Kakšno vrečko izbrati, da narava ne bo trpela?

Povprečen Finec na leto porabi točno štiri plastične vrečke. Štiri! To uspeva tudi Dancem. Povprečen Evropejec jih 198. Podatkov za Slovenijo ni, tisti evropske komisije, da jih porabimo kar 466 na prebivalca, pa po trditvah našega okoljskega ministrstva ne drži. V Bruslju so porabo izračunali "na pamet", ker uradni podatki za našo državo ne obstajajo. Po principu – če ni uradnih evidenc, potem gotovo na veliko smetijo – so nas porinili v skupino držav z največjo porabo.

Očitno smo torej bolj okoljsko ozaveščeni, kot menijo v Bruslju, poleg tega se poraba vrečk v zadnjih letih zmanjšuje. Smo torej lahko zadovoljni z doseženim? Žal ne, življenje ni statistika, možnosti za izboljšave pa je še ogromno. Ne le pri nas.

Alarm zazvoni ob podatku, da je samo v letu 2010 na trg Evropske unije prišlo skoraj 100 milijard plastičnih vrečk (98,6 milijarde, če smo natančni). To je slabih 200 vrečk na vsakega prebivalca. 90 odstotkov je bilo lahkih vrečk, ki najhitreje končajo med odpadki. Gre za vrečke, tanjše od 50 mikronov oziroma 0,05 milimetra. In prav tem vrečkam so v Bruslju napovedali vojno.

Evropski parlament je leta 2015 izglasoval zmanjšanje njihove porabe za kar 80 odstotkov. Cilj je do konca leta 2019 povprečje spustiti na 90 vrečk na prebivalca, do konca leta 2025 pa na 40. Kako bo to dosegla, se lahko vsaka država odloči sama. Slovenija, ki z uvajanjem ukrepov že zamuja, naj bi do poletja uvedla obvezno plačilo za takšne vrečke, medtem ko se za uvedbo posebnih davkov ni odločila. Več energije kot doslej bi morale države namenjati tudi osveščanju potrošnikov.

"Sedanje stopnje recikliranja lahkih plastičnih nosilnih vrečk so zelo nizke, zaradi več praktičnih in gospodarskih težav pa se v bližnji prihodnosti najverjetneje ne bodo bistveno zvišale," so bruseljski politiki zapisali v utemeljitvi. Očitno so prisluhnili okoljevarstvenikom, ki že leta dopovedujejo, da je plastike toliko, da zgolj recikliranje ni dovolj. Treba je zmanjšati porabo.

Evropska direktiva pa dovoljuje tudi izjeme, zelo lahke plastične nosilne vrečke z debelino stene manj kot 15 mikronov, namenjene za primarno embalažo nepredpakiranih živil, se iz ukrepov lahko izloči. Med državami, ki so se v Bruslju zavzemale za to, je tudi Slovenija. "Uporaba teh vrečk se priporoča iz higienskih razlogov pri prodaji nepakiranih svežih živil, zlasti sadja in zelenjave, pa tudi rib, mesa in mesnih izdelkov," na našem ministrstvu za  okolje utemeljujejo takšno stališče.

Kaj to pomeni v praksi? "Te manjše vrečke bodo plačljive, v kolikor ne bo sadje ali meso direktno v vrečki," je za oddajo Svet pojasnila direktorica direktorata za okolje Tanja Bolte. Plačljive pa bodo tudi vrečke na hitrih blagajnah, ki so zdaj še zastonj.

Najboljši – Finci in Danci

Danci so kot prvi na svetu že leta 1993 začeli vrečke zaračunavati. Danes, kot že omenjeno, v povprečju porabijo štiri plastične vrečke na prebivalca na leto. Enako je na Finskem, kjer jim je uspelo brez kakršnih koli ukrepov v obliki prepovedi ali dodatnega zaračunavanja. Le navade so drugačne in namesto plastičnih v vseh trgovinah ponujajo papirnate vrečke.

Francija je lani kot prva v Evropi prepovedala plastične vrečke za enkratno uporabo; z letošnjim letom so prepoved razširili še na plastične vrečke za zavijanje sadja in zelenjave.

Uspešna je tudi Irska, ki je z leta 2002 uvedenim davkom porabo plastičnih vrečk zmanjšala za 90 odstotkov. Se je pa zato povečala potrošnja vrečk za odpadke, kar pričakujejo tudi snovalci evropske uredbe. "Zaradi zmanjšanja potrošnje lahkih plastičnih nakupovalnih vrečk je pričakovati porast potrošnje namenskih vrečk za odpadke, ki ne sodijo med embalažo, vendar pa naj bi bil ta porast bistveno manjši od števila 'preprečenih' nakupovalnih vrečk," ugotavljajo tudi na našem okoljskem ministrstvu.

Je biorazgradljivo res tudi varno in okolju prijazno?
 

Najpogosteje uporabljena definicija bioplastiko opredeli kot biorazgradljivo in/ali narejeno na osnovi biomase. Vključuje tako plastiko, ki ni biorazgradljiva, je pa narejena iz obnovljivega vira, kot plastiko, ki je biorazgradljiva, a narejena iz fosilnih virov. Biorazgradljiva plastika je tista, ki se v okolju razgradi. Lahko je izdelana iz obnovljivih ali neobnovljivih virov.

Vse več potrošnikov posega po biorazgradljivih vrečkah kot okolju prijazni alternativi. Žal pa tudi te skrivajo umazano resnico.

Pri evropski komisiji so ob sprejemanju direktive o zmanjševanju uporabe plastičnih vrečk posebej izpostavili tiste, ki jih proizvajalci označujejo z izrazoma 'okso-biorazgradljive' ali 'okso-razgradljive'. V takih vrečkah so plastiki dodani aditivi, ki sprožijo njeno razpadanje na mikrodelce, ki ostanejo v okolju. "Označevanje tovrstnih vrečk za biološko razgradljive je torej zavajajoče, saj z njimi ne bo rešeno vprašanje smetenja, temveč se lahko onesnaževanje celo poveča," opozarjajo.

Tudi sicer imajo biorazgradljive vrečke, pa čeprav izdelane iz povsem naravnih materialov, svoje pomanjkljivosti. Nekatere dokončno razpadejo le v nadzorovanih pogojih, na primer v procesu industrijskega kompostiranja, kjer so temperature v primerjavi z domačim precej višje. Takšne, ki bi razpadla v morju, še niso izdelali. Žal jih prav v morju konča ogromno. Okoljevarstveniki celo menijo, da biorazgradljive vrečke spodbujajo malomarnost potrošnikov, ki jih z veliko lažjim srcem odvržejo v naravo, češ, saj bodo tako ali tako "izginile". Svarijo tudi pred pronicanjem delcev v zemljo in podtalnico in dodajajo, naj si nikar ne zatiskamo oči pred dejstvom, da tudi biorazgradljive vrečke vsebujejo kemikalije.
 

"Pomembno je opozoriti, da navedba, da je določen material biorazgradljiv ali narejen na biološki osnovi, ne pove nič o potencialni uporabi nevarnih materialov. Katero koli kemikalijo, tudi vsem poznan motilec delovanja žlez z notranjim izločanjem bisfenol A, je mogoče izdelati iz surovin na biološki osnovi. Poleg tega je mogoča uporaba vrste drugih tveganih kemikalij kot dodatkov, premazov, črnila, lepila itd. Označevanje bioplastike kot okolju prijaznega izdelka brez negativnih učinkov je zato lahko zavajajoče." (Gibanje Break free from plastics)

Med tistimi, ki opozarjajo pred nekritičnim prehodom na biorazgradljive izdelke, je vrsta okoljskih in drugih organizacij, združenih v gibanju Break free from plastics (v prevodu: osvobodimo se plastike). Slovenijo zastopajo Ekologi brez meja. Kot poudarjajo, je treba predvsem zmanjšati porabo, zgolj zamenjava ene vrste plastike z drugo ne bo pomagala planetu, ki se duši v odpadkih.

Težava nastane tudi, ko vrečke odrabimo. Biorazgradljive prepogosto končajo v zabojnikih z navadnimi, čeprav zanje veljajo drugačni postopki recikliranja. Na odlagališčih v večini primerov razpadajo brez prisotnosti kisika, pri čemer se tvori toplogredni plin metan, ki je 23-krat bolj škodljiv kot ogljikov dioksid, opozarjajo. Obstaja tudi nevarnost, da jih veter odnese proč, v naravo.

Biorazgradljivo plastiko je sicer mogoče industrijsko kompostirati, a ker v Evropi primanjkuje temu namenjenih objektov, pa tudi ločeno zbiranje tovrstnih odpadkov ni vzpostavljeno, jih večina konča v sežigalnicah in na odlagališčih, dodajajo v gibanju.

Še en razlog za zmanjševanje uporabe plastike namesto prehoda na biorazgradljive izdelke, ki so ga navedli, je ohranjanje obdelovalnih površin. Namesto gojenju rastlin, iz katerih pridobivamo surovino za plastiko, bi jih lahko namenili pridelavi hrane. Opozoriti je treba tudi, da gre za intenzivno kmetijstvo, v katerem na veliko uporabljajo umetna gnojila in pesticide.

Ena od predlaganih rešitev je uporaba gospodinjskih odpadkov kot surovin za izdelavo bioplastike. A tudi tu imajo v gibanju pomisleke. Povpraševanje po odpadkih njihove količine ne bo zmanjšalo, pravijo.

Alternative? Tudi tu ne gre brez pomislekov

Ena najbolj obsežnih primerjalnih študij je bila narejena v Avstraliji leta 2007. Po naročilu tamkajšnje vlade so ugotavljali ogljični odtis različnih vrst vrečk in poskrbeli za veliko nejevernega zmajevanja z glavo. Namreč: izračunali so, da imajo papirne vrečke zaradi večje porabe energije pri proizvodnji in transportu (ker so večje, potrebujejo več prostora, poleg tega so težje) celo višji ogljični odtis od plastičnih. A to ne pomeni, da so plastične okolju prijaznejše. Ne smemo namreč pozabiti, da se papir za razliko od plastike v naravi razgradi, da pri tem  v zrak ne uhajajo toksini in da ni kriv za množično umiranje živali.

A vendar: tudi v tem primeru gre za izdelek, ki ga odrabimo v nekaj minutah. Okoljevarstveniki zato zagovarjajo stališče, da bi morale vse vrečke za enkratno uporabo, tudi papirne, biti plačljive. In tudi, da bi morale biti papirne narejene iz recikliranih materialov. 

Kaj pa vrečke, ki jih lahko uporabljamo vedno znova in znova? Kot so opozorili avtorji avstralske študije, tudi bombažne niso nedolžne. Bombažu je po podatkih WWF namenjenih 2,4 odstotka vseh pridelovalnih površin na svetu, a hkrati zanj porabijo 24 odstotkov vse svetovne proizvodnje insekticidov in 11 odstotkov pesticidov. Poleg tega za proizvodnjo kilograma bombaža porabijo več kot 20 tisoč litrov vode. Recikliranje bombaža je še zelo redko.

Iz tega sledi, so zaključili avstralski avtorji, da je najboljša izbira vrečka za večkratno uporabo, izdelana iz reciklirane plastike.