Zasuta vas, mrtvi planinci: klimatske spremembe gore spreminjajo v pretečo nevarnost

Idilične gorske vasice, nad katerimi se vzpenjajo veličastne gore. Tako nekako si večina izmed nas predstavlja tipično gorsko idilo. Strokovnjaki pravijo, da zaradi klimatskih sprememb pravzaprav gledamo nastajajočo gorsko nevarnost.

Potem ko je v švicarski regiji Val Bondasca gmota kamenja zasula vas, v Avstriji pa je – domnevno tudi zaradi preperelih skal na območju nekdanjega ledenika, šest plezalcev omahnilo v smrt, pet pa jih je pri tem umrlo – se je znova razplamtela debata o tem, kaj se dogaja z gorami. In opozorila strokovnjakov, ki jih je pod drobnogled vzel švicarski blick.ch, so zaskrbljujoča.

Podnebne spremembe, ki prinašajo višje temperature, namreč talijo permafrost, trajno zamrznjena tla v gorah. Posledica tega je, da stena postane nestabilna, kamenje se kruši. Alpe se razkrajajo, svarijo strokovnjaki.

Permafrost so pravzaprav zmrznjene kamnine in zemljine, večinoma iz hladnejši geoloških dob. Najdemo ga v alpskem in drugih svetovnih visokogorjih, kjer poleg ledenikov prekrivajo pobočja in doline. Običajno permafrost sestavljajo zmrznjena zemljina, mešanica ledu, grušča, blata, kamenja, skalovja in celo organskega materiala. Plast

lahko debela tudi več sto metrov. Zaradi ledu, ki povezuje sestavine permafrosta, pa so takšna tla zelo trdna.

Oziroma so vse manj trdna, odkar visoke temperature grozijo, da bodo permafrost spremenile v to, kar je brez ledu – skupek nepovezanih sestavin. Dogodkov, kot se je bilo zasutje švicarske vasi, naj bi bilo tako v prihodnosti vse več.

Švicarski strokovnjaki pravijo, da so trenutno temperature tal v švicarskih gorah rekordno visoke. Poletja so vse daljša, vse bolj ekstremno vroča, pozimi pa ni snega. Namesto tega tudi pozimi pada dež, ki še dodatno topi vse manjše ledenike. Voda pa se vpija v skale, nastaja pritisk in kamnina se razkraja. "Permafrost se segreva že nekaj let in posledice tega so vse bolj vidne," pravi klimatologinja Marcia Phillips.

Žal pa je javnost doslej večino pozornosti posvečala zgolj topljenju ledenikov. To je pač že na prvi pogled zelo očitno, medtem ko je bilo razpadanje skal do hujših katastrof povprečnemu očesu manj opazno. "Zdaj pa je mogoče spremembe v kamninski strukturi Alp videti že tudi s prostim očesom," pravi strokovnjakinja.

Zaradi sprememb v trdnosti pobočij, so gore nevarne za planince, vse bolj pa tudi za tiste, ki na teh območjih živijo. Gorske železnice postajajo manj stabilne, ponekod so zaradi sesedanja tal vidne razpoke na objektih. Da bi zavarovali infrastrukturo, bodo potrebna dodatna, draga gradbena dela.

Spremembe v permafrostu švicarski strokovnjaki spremljajo s pomočjo 30 vrtin – že vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja. In vseskozi beležijo segrevanje. Na prelazu Jungfraujoch, visokem okoli 3.500 metrov, se je temperatura permafrosta z minus 5,8 do letos dvignila na minus pet stopinj Celzija. Ob takšnem tempu je samo vprašanje časa, kdaj bo dosegla minus eno stopinjo, pravijo strokovnjaki. To pa je skrajna meja, ki ji sledi katastrofa.

Čeprav je morda na prvi pogled nekoliko paradoksalno, so sicer ugotovili, da nastaja tudi nov permafrost. Razlog za to je "idealna mešanica" vse številčnejših plazov v zimskem času in poletna vročina. Nastajanje novih plasti je dobra novica, slaba pa je hitro plazenje gorskega drobirja v dolino – namesto običajnih 10, tudi do 40 centimetrov na leto. "Tla so vse bolj nestabilna, gradnja v visokogorju vse slabša ideja," pravi Phillipsova.