Za dobro fotografijo večkrat ogrozil celo svoje življenje

Modni fotograf Saša Hess je v svojih 37 letih dosegel že zelo veliko. Že pri 17 letih je njegova fotografija krasila naslovnico modne revije. Štiri leta kasneje se je podal v Milano, kjer je kot asistent delal z najboljšimi fotografi tistega časa in si nabiral izkušnje na snemanjih za italijansko izdajo revije Vogue in Marie Claire. Ko se je vrnil v Slovenijo, se je počutil dovolj izkušenega za samostojno delo. V svoji karieri je delal za skoraj vse slovenske modne revije in revije za življenjski slog. Od leta 2001 sodeluje s slovenskimi in hrvaškimi oglaševalskimi agencijami. Leta 2008 se je podal tudi v svet gibljivih slik. Režiral je vrsto glasbenih videov in televizijskih oglasov. Leta 2011 sta s partnerjem ustanovila neodvisno, nevladno, civilnodružbeno in neprofitno organizacijo Cirkus, ki si prizadeva povezati svet umetnosti in oglaševanja. Izdajata tudi listnik Cirkus. Hess je njegov urednik. Saša je sodeloval tudi z industrijsko oblikovalko Niko Zupanc, ko je ta za razstavo Esprit Dior, ki je potekala v pariškem Grand Palaisu, oblikovala razstavni prostor za Miss Dior. Nekaj njegovih modnih fotografij je trenutno na ogled na Mercedes-Benz Fashion Weeku Ljubljana. Pri razstavi Modna fotografija skozi generacije sodelujeta še Fulvio Grisoni in Peter Giodani.

Kako ste izbirali fotografije za razstavo?

Čisto naključno. Izbrati sem moral šest fotografij. Ker delam že več kot 20 let, imam zelo velik arhiv. Ker ni ves digitaliziran, me je že sama tehnologija prisilila, da izbiram med digitalnimi. Izbral sem jih čisto po občutku.

Kaj vam pomeni to, da jih predstavljate na Mercedes-Benz Fashion Weeku Ljubljana? 

Glede na to, da je Mercedes-Benz Fashion Week Ljubljana dogodek, na katerega hodijo modno osveščeni ljudje, se mi zdi razstava na njem na mestu.

Zakaj tako radi v svoj objektiv lovite modo?

Moda je samo ena izmed mojih disciplin oziroma zvrsti fotografije, ki ta trenutek niti ni paradna. Sama definicija modne fotografije je popolnoma odprta razlagi. Moda je praktično vse, kar živimo, kar delamo. Lahko delam portretno fotografijo in če je kakšen kos reprezentativen z aktualno modo, lahko rečemo, da je to aktualna modna fotografija. Tako da tu ne govorimo zgolj o modni fotografiji. To je samo ena izmed plasti določene fotografije oziroma fotografije, ki jo delam jaz.

Kaj najraje fotografirate (revije, editoriale, kolekcije ...)?

Predvsem mi je pomembno, koga slikam. Občudujem tako telesa, gola telesa, ker nam to lahko služi kot objekt poželenja, izražanja - telo kot orodje – če tega še oblečemo, pa še toliko boljše.

Kako proste roke vam pri fotografiranju pustijo oblikovalci?

To počnem že 20 let. Imam tudi svojo publikacijo Cirkus, pri kateri sem tudi urednik, tako da sem - glede na rezime, ki ga imam v modni fotografiji - nekako tudi nosilec zgodbe. Ideja je moja, realizacija pa nastane v sodelovanju z oblikovalcem, stilistom, frizerjem … Pri modnih fotografijah, kot so te, ki jih razstavljam na Mercedes-Benz Fashion Weeku Ljubljana, sem nosilec bolj kot ne vsega jaz s svojo ekipo – od kreative do eksekucije. Ključna je naracija. Hočem delati narativne fotografije. Svoj čas, ko je bila še Modna Jana, ki se je kasneje preimenovala v Modno, na vrhuncu, sva s Sašo Radovičem, ki je bil kreativni direktor, delala super zgodbe. Z dvema umoma na kupu smo lahko delali presežke.

S kom si še želite sodelovati?

Praktično sem odprt za vse. Imam zavod, ki se ukvarja z umetnostjo oziroma z oglaševanjem in spajanjem umetnosti, tako da s tistimi, ki si želim delati, s tistimi delam. Pri tem gre za vzajemno všečnost. Če imam zgodbo, pokličem tiste ljudi, s katerimi bi delal. So pa vedno pozitivni odzivi. Nikoli me še niso zavrnili.

S kom vam je bilo najlepše delati?

To je zelo kolektivno delo. Eno snemanje je skupek kolektivne zavesti. Vsi stremimo k istemu cilju, to pa se trudimo izvesti tako, kot smo si zamislili na predprodukcijskih sestankih. Na dan snemanja ti to idejo pomaga realizirati ekipa, ki ti da tudi energijo. Tako da so mi vsa snemanja draga. Prav želim si delati.

Se vam je kdaj med delom pripetila kakšna zanimiva anekdota?

Veliko je zgodb, raznih pripetljajev, od zabavnih situacij do nesreč in kolapsov. Dostikrat smo bili zelo na meji s samo izvedljivostjo, ker sem vedno želel malce preveč, tako je bila večkrat ogrožena kar cela ekipa. Imaš elektriko, pa greš v vodo. Včasih je bila še stara oprema, bili so kovinski fotoaparati, direktno si bil privezan na kabel in me je streslo vsakič, ko sem bil v vodi in sem hotel izostriti sliko.

Pravzaprav ne. V bistvu navdih črpaš od vsepovsod, iz knjig, literature, filma, življenja ... Si pa seveda pozoren na konkurenco oziroma na aktualne trende tako doma kot po svetu. Ko sem bil star 16, 17 let (pri 16 sem začel fotografirati), sem se zgledoval po naših fotografih, ki so imeli super zgodbe. Želel sem početi to, kar oni, se pravi živeti s fotografijo in objavljati v medijih. Vera in Tea Hegeduš sta mi omogočili vstop v modo. Pri 17 sem imel že prvo objavljeno naslovnico v reviji Glamur. Še leto pred tem sem si mislil, kaj vse bi dal, da bi se pojavil v kolofonu ob imenih, kot sta Tomaž Gregorič in Jane Štravs. Da bi imel pa res prav nekega idola, pa ne. So mi pa všeč določeni fotografi. Všeč so mi njihova estetika, način, kako delajo, moč, ki jo imajo njihovi portetiranci na fotografiji. Slednje je bistveno.

Kaj je največja napaka, ki jo delajo nadobudni mladi modni fotografi?

Niti ne vem, kdo so mladi in nadobudni fotografi. Predvsem gre za veliko liberalizacijo in redefiniranje tega medija. Že kvalitetni telefoni imajo vgrajen tak material, da lahko mirno objaviš fotografijo. Ker je oprema tako zelo dostopna, ste se kritični nivo oziroma estetika zelo znižala. Včasih so bili standardi precej višji. Danes vidimo fotografije, ki so grozne, a se komunicira z njimi. Dandanes lahko delajo tudi neartikulirani fotografi. Kvaliteta fotografije je zelo padla, ker je oprema poceni, staž kratek, pa še programi so tako napredovali. Če pogledamo samo Instagram. Razlika med šolanimi, artikuliranimi fotografi, je, da mi vemo, kako priti do enega rezultata od barv do vsega drugega, medtem ko en slehernik slika, dobi motiv, da na Instagram, si pomaga s filtri in to objavi. Ljudje so tega navajeni. Ker se komunicira s fotografijo, je tudi kritičnost manjša.

Koliko je postprodukcije? Videli smo lahko že kar nekaj velikih spodrsljajev. Včasih pri tem izginejo celo deli telesa ... Kaj vi najpogosteje popravljate?

To je stvar uredništva določenih časopisov, ki želijo biti nosilci parade lepote. Pri moji fotografiji je stvar same ideje oziroma izhodišča. Tudi brutalna lepota je lahko lepa. Odvisno je tudi od tega, koga fotografiram. Fotošopa se poslužujem v smislu odpravljanja napak, ne v smislu podaljševanja ali povečevanja kakšnega dela telesa, ampak za korekcije anomalij na koži oziroma odstranitve neprimernega rekvizita ali dela opreme, ki se po naključju znajdejo v kadru.

Se da pri nas preživeti z modno fotografijo?

Da, zelo. Ne samo z modno, ampak tudi z oglaševalsko. Od tega jaz živim. Tu ni ključna samo fotografija, ampak tudi vse ostalo, od koncepta naprej. Moraš se znati prodati.

Posneli ste tudi nekaj videospotov, med drugim za Siddharto: Klinik, Sestre: Samo ljubezen in Big Foot Mamo: Brez besed. Kako to, da ste se odločili zaiti še na to področje?

Ena fotografija ti mora veliko več povedati, saj jo bereš počasi oziroma si vsak bralec oziroma gledalec fotografije vzame toliko časa, kolikor si ga hoče. Pri filmu pa gre za gibljivo sliko, zraven je še glasba in montaža. Tu se ukvarjamo s tremi stvarmi, ki vplivajo na dojemanje te gibljive podobe. Zdel se mi je logičen preskok, da fotografijo, ki ima že tako ali tako narativno moč, zlijem v film, v gibljive slike. Pri fotografiji gre za eno fotografijo, ki jo beremo dolgo, pri filmu pa za 24 oziroma 25 sličic na sekundo.

Na kaj ste najbolj ponosni?

Prihajajo mladi. Živimo v času, ko sta se sama fotografija in pojem branja fotografije redifinirala. Včasih se je več bralo in je fotografija služila kot ilustracija, danes pa je nasprotno: danes se komunicira s fotografijo, tekst pa lahko bolj kot ne spregledaš. Tu je milenium generacija. Jaz sem vseeno letnik 1979. Fino se mi zdi, da sem še vedno aktualen in da imam še vedno željo ustvarjati fotografijo in da ima ta neko izrazno moč.

Bi kaj spremenili, če bi lahko?

Prav nič.

Na katerih projektih trenutno delate?

Večino časa sem vpet v oglaševanje. Z ekipo delamo z agencijami. Veseli me, da je par bistrih glav s kreativnim zanosom, tako da se lahko tudi oglaševanje dela dobro. Moram pa reči, da je tega čedalje manj. Potem je tu še moj otrok, Cirkus magazine oziroma listnik, ki ga izdamo enkrat na leto. To je pa za rane zdraviti oziroma potem, ko nazaj pogledaš, rana preide v brazgotino, ki jo rad vsake toliko 'počohaš' in se spomniš, ker so takšne bojevniške.

Imate še kakšne neuresničene sanje?

Če bi se pojavil kakšen dober scenarij, bi si želel posneti film. Predvsem se tu vidim v vlogi direktorja fotografije, ne v vlogi režiserja.