Alan Hranitelj: Zame je največji uspeh to, da grem lahko zvečer spat s čisto glavo in z mirno vestjo

Kdo vas je navdušil nad oblikovanjem oblačil?

Ni bilo osebe ali posebnega momenta. Mislim, da sem to prinesel s sabo. S tem sem odraščal. Ta pot je bila nekako normalna, samoumevna. S starejšo sestro sva se učila šivati. To sva počela na skrivaj, da mama ne bi videla. A seveda je ugotovila, saj je kar naenkrat zmanjkalo rjuh, posteljnine … Razrezala sva tudi njeno najljubše modro posteljno pregrinjalo. Kasneje je šla sestra na oblikovno šolo v Zagrebu na oddelek keramika, njene najboljše prijateljice pa na oddelek tekstila. Jaz sem bil takrat v osnovni šoli. Velikokrat sem bil dopoldne v osnovni šoli, ki sem jo imel čez njivo (smeh), popoldne pa sem šel z njo na predavanja njenih prijateljic. To je bilo v 80, v času punka, neoromantizma, ko sva si bila na videz zelo podobna, pa tudi sposojala sva si obleke. Na predavanjih njenih prijateljic, ki so postale tudi moje, so profesorji mislili, da sem jaz moja sestra. Kasneje, ko sem začel hoditi na isto srednjo šolo, ki je sicer nisem končal, so šle njene prijateljice na višjo tekstilno. V srednji šoli sem tako dostikrat po ali pred mojim poukom (odvisno od turnusa) hodil na njihova predavanja. Vse sem zmešal, vedno je bilo nekaj narobe časovno (smeh).

Učitelji in profesorji niso imeli nič proti?

Ne. Vsak dan bi se moral ne enkrat, ampak milijon in enkrat zahvaliti vsem možnim vplivom, energijam in vsemu, kar sem prinesel s sabo, da so vedno pazili name. Tudi profesorjem. Od vseh sem imel ves čas zelo veliko podporo. Iz srednje šole sem se izpisal dva tedna pred koncem 2. letnika. Profesorji so očitno v meni prepoznali nekaj. Takrat se nisem zavedal tega. Profesorji so mi rekli: "Ti samo bodi. Vse bo šlo. Vse ti bomo dali. Šel boš čez vse razrede. A samo bodi. Ne pojdi stran." A sem se vseeno odločil iti svojo pot. To je bila sicer zelo zanimiva šola. V tistih časih smo vsi učenci na njej blazno eksperimentirali s svojim videzom: postpunk, neoromantizem, David Bowie … Zaradi urejanja sem velikokrat zamudil prvo ali celo drugo uro, a zaradi tega nikoli nisem dobil neopravičene ure. Na sestanku učiteljskega zbora z ravnateljem na čelu so se namreč dogovorili, da ni važno, kdaj pridem, samo, da pridem.

Se je kdo kdaj norčeval iz vašega videza?

Ne. S sošolci smo bili tako ali tako na istem, kdo drug pa tudi ne. V 80 je bilo drugače. Veliko je bilo eksperimentiranja. Tega danes ni. V 80 je bilo to v bistvu normalno. Takrat so šele počasi do nas začele tudi fizično prihajati te stvari. Eksperimentirali smo znotraj tega, kar smo imeli, vsi pa smo imeli nič – ene in iste stvari - tako, da je bilo vse odvisno od tega, koliko si bil kreativen. To je bilo lepo obdobje. Na en način zelo težko, ker je bil to čas pubertete, dogajalo pa se mi je tudi veliko drugih stvari, a vseeno lepo.

Kako pa je na vse to gledala vaša mati?

To, kar sem prinesel s sabo, imam po svoji mami. Moja mama je izjemna ženska z občutkom za estetiko. Zaradi svojega otroštva - odrasla je v sirotišnici in je bila brez vsega, pogosto pa tudi lačna – je manko vsega tega nadoknadila kasneje. V srednji šoli in v 20 letih je veliko dala na svoj zunanji videz in tudi sama šivala obleke. V meni je prepoznala del sebe, tako, da ji to nikoli ni bilo čudno. Vedno me je podpirala in mi stala ob strani. Čeprav se je na momente to kdaj zdelo malo hecno, je bila 100-odstotno prepričana, da je to prav. Tudi, ko sem se izpisal iz šole in sem ji povedal, da sem naredil neumnost, a da tako pač je. Nekako sem na en način prehiteval svoj čas. Takrat sem že delal masko za modne revije in oglase. Znotraj vsega tega urejenega kaosa je imelo vse svoj smisel. Mama je bila ključna oseba, ker je pokazala izjemno razumevanje, širino in spoštovanje do nečesa, česar mogoče niti ni razumela. Videla je, da se nekaj dogaja, a ji ni bilo čisto jasno, kaj.

Kmalu potem vas je opazil Dragan Živadinov in vas povabil k sodelovanju pri predstavi Krst pod Triglavom v Cankarjevem domu ... 

Da, to je bilo dva tedna po mojem izpisu iz srednje šole. To je bilo čisto naključje. Pri tem ni pravila. Vsak ima svojo pot. Bog ne daj, da bi kakšen otrok to storil po mojem vzoru. K moji odločitvi je botrovalo tudi veliko drugih osebnih stvari. Zdelo se mi je, da moram naprej. Pa ne, da bi bil jaz blazno pameten in bi vse vedel. Daleč od tega. A zdelo se mi je – čeprav sem bil še otrok - da moram v kreativnem smislu nekaj generalno spremeniti. In potem se je kar naenkrat pojavil Dragan Živadinov. Z Vesno Kesić sta bila na tramvaju in sta me videla, ko sem hodil po ulici. Rekel ji je: "Kaj pa je to? To je nekaj zelo zanimivega!" Ona me je poznala s scene, ker sem – kot sem že omenil – že delal maske. Isti ali naslednji večer je bila v nekem zagrebškem klubu revija Matije Vujica, pri kateri sem ji pomagal. Obiskal jo je tudi Živadinov. Spoznala sva se, beseda je dala besedo in kmalu sem se preselil v Ljubljano. Na ta način se odvija vsa moja pot. Seveda si postaviš neki načrt, a vsi projekti, vse stvari so me same našle.

Vam je kdaj žal, ko zaključite z neko kreacijo oziroma z nekim projektom ali ste veseli, da je to končno za vami? Je sploh kdaj kaj zares končano?

Vsaka stvar bi se lahko še nagradila. A pri vsem, kar počnem, imam rok. Omejen sem s časom. Vedno sicer lahko dodeluješ in dopolnjuješ, a enkrat je treba reči: "Dosti, zdaj je to narejeno." Ni mi žal. Ko je stvar narejena, grem naprej. Ne nosim je s sabo. Seveda se kdaj zgodi znotraj določenega projekta oziroma so planeti tako postavljeni, da je neke stvari malo težje narediti oziroma dokončati. A, ko jo, mislim, da moram pustiti tem stvarem, oblekam, kostumom, da živijo svojo pot.

Se vam je kdaj zgodilo, da ste ostali brez inspiracije?

Ne. Bil sem utrujen, inspiracije pa mi do zdaj ni zmanjkalo. Pretok funkcionira. Delam na tem, da so ti kanali zdravi in pretočni in da se tu ne ustavi. Delam na tem, da sem prisoten, da sem odprt, da razumem, da ne jemljem stvari samoumevno.

Se vam je kdaj zdelo, da se že ponavljate?

So določeni projekti in določene stvari, ki imajo povezavo. Ali pa so predstave z isto tematiko ali pa so postavljene v isti čas. To je normalno. A že sama predstava, režiser ali igralec ti da neki drugi impulz, da te odnese v drugo smer.

Kako v bistvu sploh poteka delo kostumografa? Kdo vam določa smernice? Lahko kaj dodajo tudi nastopajoči?

K sodelovanju te povabi režiser. Večinoma so to ene in iste ekipe, se pa kdaj tudi pomešajo. Režiser ima osnovno vizijo. Tudi, če je v tekstu napisano, da se igra odvija leta 1830, pa se režiser odloči, da se dogaja v današnjem času, to pomeni sodobno kostumografijo. On ti da smernice, znotraj katerih moraš delovati. Na kakšen način je pa odvisno od teatra, projekta, režiserja, budžeta ... Treba je biti zelo profesionalen. Jaz vedno poudarjam, da niso igralci in teater tu zaradi kostumografije, ampak smo mi vsi skupaj tu zaradi predstave. Predstava je najbolj pomembna, potem pa igralci. Jaz sem tu, da pomagam vizijo režiserja spraviti v obliko glede kostumografije, ob tem pa hkrati pomagati igralcu, da se dobro počuti, skozi vse to pa dati sebe, tudi če gre za minimalistično sodobno kostumografijo. Dobro počutje igralca je ključno. Jaz na to vedno gledam s človeške strani. V 98 odstotkih ne gre za njihove kaprice. Vedno se da kostumom narediti tudi drugače. Pri tistih igralcih, s katerimi se poznamo že od 80 let, že pri skicah upoštevam določene stvari, za katere vem, da jim ne ustrezajo in to spoštujem.

Pa igralci lepo skrbijo za kostume?

Zelo različno. A igralec ni tam za to, da skrbi za kostum. Za to so garderoberji in garderoberke. Eni so tako notri v svoji vlogi, da ne vidijo nič drugega. Zato pa so v službi drugi ljudje, ki se s tem ukvarjajo. Prav je, da je tako. Kostum mora biti srečen. Če kostum ni na obešalniku in lepo urejen, če se zanj ne skrbi, potem je nesrečen in to se na odru vidi in čuti. Za kostumom je veliko dela šivilj in drugih ljudi. Meni se zdi, da kostum prav joka, da se dere, če je vržen, pa ga oseba, ki je zadolžena za to, ni pobrala in pospravila. Če ga ni zdaj, ga bo jutri, a vmes se to uničuje. Takšen odnos imam tudi do osebnih stvari. Če kupiš eno stvar, zanjo plačaš z denarjem, ki si ga zaslužil. Denar ne pada z neba. Zato moraš skrbeti za stvari. S tem kažeš tudi na odnos in spoštovanje do samega sebe – pa tudi do drugih ljudi.

Koliko časa imate na voljo za oblikovanje kostumov?

Pri predstavah dva meseca. Je pa to odvisno od režiserja. Z enimi se začnemo pogovarjati mesec prej, z drugimi dva meseca prej, z nekaterimi pa tudi pol leta prej. Eni eksperimentirajo od začetka projekta, nato pa znotraj eksperimenta določijo stvari, pri drugih pa mora biti vse določeno že med prvo vajo. Zelo različno, torej. Za opero pa kostume delamo dalj časa, saj je treba obleči tudi več ljudi kot v predstavi. Po navadi je pol leta pred premiero že treba oddati skice. Za opero Madame Butterfly, ki bo premiero doživela januarja, tako že imamo prva pomerjanja kostumov.

Kakšne so razlike pri kostumih za gledališko predstavo ali za opero?

Pri operi delaš paleto, sliko, pri dramski predstavi pa je drug pristop. Pri dramski predstavi je - seveda spet odvisno od režiserja in od tipa predstave – a dramske predstave so po navadi že blizu filmu: vse mora biti bolj realistično. Osebno imam rad oboje. Super mi je delati eno in drugo. Všeč mi je, da moram pri tem upoštevati določene zakonitosti, všeč mi je to preskakovanje. Zdi se mi, da je to zelo dobro tudi zame v kreativnem smislu.

Kateri kostum vam je vzel največ časa?

Težko rečem. Kdaj pa kdaj se mi pri kakšni sodobni predstavi ali predstavi z izjemno asketskimi kostumi zgodi, da na primer za navadne črne hlače porabim več časa, kot bi potreboval za tri baročne obleke. Pri meni je tako, da se vse da, tudi, če so na videz izjemno komplicirane stvari. Če je na poti ovira, se spopadem z njo. Nisem oseba, ki bi bila tiho, če nekaj ni v redu ali če nečesa ne znam. Jaz tudi ne znam veliko stvari. Znotraj dela včasih pride do tega, da enostavno padeš v črno luknjo. Ko se to zgodi, prosim vse, da mi pomagajo, ker jaz enostavno ne znam. Pa ni pomembno, ali gre tu za dolžino hlač ali pa za najbolj osnovno črno platno. So pa stvari, ki se nekomu zdijo blazno komplicirane, pa jih bom jaz v trenutku naredil.

Kako izbirate materiale za predstavo?

Odvisno od predstave, a vedno gledamo na to, da znotraj budžeta poiščemo nekaj, kar funkcionira v vseh pogledih.

Lahko uporabite tudi kakšen kostum iz fundusa?

Tudi. Vsi to počnemo. Vsako leto vse bolj. Zdi se mi, da smo stvari iz fundusov že tolikokrat predelali in prekrojili, da ne moreš več ničesar predelati. Zdaj lahko samo še zadrge poberemo stran, če funkcionirajo (smeh). Pomagamo si, kakor si lahko. To, kar vidite na odru, tudi, če je videti zelo posebno, ni narejeno z nekimi blazno dragimi tkaninami oziroma postopki. Vse skupaj funkcionira po principu: "Znajdi se, kakor veš in znaš." Od leta 2000 je sicer v predstavah bolj prisotna sodobna kostumografija z izjemo določenih oper in redkih dramskih predstav.

Kako je s popravki kostumov potem, ko enkrat pride do premiere? Mislim, če se kaj strga ali kako drugače poškoduje?

To delajo garderoberji in šivilje. Veliko dela imajo s tem.

Ste se kdaj počutili obremenjenega s svojim imenom?

O meni imajo ljudje po navadi zelo drugačno predstavo. Tudi zaradi moje vizualne podobe in ker sem prisoten že toliko let. Po horoskopu sem riba. Ribe so zelo občutljive in senzibilne. V ascendentu pa sem škorpijon. Takšen sem na videz. In to mi nekako zelo ustreza. Jaz se sicer brez težav pogovarjam, saj sem zelo odprt in srčen, si pa dostikrat rečem: "Kar naj si mislijo, da sem nedostopen", samo zato, da imam mir. Jaz sem iz Zaprešiča, kako naj bi se imel za nekaj več? Meni ni problem iti za igralko po modrc ali zadrgo. Zakaj pa ne? Mislim, v čem je problem? Če je cela ekipa takšna, da nima teh problemov, potem je super delati, kar se vidi tudi na končnem rezultatu.

Leta 2011 ste naredili tudi kostume za predstavo Cirque du Soleil Zarkana. Kako je sploh prišlo do tega?

Leta 1995 sem po razstavi v Mestni galeriji poslal katalog na naslove različnih institucij, med drugim tudi kanadski gledališko-akrobatski skupini Cirque du Soleil. Katalog so dobili, a ga je gospa, ki je delala kot iskalka talentov, pospravila v omaro. Ko je šla v pokoj, ga je našla njena naslednica. Dve leti je ležal na mizi. Ko so se končno odločili, da me pokličejo, me pa niso uspeli priklicati, saj se ne javljam na telefonske številke, ki jih ne poznam. Klicali so me ob zelo čudnih urah, kar se mi je zdelo še bolj čudno, zato se striktno nisem oglašal. Nato pa sem enkrat na solinah čakal na prevoz in sem bil ravno prikladne volje, da se oglasim na neznan klic. In sem se zelo nejevoljen oglasil, nato pa nekje zadaj zaslišal, da so do mene prišli preko slovenske ambasade v Kanadi in če bi delal zanje. Naslednji dan smo jim po DHL poslali monografijo z razstave na Tivolskem gradu ob 20-letnici mojega dela, dan zatem pa so me že klicali, če lahko pridem takoj in dva dni zatem sem že letel. Vedel sem, kdo so, kaj so in kakšne so razsežnosti vsega tega, kaj to pomeni, a ko sem prišel tja, sem bil vseeno osupel. V osnovi so sicer to zelo preprosti ljudje, ki pa so se poslovno razrasli v mega razsežnosti. Nekako smo se našli. Vse skupaj je trajalo štiri leta. Ves čas sem bil na relaciji Ljubljana - Kanada in delal na obeh straneh.

Projekt, za katerega so vas sprva vzeli, je sicer propadel. Kako ste se potem znašli v predstavi Zarkana?

Ja, res je. Oni so me poklicali za projekt Macao2. To je bil delovni naslov. Predstava naj bi se namreč delala v Macau, ki je azijski Las Vegas in vsi hoteli, ki so tam, so tudi v Macau, isti je tudi sistem predstav. Načrtovali so tri predstave, a je nato izbruhnila finančna kriza. Hoteli sofinancirajo predstavo. Ko se gradi hotel, se že upoštevajo vse posebnosti predstave, tako da pri postavljanju dvorane inženirji in arhitekti sodelujejo s scenografom. Te predstave so stacionarne. Zaradi finančne krize se je vse to ustavilo oziroma so projekt zamrznili. Kreativni tim je sicer že naredil skice pa tudi nekaj prototipov. Po mesecu dni premora pa so me povabili k sodelovanju pri predstavi Zarkana. Predstave za gledališče Cirque du Soleil delajo res vrhunski umetniki. Kostumografinja predstave Varekai, ki zdaj prihaja v Slovenijo, je Japonka Eiko Ishioka, ki je sicer že pokojna, v svoji karieri pa je med drugim naredila kostume za film Bram Stoker's Dracula v režiji Francisa Forda Coppole, za katerega je osvojila tudi oskarja, in za turnejo Grace Jones Hurricane. To so ljudje tega formata.

Kakšna izkušnja je bila to? Pri kreacijah ste morali šteti tudi grame ...

Zelo zanimiva. Jaz bi jo privoščil vsem, saj si postavljen pred to, da sam sebe preizprašaš, kje si, kako si in malo urediš glavo – ali pa tudi ne. Tudi tu moraš upoštevati zahteve predstave oziroma točke, le da je ob tem poleg dobrega počutja nastopajočega treba paziti tudi na njegovo varnost, saj akrobati počnejo zares neverjetne stvari.

Se lahko delo za Cirque du Soleil primerja delom v naših produkcijah?

Ne, ni primerjave. Pri nas so po navadi ateljeji, kjer se šiva obleke, ločeni na moški in na ženski del, tam pa tega ni. Tam so otočki. Vsak krojač dela s petimi šiviljami. Večinoma vsi krojači delajo vse – tako moško kot žensko obleko, čeprav imajo eni bolj afiniteto za prvo oziroma drugo. Z razraščanjem produkcije kostumov se veča tudi skupina šivilj. Na koncu jih je bilo 120. Samo ekipa okoli kostumografa, ki je skrbela za to, kar sem počel, je štela 17 ljudi. Kostume smo delali za okoli 75 nastopajočih. Tisto je drugi planet. Zelo skrbijo za kreativen tim, zelo pazijo nate in na to, da se lahko ukvarjaš samo s kostumi in bodo naredili vse, da se boš dobro počutil. Tam kostumografi v glavnem ne komunicirajo s šiviljami. Tam je zaposlenih 5.000 ljudi, so urniki … Če sem želel narediti eno spremembo na kostumu, nisem mogel enostavno samo iti do krojača in mu to povedati, saj je to za sabo potegnilo cel kup enih stvari.

Med delom vas je obiskal tudi slavni modni oblikovalec Jean Paul Gaultier ...

Da, enkrat popoldne smo precej dolgo sedeli v delavnici, ko je mojega asistenta poklical vodja delavnice in ga vprašal, če smo še tam in če bi imeli kaj proti, če bi Gaultier prišel pogledat proces dela in se pogovoril z mano, kako delamo te kostume. Prišel je s celo svojo suito ljudi. Jedla sva bobi palčke in se malo pogovarjala o materialih in nekih supergah. Bil je čisto normalen gospod.

Bili ste tudi na premieri. Kako je bilo? So prišle tudi kakšne znane osebe?

Da, Liza Minnelli je bila s svojim agentom. Tudi sicer predstavo obišče veliko znanih imen. Do mene je prišlo veliko agentov. A vse ob svojem času …

Menite, da bi se leta 1995 odrezali enako dobro, kot ste se 2011?

Menim, da se vse zgodi ob pravem času. Ni nujno, da bi bilo prehitro, bilo pa bi drugače. Tudi v tistem času so se dogajale fenomenalne stvari. Zame je največji uspeh to, da grem lahko zvečer spat s čisto glavo in z mirno vestjo. Da nimam nobenih pomislekov, kaj se je dogajalo, kaj se dogaja in kaj se bo dogajalo. Prave stvari me že same najdejo.

Ja, nisem te vrste oseba. Ne maram se izpostavljati. Ves čas se trudim biti neopazen na svoj način. Fino mi je, da naredim kostume, potem so pa tu igralci. V osnovi sem zelo sramežljiv. Preveč ljudi in energij me utrudi.

Je to razlog, da ste se iz Milana, kamor ste odšli kot modni oblikovalec vrnili že po letu dni?

Ne. Pristop k modi se je sicer zelo spremenil, a znotraj vsakega poklica so takšni in drugačni ljudje in takratni modni svet ni bil moja energija. Tudi znotraj kreativnosti se mi je zdelo, da ne sodim tja. Kapo dol vsem, ki se ukvarjajo z modnim oblikovanjem! Njen namen je sicer čisto drugačen od kostumografskega. Zdi se mi, da je vseeno malo več kreativnosti znotraj gledališča. Ena druga globina in površina je prisotna tu, tudi drugačni pogovori so.

Oblikovali ste tudi delovne obleke. Med drugim za pogrebno podjetje Žale in za zaposlene v ljubljanskem hotelu Union. Kaj vam pri tem predstavlja največji izziv?

Vsaka uniforma ima svoje zakonitosti. Upoštevati moraš veliko stvari – od materialov do tega, kdo so ljudje, ki opravljajo to službo. Na njih moraš nekako prilagoditi to, da niso v kostumu. Precej uniform sem oblikoval. Za hotel Union sem oblikoval oblačila za zaposlene ob stoletnici hotela. Direktorju so se zdela zanimiva in me je prosil, če bi lahko to nadaljevali in naredili uniforme. Žale so bile pa zame veliko darilo. Prav čakalo me je. Mislim, da sem to priklical. Par stvari z melonami in dežnimi plašči je bilo bolj posebnih, še vedno pa gre za Žale in se ne smeš iti nekih eksperimentov. Spoštovanje mora biti. Treba se je naučiti kontrolirati samega sebe in upoštevati določena pravila.

Vam je sicer lažje delati z nekom, ki vam je blizu, ali težje?

Odvisno. Bili so trenutki, ko smo si rekli: "Mi se preveč dobro poznamo. Mogoče bi bilo bolje, če ne bi delali skupaj." In je nekako ravno zaradi zavedanja na obeh straneh, da bi, ker se preveč dobro poznamo, to lahko postal problem, nastalo nekaj zelo dobrega. A tega se morata zavedati obe strani. Če se samo ena, druga pa bezlja, ne gre.

Kje končajo vaše stvaritve?

Kostumi ostanejo v gledališčih, pri oblekah z razstav je pa tako: ene so v muzejskih zbirkah, ene so kupili ljudje, so pa določene, ki jih ne dam. Nimam jih razstavljenih, jih pa imam pospravljene.

Ste imeli oziroma imate kakšnega vzornika med modnimi oblikovalci oziroma kostumografi?

Ne. Mene so bolj inspirirala obdobja, ne osebe. Eno obdobje se mi je barok zdel fenomenalen in sem preučil vso možno literaturo znotraj baroka – ne samo mode, ampak tudi literaturo, prehrano … vse me je zanimalo. Potem me je očaral Belle Époque, nato 20., 40., pa empire ...

Se vam zdi, da damo Slovenci oziroma Slovenke dovolj na zunanji videz?

Vse več in vse bolj. A to sploh ni pomembno. Pomembno je, da se človek v tistem, kar ima na sebi dobro počuti. Takrat vse funkcionira. Nedolgo nazaj me je nekdo – sicer zelo dobronamerno - vprašal, če gledam ljudi po cesti. Rekel sem mu, da absolutno. Jaz bi lahko cele dneve sedel pa samo gledal ljudi. Potem pa me je vprašal, če pri tem gledam na način: "Aha, ta je pa debel, ta je pa preveč suha …", pa sem mu odvrnil, da ne. Jaz ob tem naredim cele zgodbe. Ne gledam postave osebe, ne gledam višine. Ena osnovna urejenost mora biti, sicer pa ob gledanju ljudi predpostavljam: "Aha, ta oseba zagotovo opravlja takšno službo. To pomeni, da ima takšno plačo. Za takšno plačo lahko za oblačila na mesec porabi toliko denarja. Zagotovo se oblači v tej trgovini. Tale kupuje na znižanjih, tale ne, tale kupuje na znižanjih in oblačila kombinira s tistimi iz prejšnjega leta in zagotovo bo naslednje leto iskala tole." To mi je tako zabavno. Jaz bi lahko cele dneve gledal ljudi in si ustvarjal zgodbe in kombinacije. To se mi zdi fenomenalno. Zelo zabavno mi je gledati tudi gospe med nakupovanjem kozmetike. Ženske imajo zelo poseben način. Točno vidiš, kako pristopijo. Še bolj zabavno je gledati moške, ki pridejo na kozmetični oddelek. Tu pride ven marsikaj: od zadreg, do kompleksov, frustracij in navdušenja. Po tem lahko točno prepoznaš, kakšna je oseba. Ne gre za to, kako je videti oseba – ali je anoreksična, ali ima 2,10 metra, ali je majhna, ali šepa. V mojih očeh so vsa odstopanja plusi. Super se mi zdi, da smo si različni. A si predstavljate, kako grozno bi bilo, da bi bili vsi narejeni po istem kalupu? To bi bila najhujša nočna mora. Bolj različni smo fizično, bolj je to meni zanimivo. Nikoli tudi ne gledam na oblačila, ki jih imajo oblečena v smislu, to je ceneno, to pa ne, ampak vedno znotraj tega, kar sem rekel prej. Tudi pri kostumografiji si v glavi naredim omaro določenega lika in si predstavljam, kaj bi določen lik v nekem momentu, v neki sceni, iz te omare imel oblečeno.

Oblačili ste tudi Heleno Blagne in Josipo Lisac. Ju še oziroma bi ju še, če bi izrazili željo po tem?

Ja, bi. Nekako je naneslo tako, da sem ju oblekel. Helena je izjemna ženska. Normalna, odprta, srčna, poslovna, profesionalna. Kar dela, dela dobro. Jaz jo imam rad. Josipa je čisto drugi tip ženske. Z Josipo se poznava od mojega 17. leta. Zelo velika prijatelja sva. Najino prijateljstvo sicer nikoli ni bilo diktirano s tem, kar delava. Ona nima veliko mojih oblek, mogoče se tako samo zdi. Bolj sva prijatelja, kot da bi sodelovala v tem pogledu. Seveda se pogovarjava tudi o tem, a večinoma se pogovarjava o vseh drugih stvareh. Maksimalno 10 odstotkov najinega pogovora je o oblekah, kostumih, nastopih. Zgodi se tudi, da se kdaj pogovarjava tri ure, pa se niti dotakneva ne ničesar, povezanega z oblekami.

Si želite obleči še kakšno drugo znano osebo?

Ne. Nimam tega. Kdaj pa kdaj vidim kakšne – jaz jim pravim škratke – to so lahko mlajši ali pa starejši ljudje pri 95, ko bi kar stopil do njih in jih objel. Takšne osebe bi rad oblekel Ne gre za to, da mora biti ta oseba znana. Rad bi oblekel takšne ljudi, ki so mi zanimivi po fizionomiji, po energiji, po tem, kar že sami naredijo iz sebe. Ljudje, ki jih poznamo iz medijev, so večinoma vsi zelo stililizirani. Vsi so že narejeni. Vsi imajo že cele čete stilistov.

Vi ste svoj zunanji videz v zadnjih letih korenito spremenili …

Ja. Na začetku so mi rekli, da sem se kar malo preveč sprostil. Šokirani so bili. Določeni pa so bili prav užaljeni. A stvari se spreminjajo. Tako je naneslo.

Kje sicer kupujete oblačila in čevlje? Daste kaj tudi sešiti oziroma naredite sami?

V zadnjem času dam šivati zelo malo stvari. Zame ljudje mislijo, da ves čas hodim po trgovinah z oblekami in si dajem šivati oblačila. A sploh ni tako. Ko sem bil lani denimo en mesec v Londonu, sem šel načrtno samo v eno trgovino pogledat za ene manšetne gumbe, sicer pa oblek sploh nisem gledal. Sem pa zato obiskal vse možne restavracije, trgovine s hrano, muzeje in pokopališča. V Londonu sem bil sicer že večkrat. Znotraj tega, kar delam, sem na en način preveč zasičen z oblekami. Če zase kupim kakšno stvar, jo kupim takrat, ko iščem stvari za predstave. Nisem tip, ki bi si rekel: "Potrebujem črne hlače" in bi šel iskat črne hlače. Tega pri meni ni. Ker vse to sproti kupim. Ko se za kakšno stvar odločim, da je ne bom več nosil, pa jih po večini dam v funduse v teatre. To počnejo vsi kostumografi.

Videti ste odlično ...

Hvala! To pripisujem stanju duha. Skrbim za čisto glavo. Veliko ljudi me sicer sprašuje, če sem imel kakšen lepotni poseg. Nisem, čeprav nimam nič proti. Če to določeni osebi pomaga do večje samozavesti ali vizije oziroma slike samega sebe, potem je poseg v redu. A v nekih mejah normale. Navsezadnje je estetska kirurgija tudi, če ti da zobozdravnik umetni zob ali protezo, tako, da naj vsak naredi, kar hoče. Jaz bom tudi, če se mi bo zazdelo, da to potrebujem.

Končno ste tudi osiveli, kar ste si vedno želeli …

Ja, končno. A ni to dobro? Meni se to zdi fenomenalno! Jaz sem stara duša. Zdi se mi, da bo moj notranji in zunanji videz zbalansiran, ko bom star med 60-70 let. Upam! Malo bližje sem. Nimam težav s starostjo. Zdi se mi, da tu sploh ne gre za leta.

Kaj najraje počnete v prostem času?

Jaz sem blazno rad sam s sabo, čeprav nisem ljudomrznež. Moje delo je moj način življenja, to je moj hobi. Potrebujem samoto, mir, da si napolnim baterije. Nimam težav biti s svojimi plusi in minusi, s svojimi svetlimi in temnimi dnevi, s svojimi demoni, strahovi, fobijami … Vsako stvar objamem in dokler je čisto ne vzljubim in vzamem za svojo, je ne izpustim. Nisem tip, ki bi dajal takšne stvari pod preprogo v upanju, da bodo že izginile. Nikoli ne izginejo. Takšne stvari se samo nalagajo, potem pa čez deset let počijo. Poznajo se tudi na fizičnem videzu, na mentalnem stanju, v komunikaciji ... ljudje postanejo zagrenjeni. Zdi se mi, da je treba na tem delati vsak dan. Nihče od nas ni perfekten, najboljši, najbolj pameten ali najbolj grd. Vsi imamo pluse in minuse. Znotraj tega je potrebno zbalansirati te stvari.

Na kaj ste najbolj ponosni?

Na to, da imam svoj mir, da delam tisto, kar me veseli in da grem lahko mirno spat.

Imate v kratkem v načrtu kakšen zanimiv projekt?

Začel sem s kostumskimi pomerjanji za opero Madame Butterfly, ki jo bo v SNG Opera in balet Ljubljana režiral Vinko Möderndorfer, čakajo pa me še probe kostumov za balet Jevgenij Onjegin v SNG Maribor v koreografiji Valentine Turcu, zatem v Kopru Jeklene magnolije s Katjo Pegan, nato na Dunaju Ibsen z Matejo Koležnik, takoj zatem v Münchnu Tartuffe, decembra pa moram v Rigi oddati skice za balet. Za naslednje leto pa že imam projekte za september, oktober, november in december.