Zmanjševanje ozonske luknje je dokaz, da mednarodna politika lahko uspešno reši tudi globalne okoljske probleme. Ozonska plast je za naš planet še kako pomembna, ker ga in nas ščiti pred nevarnim ultravijoličnim sevanjem, a uporaba nevarnih klorofluoroogljikovodikovih plinov (CFC) je tanjšala to plast, nad poloma pa se je oblikovala tudi luknja.
Leta 1987 so sprejeli tako imenovani montrealski protokol, s katerim so prepovedali uporabo CFC-jev in začelo se je počasno okrevanje. Nasini sateliti so zdaj izmerili, da je okrevanje uspešno. Znanstveniki so kar nekaj let zbirali podatke o kloru, ki je uničeval ozon nad Antarktiko, in zdaj podatki kažejo, da je količina klora počasi upadala.
Nasin satelit Aura je ponudil tudi prve nedvomljive dokaze o uspehu montrealskega dogovora. Gre za prvo študijo, ki je natančno izmerila nivoje klora v sami ozonski luknji. Aura je prve podatke zbral leta 2005, podatki izmerjeni leta 2016 pa kažejo 20-odstotno zmanjšano uničevanje ozona zaradi klora med zimo na Antarktiki.
Znanstveniki so že več let opažali, da se ozonska luknja manjša, vendar niso mogli biti povsem prepričani, da je to posledica omejitve uporabe CFC.
CFC-ji so dolgoživeče spojine, ki pripotujejo do stratosfere, kjer jih ultravijolični žarki razbijejo, tako se sprosti klor, ki v nadaljevanju uničuje ozon (O3). Stratosferski ozon je pravzaprav ključen za življenje na planetu, saj ščiti pred radiacijo, ki povzroča kožnega raka, slabi imunski sistem, močno negativno vpliva tudi na rastline.
Ozonsko luknjo nad Antarktiko so odkrili leta 1985, dve leti pozneje so države že podpisale protokol, s katerim so omejili uporabo nevarnih spojin (večinoma so jih uporabljali kot hladilne tekočine v hladilnikih).
KOMENTARJI (13)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.