FOTO: Ko z nekaj domišljije in znanja iz odpadkov nastane nekaj novega, lepšega ...

''Večini se zdi vse okoli nas samoumevno in ne razmišljajo o tem, da je vse, kar vidimo in primemo v roke, tudi oblikovano, čeprav žal, ne vedno dobro,'' poudari oblikovalka in profesorica Barbara Prinčič, ki opozarja na pomembnost oblikovanja s trajnostno konotacijo. Da torej oblikovalec razmišlja širše - vse od surovin, embalaže, transporta do tega, kaj bo z izdelkom, ko bo postal odpadek.

Fotogalerija (8)

  • Rolka iz plastičnih vrečk
  • Tulec za načrte iz plastičnih vrečk
  • Biorazgradljivi lončki
  • Biorazgradljiv lonček
  • Torta
  • Mini bar
  • Svetilo VG 24
  • Šatulja iz zavrženih ženskih najlon nogavic

V rokah držim plastično vrečko, v katero je bilo zavito sadje. Najbolje, kar iz nje znam narediti, je, da jo uporabim še nekajkrat in da se potrudim, da jo odložim v pravi koš, da bo romala v reciklažo, in si tako vsaj malo olajšam slabo vest, ker sem jo v trgovini sploh vzela. V strgani in neuporabni plastični vrečki ne vidim ničesar uporabnega, zame je le smet, tisti grozni odpadek, ki močno škoduje naši naravi. A z nekaj domišljije in znanja lahko vrečka znova postane material, izziv in z nekaj truda nov, uporaben in precej lepši predmet od izvirnika. In to je misija moje sogovornice, oblikovalke in profesorice na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje prof. mag. Barbare Prinčič, da študentom preda vse svoje znanje s področja trajnostnega oblikovanja.

V fotogaleriji preverite primere ponovne uporabe, ki so jih izdelali študenti oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Iz primerov je razvidno, da se z nekaj domišljije da preoblikovati marsikaj, kar je bilo za nekoga odpadek.

V najbolj skrajšani definiciji je to področje znotraj oblikovanja, ki se osredotoča na celoten življenjski krog pri razvoju izdelka, storitve, sistema, lahko tudi poslovnega modela. Če kopljemo nekoliko globlje, spoznamo, da je treba misliti na podrobnosti, na katere večina, ko v rokah drži končni izdelek, ne pomisli niti v sanjah.

Začne se že pri surovinah, iz katerih bo izdelek, ki je šele v glavi oblikovalca, narejen – ali gre za obnovljive ali neobnovljive vire, od kod pravzaprav so te surovine, s kakšno energijo jih pridobivamo, razpreda Prinčičeva. Dober trajnostni oblikovalec razmišlja, kako omenjeno in kako proizvodnja vpliva na okolje – koliko bo izpustov nevarnih emisij, koliko vode se bo porabilo, nadaljuje.

Kaj ima s tem embalaža za česen?

A to še zdaleč ni vse. Se kdaj vprašate, kako je nek predmet priromal do trgovine in kakšen ogljični odtis je pustil na svoji poti? ''Še kako sta pomembna embaliranje in transport,'' da bo izkoristek prostora v prevoznem sredstvu čim boljši, poudari Prinčičeva in navede navidez preprosto rešitev embaliranja česna, ki so jo našli na ALUO.

Hitro je mogoče ugotoviti, da je v veliko transportno embalažo mogoče naložiti več posameznih česnovih glavic kot pa glavic, pakiranih po tri ali štiri v togi mrežici. Zato sta študenta preprosto povečala embalažo – mrežico, v kateri se je česen lažje razporedil in se tako približal nepakiranemu stanju. Zaradi povečanja mrežice se je na letni ravni res dvignila emisija CO2 za 150 kilogramov, a se je zaradi 25 odstotkov večjega izkoristka kombijev na letni ravni izpust omenjenega toplogrednega plina zmanjšal za kar 2,3 tone.

In ko izdelek postane odpadek?

Oblikovalec, ki načrtuje izdelke s trajnostno konotacijo, seveda razmišlja tudi o tem, kaj bo z njim, ko se bo njegova življenjska doba iztekla: ko ne bo več uporaben, ko ne bo več moden, ali ko ga preprosto ne bomo več potrebovali. ''Začetne strategije morajo odgovarjati strategijam za ravnanje z odpadki,'' je jasna Prinčičeva. In že dolgo znane, a ne pri vseh ponotranjene strategije, so oblikovanje za 3R ali celo 4R – reduce, reuse, remanufacture, recycle, ali lepo po slovensko zmanjšaj, ponovno uporabi, predelaj, recikliraj, od katerih, poudari Prinčičeva, zmanjševanja ne prišteva med strategije, temveč je to zahteva. Preprosto: če bo šlo v izdelek manj surovin, bo ta lažji, ob zavrženju pa bo tudi okoljska obremenitev manjša.

To, kako s sekundarnimi surovinami izdelati primarnim surovinam konkurenčni izdelek, je najtežje, to je zame največji izziv.

Pri recikliranju pa ne govorimo več o izdelkih, temveč o bolj ali manj kakovostnih materialih sekundarnega izvora. Po hierarhiji upravljanja z odpadki sledijo še kompostiranje, ki se ga poslužujemo pri organskih odpadkih, ter, ko ni nobene druge možnosti več, sežiganje in zakopavanje ob sočasnem pridobivanju energije.

Smo pripravljeni sprejeti drugačnost?

A pravi izziv za oblikovalca je seveda ponovna uporaba. Da iz pokvarjenega igralnega avtomata lahko nastane ličen mini bar, iz strganih najlonskih nogavic šatulja, iz odpadnega listja in papirja biorazgradljiv lonček za sadike, iz plastičnih vrečk rolka ali tulec za prenašanje načrtov … To je le nekaj primerov izpod rok študentov, ki jih lahko vidite tudi v fotogaleriji. ''Ob tem bi želela, da tudi v drugem krogu ponovne uporabe ali upcyclingu oblikovalec razmišlja, kako bo ta izdelek zavržen,'' Prinčičeva spomni na enega glavnih principov trajnostnega oblikovanja, iz česar še razberem, kako veliko ji pomeni okolje, in da res res verjame v tisto, kar uči.

Robčka

Primerjava robčkov - rjavkasti je iz recikliranih tetrapakov. (Foto: 24ur.com)

Številni primeri – nedavno smo pisali o papirnatih robčkih, nastalih iz odpadnih tetrapakov – dokazujejo, da znamo in zmoremo, če le hočemo. ''A se moramo tega navaditi,'' pove Prinčičeva. Navaditi se moramo, da izdelki iz ponovne uporabe ali reciklaže (morda) niso videti enako kot tisti iz primarnih surovin. Tako tudi ti omenjeni okolju prijazni reciklirani robčki niso snežno beli, ampak nekoliko rjavkasti. Večini je verjetno vseeno, sem ter tja pa se bo zagotovo našel nekdo, ki bo nad rjavimi robčki vihal nos. Dejstvo: v potrošniški družbi je videz še kako pomemben – nekateri stavijo le na ta vidik, saj ta prodaja oziroma tega se kupuje.

In ravno v tem Prinčičeva vidi morda celo glavni izziv za oblikovalce. ''To, kako s sekundarnimi surovinami izdelati primarnim surovinam konkurenčni izdelek, je najtežje, to je zame največji izziv.'' Besedi odpadek se sogovornica izogiba, temu raje reče ostanek, v katerem se prej prepozna material, ki ima vrednost. ''Kako iz ostankov izdelati nekaj koristnega, primerljivega po lepoti, uporabnosti. Kaj če tega ne dosežemo? Ali smo pripravljeni sprejeti drugačno tipologijo izdelkov?'' nam z vprašanji postavlja ogledalo Prinčičeva.

Oh, ta grozna sanjska plastika!?

Ko govorimo o problematiki odpadkov, vedno znova trčimo ob plastiko. Za oblikovalce je to lahko sanjski material z neomejenimi možnostmi oblikovanja, pridobiva se jo z malo energije v primerjavi z nekaterimi drugimi materiali, omeni Prinčičeva. ''Iz nje lahko narediš natanko to, kar si si zamislil, saj je plastika material, ki mu lastnosti lahko določaš tako rekoč 'po meri','' pove in doda, da je v preteklosti oblikovala tudi že iz tega z okoljevarstvenega stališča zloveščega materiala.

Ekološkega vidika se seveda zavedajo tudi oblikovalci. ''Plastike je preveč, velikokrat je uporabljena na napačen način, pri izdelkih, ki jih bomo kmalu zavrgli ali pa so celo namenjeni enkratni uporabi. Ne gre posploševati na medicinsko opremo, kjer so upoštevani drugi vidiki. Treba je predvsem vedeti, kdaj jo uporabiti in na kakšen način. In tudi pravilno izbrati plastične materiale, da jih lahko recikliramo,'' razloži.

Zobna ščetka - 2

Zobno ščetko uporabljamo le nekaj mesecev, narejena pa je za kar nekaj let. (Foto: Thinkstock)

Le do kopalnice moramo stopiti in odkrijemo, da v rokah vsaj dvakrat na dan držimo po besedah Prinčičeve »popoln absurd na globalni ravni«. Zobna ščetka. ''Predvidena življenjska doba ščetke je po priporočilih zobozdravnikov tri mesece, ročaji pa so skorajda večni. Kot da to ne bi bilo dovolj, so zobne ščetke stisnjene iz vsaj nekaj različnih vrst plastik in jo je nemogoče razstaviti,'' zgroženo pripoveduje o masovni proizvodnji zobnih ščetk, s katerimi mastno služijo. Na trgu se zadnja leta pojavljajo lesene, okolju bolj prijazne zobne ščetke, a pravi preboj bi se po mnenju Prinčičeve zgodil le, če bo pravi korak storil eden izmed večjih proizvajalcev. A ta korak bi ga stal, proizvodnja lesa je dražja, dobiček bi bil manjši, če seveda tega bremena, kot je običajno v obstoječem modelu gospodarstva, ne bi preložil na končnega potrošnika.

Prinčičeva tako pogovor pripelje do nove točke trajnostnega oblikovanja – razstavljivosti izdelkov, da se pri recikliranju znova pridobi čim bolj kakovostno surovino. ''V nasprotnem primeru so izdelki zmleti skupaj, kar se pogosto dogaja ravno pri plastičnih izdelkih. Reciklirana surovina nima enakih lastnosti, zato je plastika redko 100-odstotno reciklirana. Pogosto se k novi surovini primeša do 30 odstotkov reciklirane, da se tako ohrani želene lastnosti,'' pojasni.

Pri zobni ščetki (našteli bi lahko še kup primerov) je torej še kako očitna popolnoma zgrešena strategija glede na predvideno življenjsko dobo. A trajnost plastike, če je ta le dovolj kakovostna, je dobrodošla pri izdelkih, ki jih kupiš za celo življenje, kot so plastični strešni kovčki, na drugi strani Prinčičeva izpostavi tudi pozitivni vidik.

Problematika izobraževanja

Večini se zdi vse okoli nas samoumevno in ne razmišljajo o tem, da je vse, kar vidimo in primemo v roke, tudi oblikovano, čeprav žal, ne vedno dobro.

Industrija v Sloveniji oblikovalskega potenciala ne izkorišča dovolj, zatrdi. V poročilu Evropske komisije Innobarometer 2016, ki meri inovacijske dejavnosti v malih in srednje velikih podjetjih, je v Sloveniji delež podjetij, ki po lastnih trditvah sploh ne uporabljajo oblikovanja, kar 43-odstoten, medtem ko je podjetij, za katere je oblikovanje po njihovem lastnem mnenju bistvenega pomena za njihovo poslovno strategijo, le pet odstotkov. Slovenija je kot članica EU zavezana k direktivi o krožnem gospodarstvu, s čimer seveda teži v smeri trajnostnega razvoja izdelkov in, upajmo, da tudi k trajnostnemu oblikovanju. ''Odkar imamo na ALUO v programu ta znanja, menim, da se v tej smeri vzgajajo okoljsko zavedne generacije oblikovalcev. Dobijo namreč širok vpogled v problematiko – od urbanizma in arhitekture, vseh vrst mobilnosti, onesnaževanja, nakupovalnih navad pa vse do pridobivanja surovin in materialov ter njihovega vpliva na okolje in človeka. Menim, da bodo odgovorno delali tudi kasneje v profesionalni praksi. Hkrati pa, da bodo lahko s svojim delom in razmišljanjem vplivali tudi na okoljsko neosveščenega naročnika.''

Lesena hiška za otroke Gardi-Shroomko

Lesena hiška za otroke Gardi-Shroomko, ki jo je oblikovala Barbara Prinčič. Izdelana je iz masivnega lesa ter reciklirane gume kot alternativa vsem plastičnim hišicam. (Foto: Žak Prinčič)

Ta neosveščenost (lahko) izhaja tudi iz nevednosti. Že pri majhnih otrocih je treba začeti s temi temami. Prinčičeva izpostavi, da oblikovanje kot samostojna veja ni vpeto v izobraževalni proces. V Sloveniji o oblikovanju večina ljudi skozi celotno izobraževalno obdobje ne pridobi nobenih informacij, zato številni ne poznajo odgovora, kaj industrijski ali produktni oblikovalci sploh delajo in kakšna je ali bi lahko bila njihova vloga v podjetju. ''Večini se zdi vse okoli nas samoumevno in ne razmišljajo o tem, da je vse, kar vidimo in primemo v roke, tudi oblikovano, čeprav žal, ne vedno dobro.''

Les proti plastiki

''Največ sem delala za pohištveno industrijo, zato bi lahko rekla, da je les moj material,'' odgovori, ko jo povprašam še, iz česa najraje ustvarja. Les je antipod plastiki, je naraven material, obnovljivi vir energije. Iz lesa in reciklirane gume je tako kot plod njenega načrtovanja nastala lesena otroška hišica Shroomko, ki predstavlja pozitivno nasprotje plastičnim igralom, ki so se v zadnjih letih množično razpasla po zasebnih vrtovih.

Ti ogromni kupi plastike so velikokrat nekakovostni in že po nekaj letih počeni in neuporabni romajo na smetišče. ''Če že delajo veliko plastično skulpturo za otroke, naj bo narejena, da bo krožila od hiše do hiše 30 let,'' je kritična. Les ima prav tako dolgo življenjsko dobo in tako je mogoče predvideti, da bo simpatična hišica lahko zamenjala več otroških lastnikov, ko pa bo povsem izgubila svoj čar, jo lahko razstaviš, skuriš in od nje tudi na samem koncu dobiš nekaj dobrega – novo energijo. Poleg tega je star lesen predmet videti povsem drugače kot stara plastika, nadaljuje. ''Les ima starostno patino, ki je dragocena. Problem potrošniške družbe je, da je vse narejeno za kratek čas. Stvari so prepoceni. Treba je ceniti to, kar imaš,'' še kako pomenljivo zaključi Prinčičeva, katere hišica Shroomko bo v času beneškega bienala razstavljena na eni od spremljevalnih razstav imenovani Venice Design v Benetkah.

Prenesi v

Glasuj

Pošlji sporočilo

Tvoja E-pošta:

E-pošta prejemnika:

Kratko sporočilo:
 

Komentarjev: 6
sodelujem 20.04.2017 18:55:13
Reklama za "ta pametne".Navadni državljani že stoletja reciklirajo vse kar se da. Zadnje čase pa ne smejo več,ker je treba biznis delat komunali itd.....
Več komentarjev