INTERVJU: Martina Ipša: komičarka brez dlake na jeziku, za katero se obračajo tudi na letališču v Švici

V svojih stand-up nastopih vse od začetka stavi na drznost in izvirnost. Zaradi svojega pristnega in nevsiljivega humorja ostaja priljubljena pri občinstvih najrazličnejših profilov. Se pa najde tudi kdo, ki mu ni všeč njeno odkrito govorjenje o istospolni usmerjenosti. A se za to ne zmeni. Svoje znanje preko delavnic stand-up komedije prenaša tudi naprej.

Z Martino smo se med drugim pogovarjali o njenih začetkih, srečnih in nesrečnih nogavicah, genialnih forah, ki se ji porajajo v polsnu, rdeči irokezi, ki je nenačrtovano postala njen zaščitni znak, pa tudi o njeni želji po nastopu v ZDA.

Kdaj ste ugotovili, da ste zabavni drugim?

Po mojem, ko sem bila otrok. Vedno sem imela potrebo, da moram zabavati ljudi. Ne vem, zakaj. Če me je sestra, ki je deset let starejša od mene, samo pustila s svojimi prijateljicami in mi – verjetno v šali – rekla: "Zabavaj jih," sem jaz to vzela resno, se usedla in jim govorila zame smešne, fantastične zgodbe, pri čemer je bilo vsem jasno, da ni vse čisto res, a so mi pustili veselje. Dvomim, da so bile zgodbe smešne tudi njim. A če se kot mali naučiš, da če si zabaven, te ljudje sprejemajo in dobivaš pozornost, ti to ostane.

Kdaj ste spoznali, da je to nekaj, s čimer se želite ukvarjati tudi profesionalno?

Ko sem ugotovila, da je to možno. Z razvojem interneta pri nas. Na internetu sem gledala posnetke svojih favoritov in to se mi je zdelo vrhunsko. Do takrat sem namreč poznala samo klasično gledališče, s katerim sem se malo amatersko ukvarjala. To pa mi je dalo možnost, da nagovorim občinstvo. Očitno sem od nekdaj hotela nagovarjati ljudi.

Omenili ste svoje favorite. Kdo vas je najbolj navdušil?

Najbolj me je navdušil George Carlin. On je legenda stand-up komedije in je naredil za razvoj stand-up komedije zelo veliko stvari. Res je znal neko stvar povedati na zabaven način, kar je meni vedno zanimivo in izziv pri stand-up komediji.

Imate tudi zdaj kakšnega vzornika (domačega / tujega)?

Ne. Bolj so to moji kolegi, ki jim res dobro gre. Ki si izmislijo res kakšno dobro foro, pri kateri si mislim: "Pr***! Ampak naj ti bo. Vsaka ti čast." Poimensko jih pa ne bi rada naštevala. Ne želim namreč koga pozabiti.

Se da s stand-upom preživeti pri nas?

Ja, nekaj nas živi od tega, tako da preživeti se da. Sicer včasih boljše, včasih slabše, a načeloma se da. Po mojem je to tako kot pri vseh drugih stvareh. Če se 100-odstotno vržeš v nekaj in res vztrajaš pri tem, lahko z nekaj talenta in dosti dela od tega tudi živiš.

Se še spomnite svojega prvega nastopa? Kako je sploh prišlo do njega?

Bila sem na delavnicah stand-up komedije v Mariboru in smo imeli produkcijo prvega nastopa. Bila sem pod velikim pritiskom. Vse je zanimalo, kaj se bo zgodilo po delavnicah. Na premieri je bilo prisotnih veliko režiserjev in igralcev, zato sem bila v čisti paniki, saj sem se v tistem trenutku zavedala, kdo vse me je prišel pogledat. To, da so prišli starši, je bil še najmanjši problem. Več treme sem imela zaradi režiserjev in igralcev, saj spoštujem mnenje ljudi, ki so strokovnjaki na svojem področju. Ker mi je bilo gledališče vedno blizu in so oni prišli tja, sem si mislila: "Ok, če bo zdaj pol Slovenije reklo, da sem zanič, potem to res ni dober začetek kariere." Bila sem tudi edina v skupini, ki je imela narejena kar dva stand-up nastopa, ne samo enega. Ne vem zakaj – pač vedno moram pretiravati in biti v centru pozornosti.

Kako ste potem pregnali to tremo?

Pogovarjala sem se s svojim mentorjem Željkom Vukmirico in povedal mi je eno od najboljših stvari za tremo zame. Rekel mi je, da v bistvu ne gre za tremo, ampak za odgovornost. Da smo odgovorni do tega, kar počnemo, najsi gre za predstavljanje referata v šoli ali pa za kaj drugega. Ker čutiš odgovornost do sebe, do tega, kar delaš in ker v to verjameš, je normalno, da te prevevajo takšni občutki. Še vedno čutim to odgovornost, saj želim občinstvu dati čim več. Če so že prišli na moj nastop, si vzeli čas in plačali karto, je najmanj, kar lahko naredim, da dam maksimum od sebe. Zdi se mi, da če te odgovornosti enkrat ne bo več, potem vse skupaj ne bo več imelo smisla.

Imate kakšen poseben ritual pred nastopom?

Ja, paničarim. Ritualov je milijon. Najprej morajo biti oblačila primerna. To pomeni, da jaz ne vem, kaj bi mi tisti dan pasalo, da oblečem, kar je še posebno problem, če grem na gostovanja. Tako potem za dva dni gostovanja v Beogradu s sabo vzamem toliko oblek, kot da bi šla za 26 let. Potem so tu še nogavice. Te so lahko srečne ali pa nesrečne. A da so nesrečne, ne vem, dokler jih nimam oblečenih na nastopih. Če nastop ni bil v skladu z mojimi pričakovanji, seveda nisem kriva jaz, ampak nogavice. Te potem vržem stran. (smeh) Tik preden grem na oder, pa se vedno vprašam: "Zakaj že jaz to delam? Kaj mi je tega treba? Lahko bi delala kaj bolj mirnega – kar koli drugega." A po prvem izgovorjenem stavku je vse v redu.

Iz vsega. Tudi iz najinega intervjuja bom črpala, tako da pazi, kaj govoriš (smeh). Iz vsega, kar se mi dogaja. Največkrat so to stvari, ki spodbudijo neko čustveno reakcijo, najsi bo to jeza, začudenje … ali pa se meni zdi zabavno. Zadnje je sicer najbolj redko, ker se mi malokaj zdi zabavno. A po navadi gre za moj sarkastični pogled na neke stvari.

Imate poleg sebe kakšen listek, na katerega si zapisujete ideje, da jih ne pozabite?

Ja, velikokrat, a ne deluje vedno. Ker takrat, ko si zapišem, se mi zdi izredno logično, naslednje jutro pa nimam pojma, kaj sem hotela. To se mi še posebno pogosto dogaja tik preden zaspim. Zadnjič sem si zapisala: "Sloni in podgane. Zanimivo?" Naslednje jutro mi nič ni bilo jasno. "Kaj hočem povedati o slonih? Nič zabavnega nimam za povedati o slonih." To je tisto, ko si v polsnu. In si rečeš: 'To je genialno'. Ne moreš se pa premakniti, ker ti roka več ne dela in si rečeš: "Saj se bom jutri spomnila. Nima smisla, da se prebudim. Jutri se bom spomnila." Naslednji dan pa tema. Potem se mi vedno zdi, da je bila to tista genialna fora, pri kateri bi mi producenti iz Amerike rekli: "Pa kako si prišla do tega? Mi že 100 let to iščemo."

Govorite tudi o svoji istospolni usmerjenosti – ste imeli kdaj kakšne težave z nestrpneži?

Vedno se najde kdo. Po navadi je tako pokroviteljsko: "Saj si dobra, a o tem ti ne bi bilo treba govoriti." Pa si mislim: "Ok, v redu." Imela sem tudi grožnje preko Facebooka, če lahko temu tako rečemo. Vsake toliko mi kdo napiše: "Ti si grda lezba." Pa mu napišem nazaj: "V redu je. Hvala." Enkrat so mi rekli, da bi se lahko obesila, namesto da govorim. Ženska, ki govori, pa še lezba je, tega res nimamo radi. To se nam res zdi malo bedno. Pa še mnenja ima, ki ne vključujejo samo kuhinje. Očitno gre to nekaterim na živce. A kaj naj? Nestrpneži oziroma budale so povsod.

Obstaja kakšna tabu tema, o kateri ne bi nikoli govorili?

Bolj so to teme, o katerih ne vem dovolj. Zdi se mi, da nimam pravice govoriti o nečem, o čemer nisem res razmislila, naredila neke vrste raziskave in se v to poglobila. Ker biti pameten kar tako o neki temi, se mi zdi izredno brez zveze.

Vam je kdaj kdo – če ste govorili o njem – to tudi zameril?

Ne. Sicer so nekako tega tudi navajeni. Hvala bogu moja punca to izredno dobro sprejema. Jasno ji je, kakšno delo imam in ve, da karkoli izrečem, ni z namenom, da bi jo užalila ali da bi rekla res kaj zlobnega. Starši so bili včasih malo presenečeni, ko sem jih vključila – a sami so si krivi, kaj so me pa naredili toliko let nazaj.

Pri kom najprej preizkusite novi material?

Včasih direktno na občinstvu. Velikokrat se namreč spomnim nečesa, kar se mi zdi, da bo delovalo, v avtu, ko se vozim na nastop. Včasih se zgodi, da cele segmente prvič naredim na odru. Drugače pa tudi v avtu, ko se česa spomnim, povem svoji punci, ki me pelje na nastop in potem ona reče: "To sploh ni smešno." Pa pridem na nastop, poskusim in mi potem reče: "Zdaj pa je bilo smešno." Imava en takšen cikel, ki funkcionira.

Kdo je vaš najhujši kritik (sami, starši, kdo drug …)?

Po mojem jaz. Jaz nikoli nisem čisto zadovoljna. Lahko imaš 1.300 ljudi med občinstvom, a če se mi bo zdelo, da se eden ni preveč dobro smejal, je imel malo prekrižane roke, ali pa je šel vmes na stranišče, potem mu že ni bilo tako dobro in potem sama sebe mučim glede teh stvari. A sem se s tem sprijaznila. Takšna sem – malo psihopata. A to te tudi žene, da greš naprej, saj hočeš biti vedno boljši in nikoli nisi 100-odstotno zadovoljen.

Se vam je kljub vsem 'preverjanjem' kdaj zgodilo, da nekaj, kar se je vam zdelo smešno, občinstvu ni bilo?

Ja, se zna zgoditi. Večinoma se to zgodi takrat, ko ne povem prav, na pravi način. Takrat, ko sem ustvarjala, sem bila očitno v nekem čustvenem razpoloženju, ki je funkcioniralo in dvakrat – trikrat je to šlo, četrtič pa nisem bila tam in sem brez zveze to naredila, ne bi smela. Razumsko to veš. Poskusiš in splava. In potem si rečeš: "Pa saj sem vedela, da ne bo v redu." A hvala bogu je po navadi tak segment zelo kratek in lahko gre mimo, saj ga lahko zapakiram v kaj drugega.

Nastopali ste za valentinovo, zdaj za rojstni dan boste tudi. Kako to?

Tako to moja punca, ki je tudi moja menedžerka, naredi, da ji ni treba kupovati daril. Ne, šalim se. Dejansko jaz najraje na svetu nastopam, nič drugega ne počnem raje. Letos me je vprašala, kaj si želim za rojstni dan, pa sem ji v šali rekla: "Pa saj mi vedno urediš nastop za rojstni dan." Tako da vsako leto za rojstni dan nekje nastopam. Letos se bom pustila peči v Mariboru. Komaj čakam, da vidim, kaj bodo imeli komiki za povedati o meni.

Letos mineva 10 let od vašega prvega nastopa. Kako se je v teh letih spremenila stand-up scena pri nas?

Zdaj je. Že to je velika sprememba. (smeh) Mislim, da se je kristaliziralo veliko odličnih komikov z različnimi stili, kar je super. Prihajamo do tega, da gre občinstvo gledat komike, ki so njim všeč. Ne hodi se več na stand-up komedijo, ampak na tiste, ki so njihovi favoriti, kar mislim, da je super.

Kako ocenjujete trenutno stanje?

V redu je. Absolutno v Sloveniji manjka pravih stand-up klubov, v katerih bi bilo redno dogajanje in bi se lahko to izmenjevalo. A na to malce vpliva tudi majhnost tržišča.

Nastopali ste tudi v Beogradu, v Bosni in na Hrvaškem. Opažate kakšne razlike v smislu za humor v primerjavi s Slovenijo?

V državah nekdanje Jugoslavije so ljudje veliko bolj odprti. Tudi njihove reakcije - če se jim kaj zdi smešno - so malce drugačne. Tako direktnih pohval, kot jih dobivam denimo v Beogradu, na začetku nisem bila navajena. Prvič, ko sem bila na festivalu, me je sredi Beograda ustavil en Srb in mi rekel, da sem bila prejšnji dan super. Kar mi je bilo absolutno neverjetno. Glede na to, da sem bila s srbskimi komiki, sem se počutila malo kot zvezda, češ: "Niso vam rekli, meni so. Samo, da se razumemo. Slovenka pride in vam pokaže, kako se dela."

Kakšno je stanje na stand-up sceni v državah nekdanje Jugoslavije?

V Srbiji delajo izjemne stvari. Začeli so pozneje kot mi, a imajo izredno sposobno organizacijo in izredno sposobno producentko, s katero super sodelujemo. Delajo vrhunske stvari. Razpodajajo velike dvorane, delajo ogromne festivale, dosti gostujejo okrog, tako da res: "Vsaka jim čast." Hrvaška ima vzpone in padce. Mislim, da smo spet pri vzponu. V Bosni se trudijo, a scena skoraj ne obstaja. Medtem ko za Črno goro sploh ne vem, če imajo kakšnega stand-up komika. Mislim, da imajo enega ali dva.

Vam kdo pomaga pri prevodih?

Ne, to naredim sama. Ker to ne more biti dobeseden prevod, ampak mora biti prilagojeno. Poleg tega bi bile kakšne reference iz slovenskega političnega življenja popolnoma nesmiselne v Srbiji, ker ne bi razumeli, za kaj gre.

Prilagajate svoj material tudi glede na zvrst nastopa oziroma kraj (mesto / vas)?

Absolutno. Vsak nastop je drugačen. Odvisno je, za koga nastopam – ali gre za podjetja, za zasebno zabavo ali za 'klasičen' stand-up večer. Precej nastopam za podjetja, zelo malo pa za zasebne zabave – mogoče na eni ali dveh na leto. To mi namreč ni najljubše. A če si nekdo res želi in ima rojstni dan ter je res moj oboževalec, potem pridem.

Glede na kraj nastopa pa se prilagodim v smislu načina govorjenja. Govorim namreč v štajerščini in če grem kam, kjer vem, da bodo težje razumeli moj naglas, potem poskušam govoriti počasneje – samo zato, da določene stvari niso 'izgubljene v prevodu'.

Koliko časa običajno nastaja material za 20-30 minutni nastop (kolikor je običajna dolžina)?

To lahko nastaja mesece. Zelo težko rečem, ker da dobiš res kvalitetnih 20 minut, si po mojem dve uri materiala vrgel proč.

Načrtujete kakšno novo samostojno predstavo?

Da. Za 10. obletnico kariere načrtujem predstavo 'the best off'. V teh letih se je nabralo kar nekaj materiala, za katerega mislim, da je zanimiv, pa ga še niti slučajno niso vsi slišali – daleč od tega – in bom naredila neko kombinacijo. Uro in pol do dvourni šov z najboljšimi in preverjenimi šalami. Premiera šova bo jeseni na začetku gledališke sezone v Ljubjani. Da ne bodo rekli, da sem samo štajerska stand-up komičarka.

Se vam dogaja, da od vas vsi pričakujejo, da jih boste nasmejali (mislim izven odra)?

Vedno. Redno. Sploh ne vedo, da sem drugače sitna, tako da so kar presenečeni. No, ne ravno sitna, nisem pa preveč zabavna.

Vam gre to, da vsi pričakujejo, da boste ves čas zabavni, na živce?

Včasih da. Ni nujno, da si slabe volje, samo resen si, imaš polno glavo stvari in ko grem v takšnem 'stanju' ven in me ljudje prepoznajo, je prva stvar, ki mi jo rečejo: 'Nekam si žalostna danes'. Pa jim odvrnem, da nisem, ampak imam samo normalen obraz brez nasmeška. A še kar vztrajajo in me sprašujejo, kaj je narobe. Tudi čisti neznanci. Pa jim povem, da ni nič narobe in da sem v redu, da pa bo kmalu kaj narobe, če ne bodo odnehali (smeh). To se mi zdi popolnoma neverjetno. Najhuje je, če grem ven v petek ali v soboto, ko do mene ob dveh zjutraj pride kakšen pijan moški in mi reče: "Daj povej mi nekaj. Nekaj smešnega mi povej. Daj, povej mi nekaj. Daj, no, nekaj malega mi povej. Takšna bodi, kot si, bolj na 'hard'. Na 'hard' bodi z mano." Pa mu odvrnem: "Ti si budalo." Pa mi reče: "Bodi na 'hard' z mano." Pa mu odvrnem: "Ja, kaj sem ti pa ravnokar rekla?" Saj si želiš biti prijazen, a ob dveh zjutraj ti ni vedno do tega.

Kaj oziroma kdo pa vas najbolj nasmeji in s kakšnimi šalami?

Najbolj me nasmejijo kolegi, ko smo v kakšni privatni družbi. To so po navadi najboljše zgodbe. To so takšne, ki jih res govoriš samo prijateljem. Vsi moji prijatelji so čisto nori. Vsak na svoj način. Po navadi gre za sarkastične pripombe, čudne dogodivščine, ki se iz nekega razloga meni in prijateljem redno dogajajo. Ko se pogovarjam z drugimi, ugotovim, da to ni normala, ampak da smo mi res čudni. Temu se najbolj nasmejim.

Vas sicer pogosto ustavljajo na ulici in prosijo za avtogram in / ali fotografijo?

Ja, se mi dogaja. Jaz se sicer nikakor ne počutim kot zvezda, niti se nimam zanjo – daleč od tega. Se mi pa včasih zgodi tudi kakšna nenavadna stvar. Enkrat sem šla nekaj snemat na radio in je bila tam hčerka enega od zaposlenih, stara 12 ali 13 let. Ko me je zagledala, je iz rok na tla izpustila tisto, kar je imela v njih, in začela na ves glas kričati. Meni se je to v tistem trenutku zdelo tako nerealno. Mislila sem si: "Joj, kaj sem ti naredila? A sva se kje srečali pa sem te pretepla pa se ne spomnim? Te je strah? Kaj je narobe?" Ona pa je zavpila: "O, moj bog, a te lahko objamem?" In sem ji rekla: "Lahko, sicer ni nič posebnega, a izvoli." To se mi je zdelo popolnoma neverjetno. Počutila sem se kot kakšen ameriški zvezdnik. On sicer to doživlja na milijonkrat večjem vzorcu. Jaz sem na enem, kar je tu nekje, se mi zdi.

Rdeča irokeza je postala že vaš zaščitni znak. Kako je sploh prišlo do nje?

S frizerko na Ptuju sva se enkrat pred približno devetimi leti zafrkavali, da bi poskusili z rdečo irokezo. Takrat ženske niso nosile ničesar podobnega. Kar dolgo časa so me v Sloveniji gledali, kot da sem psihopat. Vmes sem sicer frizuro hotela že štirikrat spremeniti, ker se mi je zdela že dolgočasna in sem želela nekaj novega. Ko mi je frizerka naredila popolnoma drugačno frizuro in drugačno barvno shemo, pa sem bila že čez dva dni nazaj in jo prosila, naj mi naredi tako, kot je bilo. Nekako mi karakterno zaenkrat še ustreza. Tudi ljudje me poznajo po rdeči irokezi. Ni pa to nikakor bil moj cilj, ko sem se prvič odločila zanjo. Takrat nisem niti vedela, da me bo kdo sploh hotel prepoznati. Daleč od tega. A potem se navadiš. Zanimivo pa se mi zdi, da kljub temu, kar vidimo dandanes, to ljudi še vedno preseneča. Na letališču v Švici so se obračali za mano – pa verjetno ne zaradi tega, ker sem mednarodna starleta (smeh) – ampak zaradi frizure. To me je res presenetilo. Saj enkrat se mi bo zmešalo, pa bom čisto drugače naredila.

Nastop, ki bi ga najraje pozabili?

(Premišljuje). Očitno sem ga že. Mislim, da sem ga zablokirala. (smeh)

Kateri pa vam je ostal v najlepšem spominu?

Teh je dosti. Težko rečem. Eden prvih takšnih je bil v Križankah pred šestimi leti, ko smo naredili HIT stand-up, največji enodnevni dogodek stand-up komedije. To je bilo super. Scena je bila še na začetku. Z Janjo Zdolšek sva se spustili v organizacijo nečesa, kar je bilo megalomansko za tisti čas. Absurd. Stroški so za nekaj takšnega ogromni. A smo napolnili prostor. Ljudje so bili navdušeni. Spomnim se tistega občutka, ko sem prvič stala na tako velikem odru. Pa še v Križankah, ki imajo svoj čar. Ko delaš poletni festival junija … To je bilo res nekaj izjemnega.

Pogosto se udeležujete tudi dobrodelnih nastopov …

Ja, res je. Nastopala sem za pomoč pri odpravi posledic žledu in poplav. Delala sem tudi za gasilsko društvo, da so si lahko kupili novo opremo, ker so je veliko poškodovali, ko so odpravljali posledice žledoloma. Nastopala sem tudi na Onkološkem inštitutu v Ljubljani in za otroke s posebnimi potrebami v Mariboru. Zdi se mi pomembno, da vračaš nazaj. Če vidim, da gre za dobro stvar, se vedno odzovem.

Ste kdaj dobili kakšno zanimivo darilo?

Da. Na nekem zasebnem nastopu na eni poroki je mene in Janjo čakala personalizirana torta. Na eni je pisalo Martina, na drugi pa Janja. Seveda sva jo odnesli domov in jo z veseljem pojedli. Potem se pa čudijo, da sem debela (smeh). Zanimivo darilo sem dobila tudi na nastopu v Vrhpoljah pri Slovenskih Konjicah. To je mala vasica, v kateri pa so imeli v kulturnem domu abonma stand-up komedije. Vsi smo tam nastopali in bilo je super. Vrhunsko! Naredili so mi pol metra veliko Martinico. Na kuhalnico so narisali obraz, 'opremili' pa so jo tudi z rdečo irokezico.

Imate sicer kakšne posebne zahteve v zaodrju?

Ne, nobenih. Po navadi so presenečeni, ko me vprašajo, kaj želim in jim rečem, da bo čisto dovolj navadna voda v kozarcu. Ponujamo mi tudi hrano, a pred nastopom nikoli ne jem. Vem, da to, ko me vidijo, težko verjamejo, a je res (smeh). Pred nastopom ne morem jesti. Zdi se mi namreč, da se mi, če sem preveč sita, malo polenijo možgani.

Ste tudi motoristka. Kaj vas tako privlači na dvokolesnikih?

Jaz sem bila na motorje nora že od otroštva. To je bilo vse, kar sem si želela. Starši so mi rekli: "Saj boš prerasla to, pa boš kupila avto." A želja ni ugasnila. Prvič, ko mi je uspelo zbrati dovolj denarja za izpit in motor, sva šli obe z Janjo na izpit in sem si kupila motor. To je tisto, kar me sprošča. Mislim, da je to edina stvar na svetu, ki me sprošča. Nekaj je v tistem hrupu. Takrat dejansko ne razmišljam, ampak sem posvečena tistemu, kar delam. Letos si nameravava z Janjo kupiti kakšen močnejši motor, saj ta, ki ga imava zdaj, ni primeren za daljše ture. Če nič drugega, da greš lahko vsaj do Primorja za dva do tri dni. Malo se voziš, se ustavljaš, raziskuješ Slovenijo in se imaš fino. Za zdaj imava en motor, nameravava pa kupiti še enega, tako da bi se lahko vsaka vozila s svojim. To bi bilo super, saj bi se lahko celo poletje vozili z motorjem.

Imate še kakšne neuresničene sanje?

Ogromno jih je. Rada bi poskusila s stand-upom v ZDA, ker se je tam vse začelo. Ne mislim, da bom prišla v klub in mi bodo vsi rekli: "Ti si to, kar smo iskali. Imamo milijon komikov, a ti debela Slovenka, to potrebujemo. To nam manjka. Ena z irokezo. To smo čakali celo življenje." Ne, nimam tega egotripa. Želim si videti, kako bi se občinstvo, ki je navajeno na vse mogoče, odzvalo na moj humor. Res me zanima, kako bi funkcionirala v takšnem okolju in v tujem jeziku.