Čas za Zemljo

Naravovarstvenik Peter Skoberne: Narava je vedno sama znala izločiti moteče dejavnike

Ljubljana, 04. 04. 2017 06.02 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 5 min
Avtor
Anja Intihar
Komentarji
11

Peter Skoberne, biolog in naravovarstvenik, ima iskreno rad našo zeleno deželo, a opozarja, da njenih lepot ne smemo jemati za samoumevne. Za naravo je najbolje, če problem obvladamo, še preden do njega pride, pravi. Ste na primer vedeli, da so nameravali v 60. letih zajeziti Sočo? V 80. pa akumulirati Cerkniško jezero in Planinsko polje?

Peter Skoberne, biolog, pisatelj, naravovarstvenik.
Peter Skoberne, biolog, pisatelj, naravovarstvenik. FOTO: Aljoša Kravanja

Peter Skoberne, biolog, profesor, pisatelj, nekdanji v. d. direktorja Triglavskega narodnega parka, je naravovarstvenik že več kot 35 let. Iz pogovora z njim lahko človek hitro izlušči, da ima rad našo deželo. Resnično in iskreno rad. Se Slovenci zavedamo lepot našega okolja, narave, pestrosti živalskega sveta? "Ljudje cenimo stvari največkrat takrat, ko jih začnemo izgubljati, ko se nam morda za nekaj časa odmaknejo iz vidnega območja. Nekomu, ki stanuje ob Cerkniškem jezeru, pogled nanj predstavlja povsem vsakdanji prizor," pravi. Tista zavest o neverjetni lepoti navadno pride šele potem, ko jo izgubimo. Bridko in nepojemljivo.

Kaj konkretno izgubljamo, ga pobaram? Kateri deli narave so pri nas v največji nevarnosti? Velikokrat izgubljamo delček za delčkom, odgovori Skoberne, ki danes službuje na Ministrstvu za okolje in prostor. Tako, da se tega niti ne zavedamo. "Največ izgubljamo s pozidavo, s širjenjem infrastrukture se narava krči. Najbolj so na udaru nižinski predeli. Naprej močvirja in tista za gospodarstvo manj zanimiva območja," pravi. "O močvirjih nimamo zavesti, kako vredna so. To so lahko naravni zadrževalniki voda, preprečujejo poplave. Mi pa ga smatramo za nekoristen svet." Mokrišča veljajo za enega najbolj ogroženih ekosistemov pri nas in v svetu.

Smaragdni dragulj zahodne Slovenije - reka Soča
Smaragdni dragulj zahodne Slovenije - reka Soča FOTO: Thinkstock

Človek spreminja podobo narave

Morda se bodo starejši bralci še spomnili, kakšna je bila podoba reke Drave, preden so jo preplavile hidroelektrarne. Značaj rek se s hidroelektrarnami namreč popolnoma spremeni, v naši zavesti je že, da je Drava skupek akumulacijskih jezer. A ne vemo več, kakšna je bila Drava, ko je še tekla kot živa reka, opozarja sogovornik.

Vprašanje, ali je sobivanje narave z industrializacijo, človekovimi potrebami, sploh mogoče, se porodi samo po sebi. Skoberne je optimističen: "Vedno je mogoče najti srednjo pot, če le človekov pohlep ni v ospredju. Tipičen primer je turizem. Slovenci imamo izjemne možnosti za turizem, a paziti moramo, da ne bomo prestopili tiste tanke meje, ko infrastrukturo gradimo na račun (zdravja) narave." Zaupanje med posameznimi deležniki je nujno, poudari - energetiku moram zaupati, da bo svoje delo opravil strokovno in v skladu s predpisi, on pa mora zaupati meni, da obvladam svojo stroko, da poznam argumente, doda. Le skupaj je moč najti rešitve.

Kaj lahko k varstvu narave prispeva vsak posameznik, kaj država in kaj družba?

"Varstvo narave se je začelo razvijati v 2. polovici 19. st., ko je industrijska revolucija omogočila uresničevanje najbolj norih človeških sanj. Do leta 1992 je bilo naravovarstvo nekakšen odvetnik narave, vedno na njeni strani in proti razvojnim idejam," pravi Skoberne. Včasih v škodo ene, drugič druge strani. "V 60 letih prejšnjega stoletja so bile glasne pobude za zajezitev reke Soče pri Žagi. Tedanja vlada je upoštevala stroko in sprejela sklep, da naj si elektrogospodarstvo izbere druge, manj problematične vire energije." Soča je bila rešena.

In še en primer, kako lahko nekaj posameznikov, če so le dovolj glasni in pogumni ter imajo seveda prave argumente, "reši svet". V 80. letih je obstajal načrt za večnamensko akumulacijo Cerkniškega jezera in Planinskega polja. Stroka je naredila za takratne čase izjemno študijo z vseh mogočih vidikov, ne zgolj z naravovarstvenega, kaj bi pomenila takšna akumulacija. Presodili so, da je jezero, takšno kot je, pomembnejše od drugih idej in želja. "Pri razvoju je potrebno upoštevati širšo sliko, ne zgolj ene interesne skupine." In časi se spreminjajo. "Pri gradnji avtoceste Razdrto-Ljubljana smo glasno opozarjali, da bo presekala koridor velikih zveri. Takrat to ni bil nikakršen argument, investitor je zgolj plačal spremljanje stanja, kako se divjad navaja na te ograje. Zdaj je to pri gradnji standard," razlaga Skoberne.

Planšarsko jezero na Jezerskem
Planšarsko jezero na Jezerskem FOTO: Thinkstock

Poklic ali način življenja?

Na vprašanje, ali je naravovarstvo le poklic ali gre za način življenja, mi odgovori: "Naravovarstvo je nastalo kot odziv na naš napačen način življenja, zato potrebujemo ta poklic. V teh letih sem prišel do ugotovitve, da narava ne potrebuje varstva, vedno je namreč znala izločiti moteče elemente. Mi potrebujemo naravo, zato moramo začeti razmišljati in živeti na drugačen način." Se naučiti sobivati? Najmanj to. Primer dobre prakse so na primer nova naselja nad Igom, Škrilje. "Tam živijo ljudje, ki so prišli na medvedovo območje. Naučili smo jih, da medvedu niti slučajno ne smejo pustiti dostopa do hrane. Medved je oportunist, če se bo navadil, da je tam hrana, se bo redno vračal," pove Skoberne. Pripravili so medovarne kompostnike, uredili komunalne odpadke, osvestili ljudi. "To je drobna reč, ki pa lahko ogromno prispeva h kakovosti bivanja tako človeka kot zveri."

Peter Skoberne je pred kratkim napisal knjigo Skriti biseri Slovenije.V njej ponuja 60 naravnih znamenitosti, ki Slovencem niso tako zelo poznane - naša država namreč niso zgolj Piran, Bled in Bohinj. Pravo vabilo za spoznavanje domovine.

Peter Skoberne mi da misliti z naslednjim stavkom: "Za varstvo narave je najbolje, če si sposoben problem obvladati, še preden nastane. Varstvo narave ima pač to nesrečno lastnost, da nihče ne vidi, če se nič ne zgodi. Zgolj porazi so vidni. Najpomembnejši uspehi so javnosti neznani, prej omenjena Soča in Cerkniško jezero, na primer," pove in opozori na še enega velike ljubitelja narave, prof. Pavla Kunaverja. "On je prenašal svoje bogato znanje na mlajše generacije, peljal jih je v naravo. Odkril jim je lepote naše dežele in nekateri od teh posameznikov so potem soodločali o tem, da se Cerkniško jezero ne bo pozidalo."

In smo spet pri odločitvi in vlogi vsakega posameznika pri tem, kako bo ravnal s svojim bivanjskim prostorom. Krog je sklenjen.

Čas za Zemljo
Čas za Zemljo FOTO:
  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (11)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Janezek1a
05. 04. 2017 08.42
+4
Ne vem zakaj nekateri tako radi pljuvajo čez tovarne in kmete. Gospod Skoberne je plačan iz proračuna katerega pridno polnijo tovarne in njihovi delavci in od čes živimo, če ne od hrane pridelane na njivah in v hlevih? Polivanje gnojnice po travnikih zaključuje krog; prav s travnika je živina dobila hrano. Vem, da ne diši, ampak v naravi je precej bolj krutih stvari. Je pa res, da bo dober gospodar z gnojnico ravnal pametno in ne bo prekomerno obremenjeval okolja, se pa lahko gnojnica uporablja tudi za nagajanje oz. povzročanje škode. Glede tovarn: pogosto se morajo proti svoji volji odločiti za cenejšo tehnologijo, ki bolj obremenjuje okolje, ker trg (kupci) diktirajo ceno. Če bi kupci pred 20-30-imi leti znali ceniti hrano iz slovenskih družinskih kmetij, jih ne bi nekaj 10.000 propadlo oz. opustilo dejavnosti. Ampak kupci so množično drli v megamarkete kupovati poceni hrano iz naročja multinacionalk. Sedaj se reklamira lokalno pridelano hrano ampak pridelovalci, ki so ostali v veliki meri kupujejo seme in tehnologijo pridelave pri multinacionalkah... Malih kmetov je ostalo le še toliko, da jih trgovci lahko porabijo za svoje reklame, pridelane količine pa so butične...
ni_mi_vse_eno
04. 04. 2017 18.58
+2
Narava zna izločiti vse moteče dejavnike v okolju, razen japonski dresnik. Zato potrebuje pridne ljubljančane, da se ga znebi.
Madeni
04. 04. 2017 12.05
+15
Končno eden ki ni v sporu z naravo,ki ne dela proti, ki se ne bori proti zdravi kmečki logiki danes so vsi proti naravi, vsak dan rastejo novi geniji in postavljajo NARAVO na glavo Narava ve da je človek postal motilni element in njegova exsekucija je samo vprašanje časa..ČLOVEK edini motilni eleement naravnega razvoja..
Kollerik
04. 04. 2017 15.34
-1
da.... treba je ceniti kmečko logiko... od špricanja gnojnice po travnikih, do izsuševanja močvirij in nasplošno spreminjanja krajine v eno siromaštvo od vrstne pestrosti.... :)))
ni_mi_vse_eno
04. 04. 2017 21.25
+0
Človeka mati zemlja ne bo uničila, saj vse obstaja zaradi nas. Res pa je, da nas bo kmalu veliko manj, saj vsaki eksponentni fazi rasti populacije sledi faza stagnacije in faza umiranja. Vse je ustvarjeno zaradi nas, saj brez opazovalca ne bi nič obstajalo. Glej: "double slit experiment". S kakšnimi očmi gledamo, to ustvarjamo. Če bomo gledali z očmi strahu, bomo strah našli. Če bomo gledali z očmi ljubezni, bomo ljubezen našli. Živimo zato, da rastemo in se učimo.
ecnarf
04. 04. 2017 11.54
-3
Naravovarstveniki mešajo meglo čez celo leto ,enaki njim so iz spomeniškega varstva,povsod nos vtikajo naredijo pa nič uporabnega, sama papirologija jih je, da ne omenim še Lučko kajfeževo.
JanZiska
04. 04. 2017 09.29
+2
Najlepša stvar na zemlji so velike fabrke. Nič me bolj ne razveseli, kot pogled na te triumfalne dosežke človeka, spomenike njegove ustvarjalnosti in napredka, izredno mi je žal nekaterih slovenskih gigantov, ki so skozi leta ugasnili (npr. Tovarna dušika Ruše, Topilnica svinca Mežica, Rudnik živega srebra Idrija, Cementarna Trbovlje, Hidromontaža, TAM...). Z vsako fabrko manj smo manj ljudje in bolj ovce. Molim k Bogu in Kardelju Speransu, da bi vsaj ponos slovenske industrije in tehničnega intelekta kamor sodijo Železarne, Talum, Cinkarna, Impol, Lama, Kolektor, Hidria,...prosperiral še dolgo in nadvse donosno.
knight/tomo
04. 04. 2017 10.54
+1
Zanimivo...Meni pa tovarna predstavlja zgolj nekaj kar škoduje meni in mojim potomcem. Največji dosežek človeštva, ki sem ga jaz videl so bili Javornik na območju Postojne, ki so jih v začetku 20 stoletja pogodili domačini.
JanZiska
04. 04. 2017 11.04
-7
Pred industrijsko revolucija je bila pričakovana življenska doba v Sloveniji 45 let, danes je 78 let. Tovarnam se lahko zahvališ za kakovost bivanja in življenjski standard. Ni pa nujno, da to vsi razumejo.
tron3
04. 04. 2017 08.17
+26
Vsaj se je našel nekdo, ki ve resnico, da je mati narava nad vsem tudi nad človekom.