Jana Menger: Da bi videl rešitev, moraš biti odprt in sproščen

"Strah je v manjši dozi gonilo. V preveliki pa te spremeni v kamen," razmišlja Jana Menger, plesalka, koreografinja in gledališka ustvarjalka. Prizna, da se ni bilo od zmeraj lahko prepustiti intuiciji. Nato je spoznala, da nove ideje pridejo le, če jim dovoliš. Njena zadnja predstava se imenuje Plovemo.

Jana Menger - 2

Jana Menger (Foto: Damjan Žibert)

Gremo? Gremo! Plovemo!

Adijo zemlja! Adijo kopno! Zbogom tema! Zbogom solze!

Tako se začne predstava Plovemo. Njena režiserka in koreografinja Jana Menger je kot osnovo vzela tri kratke drame Dominika Smoleta, ki jih je ta skupaj poimenoval Igrice. Iz njih je z ekipo ustvarila avtorsko predstavo fizičnega gledališča.

A kot plesalka, koreografinja, predavateljica na Akademiji za ples, performerka in gledališka ustvarjalka tega kalupa ne mara. "Predstava je skupek vsega, kar sem, skupek mojih izkušenj, vsega, kar me zanima," pravi. "Ali delam z gibom ali z besedo – vedno ostanem isti človek in delam na isti način." Vedno uporabi vse svoje znanje. "Zato se po navadi zgodi, da ne pašem nikamor."

Predstava novomeškega Anton Podbevšek Teatra je ena od osmih, ki bodo konec tega meseca na Tednu slovenske drame tekmovale za naziv najboljše. Zato jo bo mogoče 27. marca videti v Kranju, to nedeljo pa gostujejo tudi v Plesnem Teatru Ljubljana.

Plovemo - 2

Prizor iz predstave Plovemo. (Foto: Barbara Čeferin)

Dominika Smoleta danes poznamo predvsem po Antigoni, malo manj jih ve, da je bilo njegovo delo Črni dnevi in beli dan predloga za scenarij kultnega filma Ples v dežju. Igrice oziroma Dramo o vevericah in življenju, Dramo o čakalnicah in življenju ter Dramo o ladjah in življenju – pa je napisal še kot mladenič. V njih je očarljiva mladostniška želja vedeti več, o življenju razmišljati, določiti pasti.

"Še za veverice naj človek skrbi. Ali ni z življenjem že dovolj opravka?" reče v Drami o vevericah in življenju ena ženska drugi v parku. Ta pa ji odgovori: "Najvažnejše so veverice, ljuba, čez čas boš že videla, boš že razumela."

In kaj reče starejši človek mlajšemu, ko ta toži, kje vse je hodil in iskal: "Nisi zares prekrižaril pol zemlje tja in počez. Nisi. Prezgodaj si se utrudil. Moral bi še, še hoditi. Ti pa si se zbal za čevlje. Potem si zaspal."

Jana, zakaj ravno to besedilo?

Imela sem zelo malo časa, da se odločim, kaj bi režirala. Brskala sem po starih tekstih, ki jih imam doma – in mi je dobesedno padel v roke. In še to v eni taki zelo neugledni formi. Bila je neka fotokopija, ki mi jo je nekoč očitno nekdo dal, jaz pa se sploh ne spomnim kdo in v kakšnem kontekstu. In sem ga prebrala in me je res pritegnil. Pritegnila me je beseda, vsebina, jedrnatost ... Dialogi zelo lepo tečejo – ni nekih strašnih monologov. Pritegnil me je ta absurd ...

Kolikšen del vašega življenja nato zavzame ustvarjanje takšne predstave?

O njej razmišljam ves čas. To ne poteka prav racionalno – se ne usedem in razmišljam do štirih. Ko si enkrat noter, tega niti ne moreš več nadzorovati. To je kot, ko imaš zlomljeno roko in naenkrat opaziš, koliko ljudi ima gips. Naenkrat vsepovsod videvaš nekaj, kar je lahko uporabno.

Jana Menger - 11

Dobili sva se po eni od vsakodnevnih vaj, ki jih ima že za naslednjo predstavo - Trojno življenje Antigone. Tekst Slavoja Žižka bo prvič na odru Anton Podbevšek Teatra 11. aprila. (Foto: Damjan Žibert)

Koliko časa pa potem tako živite s predstavo?

Tri mesece oziroma dva in pol smo jo delali. Bil je lep proces.

In kakšno je v tem času vaše razmerje z besedilom, če lahko tako vprašam?

(Najprej se nasmeje.) To je tak "love – hate" odnos. Najprej se v tekst zaljubiš. Potem ga en dan sovražiš. Zdi se ti, da si se čisto narobe odločil. Potem si spet nor nanj ...

Zdi se mi, da se je v tem besedilu, četudi je bil napisan v petdesetih letih prejšnjega stoletja, še danes zelo lahko najti. Ali res plovemo ali čakamo ... Želimo si, da bi na cilj prišli pred drugimi. Oziroma da bi nam uspelo priti tja, kamor naj bi bili namenjeni vsi ... Če sploh vemo, kam bi radi prišli.

Res. To besedilo je vsebinsko popolnoma sodobno. Iskanje in želja homo sapiensa se skozi zgodovino nadaljujeta. Še danes se ni umiril. Isto je. Nekaj iščemo, nekaj čakamo. Pa vsa ta relativnost, vsi ti nesmisli ... Sem srečen pa sem nesrečen. Imam pa nimam. Čakam vlak, ko pride, pa ne stopim nanj. Ali pa gre mimo.

Misliš, kako si pameten, da si kupil vozovnico za brzovlak. Pa se izkaže, da se ta sploh ne ustavi na tvoji postaji.

Ali pa plovemo ... pa si rečemo: čakajte, kdo pa vodi to ladjo? In ugotovimo, da nihče.

Da smo pozabili kapitana na kopnem.

Potem pa bi šli naenkrat kar nazaj domov, na trdna tla.

Bi svobodo – potem pa se je ustrašimo.

Ta njegov cinizem do družbe, kritičnost do družbe skozi cinizem mi je zelo blizu. In ta rahel humor ... črn, bolj kot kar koli drugega.

Plovemo - 1

Nihče v predstavi ni plesalec, vsi so dramski igralci. A pomembno je samo, da jih ni strah, razlaga Jana. (Foto: Barbara Čeferin)

Zakaj naslov Plovemo?

Bil je edini možen naslov (se nasmeje). Ker smo takoj rekli: evo, plovemo ...

Kako ste izbrali igralce? Kaj vas pritegne?

Ne vem. Ta izbira je zelo subjektivna, ni racionalna. Ampak dve stvari sta pomembni. Ena je, da vsak od njih funkcionira z mano. Druga in ta sploh ni zadnja: oni morajo funkcionirati med sabo. Zelo velika napaka je, da izbereš nekoga, ki deluje v kombinaciji s tabo, ko dela z drugimi, pa med njimi ni kemije. Kemijo morajo imeti vsi tako z mano kot med sabo.

Kako pomembno je, koliko so gibalno sposobni?

Pomembno je, da jih ni strah. Človek, ki nima velikega gibalnega znanja, lahko še vedno proizvede zelo zanimiv material. Ampak ne, če ga je strah, če si tega ne želi, če poseduje moteče fizične frustracije. Imeti mora samo toliko razvit gibalni aparat, da si zapomni tisto, kar določimo.

Kaj je bilo pri vas prvo – ples ali gledališče?

Tudi ples je gledališče, da ne bo pomote. Ampak redosled je bil – plesalka, plesalka in koreografinja – potem sem šele na pobudo Matjaža Bergerja začela operirati z besedo. (Berger je režiser in ravnatelj Anton Podbevšek Teatra op. a.) Začelo se je s tem, da mi je začel besedilo – lahko bi rekla – podtikati v svojih predstavah, v katerih sem bila kot plesalka oziroma performerka. Naučiti sem se morala, kako ga interpretirati. Pregnati sem morala strah, da ga bom med predstavo pozabila. Potem pa me je postavil še pred dejstvo, da bi lahko naredila svojo predstavo. Ni želel plesne predstave, ampak takšno z besedilom. Mogoče je v meni prepoznal nek potencial. Ne vem. Plovemo je moja druga takšna predstava in moram reči, da uživam.

Plovemo - 8

Ne mara kalupa poimenovanja fizično gledališče. (Foto: Barbara Čeferin)

Plovemo - 4

V svoji predstavi, pravi, vedno dela z vsem, kar zna - torej tako z gibom kot z besedo. (Foto: Barbara Čeferin)

Kaj se da povedati z besedami, kaj z gibom?

Tako kot se da vse povedati z besedami, se da vse povedati tudi z gibom. Kako pa se oboje prepleta, pa je odvisno potem od ustvarjalca. 

Ali v Plovemo beseda in gib izražata isto?

Ne. Sta na dveh tirih. Vsak sporoča nekaj drugega in nekaj potem sporočata skupaj. To je pravzaprav nekaj, o čemer že dlje časa razmišljam. Kako lahko izvajaš določen gib in istočasno govoriš besedo, brez da eno vpliva na drugo. Nikoli z enim ne podpiraš drugega, ampak je, kot bi ves čas tekla dva tira. To je težko, ker mora misel nenehno teči na dveh ravneh. Ozaveščaš oboje. Ne delaš enega avtomatično in si z mislimi pri drugem. 100-odstotno si z mislimi pri obojem. To lahko dosežeš z vajo, a terja nekaj napora.

Sebe pa niste postavili na oder?

Če režiram in koreografiram, ne maram biti v predstavi, ker se ne morem celovito predati. Kot performer se poglabljaš vase in zaupaš avtorju. Ne moreš delati oboje.

Ko delate predstavo, ali razmišljate o občutjih, ki jih želite vzbuditi v gledalcu?

Sem tak egoist, da se ukvarjam samo s tem, kaj jaz čutim (se nasmeje). Potem pa imam sodelavce, dramaturga in ostale, ki mi povedo, ali to, kar jaz vidim, na njih deluje podobno. Ali je samo mene nekam odpeljalo. Ampak egoistično mora biti fajn meni. Ker konec koncev sem jaz tista, ki gleda te igralce tri mesece. Ne morem delati nečesa samo za druge, če pa niti ne vem, kdo so ti drugi.

Jana Menger - 13

Zakaj besedilo iz leta 1957: "Danes je isto. Nekaj iščemo, nekaj čakamo. Pa vsa ta relativnost, vsi ti nesmisli ... Sem srečen pa sem nesrečen. Imam pa nimam." (Foto: Damjan Žibert)

Si v življenju zastavljate cilje?

Ne. Bolj nekaj pogruntam in me to obsede in si želim to uresničiti. Ne razmišljam v smislu: zdaj pa rabim idejo, ker moram ... Tudi če me povabijo, da naredim predstavo, kot me je Matjaž, potem delam s tistim, kar me zanima že dlje časa, s čimer se sicer ukvarjam. Za vsakega ustvarjalca je pomembno samo, da je zvedav, da ves čas nekaj tuhta in premleva in razvija.

Od kod pa mislite, da dobivate inspiracijo?

Od povsod in od ničesar. Rekla bi, da sem bolj intuitivno kot racionalno bitje. Seveda potem vse strukturiram – rada imam strukturo. Ampak sprva do vsega pridem intuitivno.

Vas je bilo kdaj strah, da se intuicija ne bi zganila?

Na začetku ustvarjanja me je bilo. Potem pa ugotoviš, da če pustiš misel, da gre ... Nihče ni tako pameten, da bo prišel na vajo z vsemi rešitvami. In če te je strah, da jih ne boš našel, jih boš še težje. Če si odprt in sproščen, pa boš rešitev naenkrat videl ... Sami igralci ti jo pokažejo, samo sprostiti se moraš toliko, da jo vidiš in dovoliš, da pride vate. Ne smeš se omejiti v svojo fikcijo, ker so rešitve tam zunaj. Strah je v manjši dozi gonilo, ampak v preveliki pa te spremeni v kamen.

In ni nič od tebe.

Ni. Ker potem začneš še delati za druge. Ukvarjaš se s tem, kaj bi drugi radi gledali ... Kje pa je v tem užitek?

Plovemo - 3

O ustvarjanju na off sceni: "Ustvarjamo v črni prazni škatli. Gledališče revnih. V kritiki pa smo obravnavan enako, kar je grozljivo krivično." (Foto: Barbara Čeferin)

Kako je ustvarjati na neodvisni sceni?

Precej grozljivo (odkima). Ampak ker smo ljudje najbolj prilagodljiva bitja na planetu – bolj kot podgane, se navadimo, zato ker se moramo navaditi. Ampak situacija je grozna, sploh če jo vzporejam z institucionalnim gledališčem, kjer radi pojamrajo, ampak razlika v naših budžetih pa je neverjetna. Ne govorimo o polovici. Če je instituciji za projekt recimo namenjenih 70 tisočakov  – pa so pri njih lahko vsi igralci že tako na plači – na off sceni – kjer ni nihče na plači – za predstavo dobimo 5 tisočakov. Ustvarjamo v črni prazni škatli. Gledališče revnih. V kritiki pa smo obravnavan enako, kar je grozljivo krivično. Sem in tja se počutim, kot da smo nek laboratorij za institucijo, kar ne drži.

Pa na svoj idealen dan delate ali ne?

Absolutno delam.

Prenesi v

Glasuj

Pošlji sporočilo

Tvoja E-pošta:

E-pošta prejemnika:

Kratko sporočilo:
 

Komentarjev: 1
 
Principat 17.03.2017 08:35:50
nekaj o čem nima pojma , domišlija (govoriti v ednini )
Več komentarjev