Nostalgična vrnitev v čase, ko nihče ni bil lačen

Komedijo so premierno odigrali pred nekdanjim dnevom republike in zasedanja AVNOJ-a 28. 11. 2013 v sarajevskem Domu mladih, razprodali pa so jo kar mesec pred predstavo, prav tako drugo predstavo. Pri nas je bilo zanimanje zanjo – sodeč po številu obiskovalcev – veliko manjše, saj je na premierah (ena je bila ob 18., druga pa ob 20. uri) veliko sedežev ostalo nezasedenih. Tisti, ki so si jo ogledali, pa so – glede na odzive – prišli na svoj račun, saj so jih Andrija Kovač (Tito), Ranko Goranović (Franjo Tuđman in Paja – kot glas naroda) in Ljuba Stanković (Slobodan Milošević) z vrnitvijo v čase nekdanje skupne države (občinstvo je bilo pretežno sestavljeno iz srednje in starejše generacije), v kateri – kot so večkrat ponovili – nihče ni bil lačen – in s primerjavami z zdajšnjimi razmerami, dobro nasmejali.

Predstava prikazuje Tita v raju, ki se odloči prebarvati svoj rajski Beli dvor. Ker se mu tega dela ne ljubi opraviti sam, se po medmrežju in družbenih omrežjih loti iskanja soboslikarjev. Oglasita se mu Slobodan in Franjo, ki mu pomagata pri njegovi nameri, ob tem pa si želita iz spodnjega nebeškega sektorja, v katerem sta, prebiti v njegov raj. Liki nas skozi rezko satiro popeljejo v čase, ko je bilo življenje lepše, ko so bili vsi siti, ljudje so imeli manire in službe ter jim ni bilo treba živeti od pokojnin svojih staršev, predstava pa se konča z aktualno begunsko problematiko, a tudi to prikazano komično.

Nastopajoči so bili z odzivi občinstva nadvse zadovoljni. "Občinstvo je bilo super, tako kot vedno. Radi prihajamo sem zabavati najprej sebe in ob tem še druge. Vse so razumeli, čeprav je bila predstava v srbohrvaščini. Zares smo zelo zadovoljni. Aplavzi na koncu so bili prekrasni. Za občinstvo imam same besede hvale. Povsod imamo sicer super odzive, vse kritike do zdaj so bile pozitivne. Ljudem manjka smeha. Zastrupljeni smo z novicami, ki nam vzbujajo skrb in težino življenja. Zbili so nas v neko žalost in sekiranje. Ljudje pa se radi smejejo," nam je po predstavi dejal Ranko. Tudi Andrija je takšne odzive pričakoval, saj po lastnih besedah zelo dobro pozna slovensko občinstvo. "Odzivi so me presenetili drugod, tu pa ne, saj se pri vas počutim kot doma," nam je dejal Andrija. Ljuba pa je dodal: "Slovensko občinstvo je znano po tem, da ima neko posebno energijo in toplino, ki je drugod nima. Ko ta toplina pride na oder, se to zelo dobro občuti, in to nam daje neko dodatno pozitivno energijo, zaradi česar predstava dobi dodaten naboj, tako da v njej še bolj uživamo kot sicer in po njej odidemo nasmejani, vedri ter vsaj malo pozabimo na vsakodnevne težave." To je tudi namen predstave. "Cilj predstave ni politična propaganda ali prenašanje kakšnega sporočila ali filozofske misli mladim, edini cilj je, da se zabavamo, saj smo odrasli v tem času, dobro poznamo senzibilnost tega časa, uživamo na sceni in lahko vsaj to uro in pol do dve znova doživljamo ta čas," nam je dejal Andrija, Ranko pa je dodal, "nekoč smo bili mladi, razumemo pa tudi mlade danes, tako da se zabavamo s sabo, ki smo bili nekoč mladi in z vami, ki ste mladi zdaj, čeprav mi še vedno nismo stari."

Ideja za predstavo se je porodila v glavah Ranka in producenta Fikreta Mehmedalića. "Pogovarjala sva se, da bi naredila neko predstavo o nostalgiji. Želel sem narediti predstavo, kako Slobodan, Tuđman in Alija poskušajo priti v Titov raj, saj je bil Tito šarmer in ima zato svoj raj, pa mi je rekel, naj vržem ven Alijo in naredim predstavo samo s tremi liki, da bomo lahko šli vsi v en avto," nam je v smehu razkril Ranko. Nato se je z vso resnostjo lotil teksta. "Gre za tri zgodovinske osebnosti, ki so obeležile čas, v katerem so živele pa tudi ukrojile našo prihodnost, v kateri zdaj živimo. Zato smo tudi angažirali enega igralca iz starejše generacije in enega iz mlajše, saj predstavo, v kateri na neresen način govorimo o resnih stvareh, obiskujejo tako upokojenci kot mladi," nam je dejal Ranko, Ljuba pa ga je dopolnil, rekoč, "to ni samo predstava za ljudi, ki so živeli v Titovih časih in vedo, kako lepo je bilo nekoč, ampak je prenesena v 21. in 22. stoletje, tako da lahko vsak od 15. leta razume predstavo in se lahko v njej prepozna, čeprav tega čas ni doživel."

In zakaj so Tita dali v raj, Franja in Slobodana pa 'samo' v spodnji nebeški sektor? "Tito je v raju, ker njegovo obdobje dandanes v sociologiji poznano kot humani socializem, ki je zdaj deloma prisoten na Švedskem in Norveškem. Ne žalujemo za Titom in tistimi časi, ampak za ljudmi z lepimi manirami, ki ti bodo rekli: 'Dobro jutro' ali se ti zahvalili, če jim pridržiš vrata. Tega ni več. Borimo se za to, da bi se to vrnilo," nam je dejal Ranko, za konec pa dodal še, "nekoč se je mislilo na človeka. Danes se misli samo nase."