'Vse je možno uničiti, razen duha'

Na velikem odru ljubljanske Drame so premierno uprizorili dramo Draga Jančarja Disident Arnož in njegovi. V koprodukciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana in Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor, ki jo je režiral Diego de Brea, so blesteli Marko Mandić, Kristijan Ostanek, Klemen Slakonja, Zvone Hribar, Nika Rozman, Silva Čušin, Ivo Ban, Boris Mihalj, Matevž Biber, Vanja Plut in Mateja Pucko, ki so na koncu za prikazano poželi dolg aplavz.

Uprizoritev Jančarjevega dela, ki ga je pisatelj umestil v prvo polovico 19. stoletja, Diego de Brea pa ga je postavil v današnji čas, si je med drugim ogledal tudi režiser Ivica Buljan: "Predstava v bistvu rekapitulira neko preteklost, za katero smo mislili, da definitivno pripada zgodovini, današnji trenutek pa nam pokaže, da so te teme pravzaprav večne. Seveda disidentstvo v smislu, kot se ga je tretiralo v vzhodni Evropi od 50-80 let prejšnjega stoletja, danes ne obstaja več, a ta predstava problematizira tudi vprašanje notranjega disidentstva – neke vrste odpora proti sistemu in nezmožnosti, da se zgodi prava revolucija oziroma neke prave spremembe. V tem smislu je Jančarjev tekst aktualen tudi dandanes, čeprav se nam je zdelo, da je pravzaprav že zaprašen in zgodovinski. Ta režija in igralska postava mu je zares dala neko novo dimenzijo," nam je dejal režiser.

Igralci so bili z odzivi občinstva zadovoljni. "Zdi se mi, da je publika super spremljala predstavo. Zdi se mi, da je zelo reagirala," nam je dejala Nika Rozman, ki v predstavi upodablja Ano Wolf. Tudi Marku Mandiću, ki je upodobil naslovni lik, se je zdelo, da je občinstvo predstavo gledalo zelo koncentrirano. "Seveda je to velika sprememba, ko je kar naenkrat v dvorani veliko ljudi, saj so bili prej samo režiser in ožji sodelavci in si slišal vsako dihanje, vsako reakcijo sodelavcev. Diego de Brea nas je tudi ves čas usmerjal kot en trener. V enem momentu to pogrešaš, ko pride publika. A gre za novo obdobje predstave, ko začne ta živeti na en drugačen način," nam je razkril igralec.

Delanje predstave sicer niti najmanj ni bil lahek zalogaj. "Predstavo je bilo zelo zahtevno delati. Z ekipo je bilo sicer super delati, sam material, tema, da to umestiš v en antološki okvir, v neki eksistencializem, da nimaš samo tega verizma zgodbe, ki je zelo vezana na neki specifični čas, to je bilo pa zelo zahtevno. Težko je pripeljati to antologijo, da bi bila tema civilizacijska, da bi bila odprta, da ne bi bila vezana v bistvu samo na Arnoža, ker mislim, da mora to Jančarjevo vizionarstvo odpreti ene širše dimenzije. In to je bil ta poskus," nam je razkril režiser. Še posebno težko delo je imel Mandić, ki je moral med predstavo skozi večkratna davljenja, pretrpeti pa je moral tudi polivanje z mrzlo vodo. "Za Marka je bil to en zelo zahteven projekt. Ena kalvarija, en pasijon. Neverjetno, koliko zdrži, koliko talentov združuje in kako vrhunski je. Mislim, da je pomagalo to, da snema dosti filmov, ker je bilo bistveno lažje delati, saj so bile tudi te priprave bolj filmske kot gledališke, zato, da smo pripeljali ta prava stanja in da je v te stvari vstopil na pravi način – da v bistvu ni bilo igranja, ampak, da je bival, da je živel gor. To je komplicirano," nam je dejal Diego, njegove besede pa je potrdil tudi Marko. "Pasijon je težka in zahtevna stvar. Vse elemente, ki smo jih uporabili, smo jih zato, da bi čutila delala tako, kot bi morala delati, da je v bistvu to neke vrste performativna naloga in konkretno opravilo, ki ga igralec na odru dobi oziroma neka naloga. To je tako kot pri filmu, ko moraš za to, da se kader lahko začne na neki zahtevani točki, narediti vse, da telo, um, čustvovanje, čutenje spraviš v določeno stanje. Med delanjem predstave smo iskali načine, kako se spraviti tja, kjer moramo biti. Z ekipo je bilo sicer odlično delati. Super je, da je šlo za koprodukcijo z Dramo Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Vedno je fino spoznati neke nove sodelavce. Tokrat sem tudi prvič delal z Diegom, tako da mi je bilo vrhunsko." nam je dejal Marko. Nika je priprave na predstavo opisala kot zelo intenzivne, tudi njej pa je bilo z ekipo zelo lepo delati. "Veliko smo se ukvarjali s situacijo človeka v današnjem času, tako da je bilo treba malce drezati v bolečino, da smo lahko pripeljali ene stvari, kar ni bilo lahko. A smo fina ekipa. Držali smo skupaj in šli proti istemu cilju," nam je zaupala Nika.

Pa lahko posameznik spremeni sistem? "Zelo težko. Mislim, da so danes spremembe znotraj sistema še veliko težje, še posebno v majhnih državah, satelitih, kot sta Slovenija in Hrvaška, ki so neposredno odvisne od centrov moči – po eni strani politično (Evropska unija, Nato, v katerih majhne države defininitvno nimajo nobene možnosti pravega glasu), po drugi strani pa od multinacionalnih družb, ki so še nad temi centri moči. Danes smo v neke vrsti guberniji, v kateri imamo zelo omejen manevrski prostor, zato je vsak poskus disidentstva in menjave politike definitivno obsojen na propad. Zdi se mi, da je revolucija možna samo kot internacionalni projekt, nikakor pa kot lokalni," meni Buljan. Režiserju in igralcema pa se zdi, da je to možno. "Mislim, da Arnož odpira to možnost, da lahko edino duh prebija to, da je to možno edino na ta način. To lahko razumeš kot izolacijo, lahko pa tudi tako, da bi se morali vsi začeti ukvarjati s tem. Ne da se odstopiti od sebe, če odstopaš samo v glavi - treba je odpreti nekaj drugega in tisto drugo - mislim, da - pokaže ta predstava – da sta edino duh in srce tista, ki to odpirata. Vsak sistem se izrodi, hkrati pa lahko vsak sistem ubije vse razen duha. Duha ne more ubiti, vse, kar je od duha, to je ostalo, tako je ostal Zupan, tako je ostal Torkar, tako je ostal Kocbek, tako je ostal Jančar, ki ima ravno tako dosjeje, kot smo slišali – tako, da – vse je možno uničiti razen duha. Tega se ne da. In tega je premalo. Dokler bomo samo v glavi in v svojem egocentrizmu, se seveda tega ne da prestopiti. Žal je sistem tak in človek tak, da ga mora nekaj zelo udariti, da potem začne sploh razmišljati. Mislim, da mora ta predstava predvsem odpreti to zavedanje, da je mogoče ta plafon, ki smo ga dosegli, dno dna in da je treba tu neke stvari začeti govoriti drugače, da je treba začeti funkcionirati drugače, to pa od ljudi zahteva predvsem stališče, ne pa samo mnenje in okuse. Stališče je pa ena zahtevna stvar, ki seveda hkrati zahteva tudi odgovornost – in ta lik prevzema odgovornost do konca. V smislu, da mora biti zvest sebi do konca ne glede na posledice. Mi se pa seveda oportunistično obračamo vedno drugače," pravi Diego. Nika meni, da lahko posameznik spremeni svet. "Če posameznik spreminja sebe, spreminja ljudi okoli sebe in če se povezujemo, smo zmožni marsičesa. Začeti moramo pa pri sebi," nam je dejala igralka. Enako meni Mandić. "Mislim, da posameznik lahko spremeni sistem. To je edino, kar lahko počnemo. Da spreminjamo sebe, gremo čez svoje mejnike, uresničujemo svoje sanje in tvegamo," nam je dejal igralec.