: 24ur.com)

Polni smetnjaki

Gore oblačil vsako leto končajo v smetnjakih. Študija je ugotovila, da naj bi Avstralci vsako leto zavrgli za 500 milijonov dolarjev uporabnih oblačil, piše Economist. Poročilo organizacije Oxfam pa ocenjuje, da gre v britanske smetnjake vsakih 5 minut 9513 kosov oblačil. Nič bolje ni v ZDA. Wall Street Journal piše, da Američani vsako leto povprečno kupijo 70 kosov novih oblačil, skupaj pa jih zavržejo okoli 10 milijonov ton.

Še veliko prostora za rast

Če bi iz teh številk morda kdo sklepal, da je oblačilni trg prenasičen, se moti. Lansko poročilo Svetovne banke oblačilni industriji napoveduje rast - pa ne le, ko gre za prodajo, ampak tudi, ko gre za zaposlovanje. Ocenjujejo, da lahko oblačilna industrija samo v južni Aziji zaposli še par milijonov žensk. Nekaj sicer na račun vse dražje delovne sile in poslovanja na Kitajskem, kar je povzročilo, da se tekstilna in oblačilna industrija vse bolj selita v države, kot so Šrilanka, Bangladeš, Indija in Pakistan.

Čeprav so pogoji dela običajno brutalni, plačilo pa nizko, strokovnjaki menijo, da bi trajnostna oblačilna industrija lahko tem območjem občutno pomagala, ko gre za reševanje revščine in družbene izolacije deklet in žensk. Raziskave tudi kažejo, da so zaposlene ženske bolj samostojne, imajo manj otrok, ti pa so pogosteje vključeni v šolanje. Na Šrilanki ženske že predstavljajo dobrih 70 odstotkov delovne sile v šiviljski industriji, okoli 35 odstotkov v Indiji in Bangladešu, v Pakistanu pa je oblačilna industrija takoj za kmetijstvom najpomembnejši delodajalec za ženske. Skupaj tekstilna industrija v regiji zaposluje okoli 5 milijonov ljudi, posredno še nekajkrat toliko.

Povprečna plača je sicer po podatkih Svetovne banke precej borna - v Bangladešu 0,5 dolarja, okoli 1 dolar v Indiji, na Kitajskem pa se je povzpela na "že skoraj" 3 dolarje na uro.

Veliko tržno nišo si oblačilna industrija obeta od "personalizacije mode" - torej od tega, da se vse bolj prilagaja kupcem. Če so morali ti v preteklosti veliko časa posvetiti nakupom, če so iskali oblačila "izven standardnih mer", je teh težav vse manj, saj industrija ugotavlja, da oblačila za zelo majhne, zelo visoke ali močnejše ljudi prinašajo velike zaslužke.

Še posebej "plus size" moda je v zadnjih letih začela obračati velike zaslužke, tudi po zaslugi močnejših manekenk, ki so dosegle zvezdniški status - med njimi izstopa Ashley Graham. V Aziji je preboj uspel Lee Eun Bi, Kim Do Yee in Vivian Geeyang Kim. Moda je tako postala ne le primat tistih, ki imajo "prave mere", ampak kogar koli, ki - kot obljublja industrija - želi biti samozavesten in sprejet - bazen kupcev pa se je tako nekajkrat povečal.

Dovolj recikliranje ali bodo potrebni novi poslovni modeli?

Britanski modni oblikovalec Tom Cridland rešitev vidi v oblačilih, ki trajajo dlje. Ustvaril je moško kolekcijo, v kateri so oblačila, ki naj bi držala tudi trideset let. Skrivnost se skriva v posebnemu načinu šivanja in kakovostnem blagu.

Da trenutni odnos človeštva do oblačil z vidika planeta dolgoročno ni vzdržen, opozarja vse več ljudi.

Nekaj globalnih igralcev se je tako že lotilo sprememb poslovnih modelov. Paradni konji "instant mode" v svojo poslovno politiko vse bolj vpletajo odgovornost do okolja, od svojih dobaviteljev zahtevajo spoštovanje predpisov s področja okolja, delavskih pravic, otroškega dela in varnosti pri delu.

Skupaj se je že več kot 30 podjetij zavezalo k temu, da bodo do leta 2020 povečala količino oblačil, izdelanih z recikliranjem starih oblačil. Mnoge od teh trgovin kupce že spodbujajo, da oblačila, ki jih več ne želijo, prinesejo nazaj v trgovino.

A strokovnjaki opozarjajo, da recikliranje ob tako velikem povpraševanju enostavno ne bo dovolj. Cilj bo moral postati proizvodnja manj oblačil. Nekatera podjetja se zatekajo že tudi k tem možnosti. Patagonia ima linijo, kjer stara oblačila popravljajo, namesto da bi šivali nova. Družbe, kot je Zady, pozivajo, da se ljudje vrnejo k tradicionalnemu odnosu do mode, kjer sta pred kvantiteto in zadnjimi modnimi trendi prevladovali kvaliteta in brezčasna eleganca. A analitiki, ki spremljajo trende rasti, dvomijo, da bi bilo mogoče v kratkem obrniti trend instant potrošništva. Rešitve bolj vidijo v popularizaciji trgovin, ki prodajajo oblačila iz druge roke, s čimer bi se podaljšal njihov življenjski cikel, nato pa bi bila njihova zadnja postaja reciklaža.

Predvsem pa planet računa na ozaveščanje potrošnikov. Če so ti iz avtomobilske industrije že posvojili električne avtomobile, energetika se obrača k obnovljivim virom energije, oblačilna industrija zaenkrat še ni uspela potrošnikom "prodati" zelenega trenda. Oblačila iz bio bombaža - ki sicer še vedno porablja ogromno vode, a nič škropiv - ali oblačila iz recikliranih materialov so še vedno med manj prodajanimi. Prav tako je zmerno nakupovanje pri ljudeh prej omejeno s finančnimi sredstvi kot samokontrolo. In tako naj bi po mnenju številnih tudi ostalo, vse dokler te ideologije ne bodo zares posvojili tisti, ki narekujejo trende - od zvenečih modnih znamk, do zvezdnikov, manekenk in tistih, ki postavljajo trende na družbenih omrežjih. Okoljevarstveniki pa računajo tudi na večjo vlogo izobraževalnega sistema, za katerega ocenjujejo, da bi moral k ozaveščanju o varovanju okolju pristopiti bolj celostno, informativno, pa tudi preko dobrega zgleda.

Čas za Zemljo

Prenesi v

Glasuj

Pošlji sporočilo

Tvoja E-pošta:

E-pošta prejemnika:

Kratko sporočilo: