Znani obrazi razkrili, h komu se najpogosteje zatečejo po nasvet

"Jaz sem užival. Bilo je sproščeno, lepo, humorno, bila je glasba, bila je slovenska scena, sedanje politične razmere. Vse v enem. To ljudstvo potrebuje. Pa zgodba, kako umreš in kako te s smrtjo ni več, a še vedno nekje obstajaš v nekem spominu. Super predstava. Po taktih sem kar malo plesal. Odlično! Mislim, da je Korun zadel žebljico na glavico. Vsekakor en prispevek k slovenski komediografski umetnosti," nam je zaupal Polič.

"Predstava mi je bila zelo všeč. Fenomenalno odpira raznorazna vprašanja o gledališču, razmerju publika : izvajalci, smislu kakršnega koli početja, dela in o življenju nasploh. Mislim, da so nam dobro postavljali vprašanja in istočasno nanja tudi odgovarjali. Zelo sem vesel, da sem prišel in se odločil, da prost večer posvetim ogledu predstave v sosednjem gledališču. Bil sem navdušen že nad predstavo Zborovanje ptic, ki jo je Nina Rajić Kranjac režirala v gledališču Glej. Tudi ta me je popolnoma navdušila, tako da bom z veseljem doma še besedilo prebral," nam je razkril Mandić.

Predstava je bila zelo všeč tudi avtorju teksta. Pričakoval je sicer nekaj čisto drugega, je pa bil nad prikazanim veselo presenečen. "Nekaj srži mojega teksta je ostalo v predstavi. Kontekst je isti kot v mojem tekstu, osebe so nekako spremenjene, je pa ves stil, interpretacije teh problemov, ki sem se jih v tem tekstu lotil, njihov. Mlad. V predstavi je cel kup enega upa na prihodnost. Jaz mislim, da se bo gledališče prej ali slej razsulo. Tako bi vsaj človek pričakoval iz te malo histerične interpretacije. So jo pa po mojem mnenju zelo dobro izpeljali. Všeč mi je bilo, da mešajo svojo človeško stvarnost z vlogo, s svojim likom, ki ga igrajo na odru. Nenadoma ima človek občutek neke tesnejše povezave. Med tistim, ki sedi v dvorani in tistim, kar se dogaja na odru nastane neki dialog, ki pa je pravzaprav v nekem določenem smislu nadgradnja tistega dialoga, ki sem jih jaz pisal v tem svojem katalogu," nam je povedal avtor teksta. Korun je sicer bil na prvi bralni vaji, ko še ni nihče igral, ampak so se samo gledali in poslušali, nato pa na te ni več hodil. "50 let sem bil režiser in vem, kako je to srečanje z avtorjem vedno na neki način vprašljivo, ker kot režiser ne veš, ali naj bom zdaj zvest avtorju in naj delam tako, kot je on ali naj delam na neki način po svoje. In ta režiserka je delala zelo po svoje. In je imela prav po mojem mnenju. Jaz sem se ves čas nekako zavzemal za avtonomijo režije v gledališču," nam je povedal Korun.

Z odzivi so bili zelo zadovoljni tudi ustvarjalci predstave. "Jaz sem zadovoljna. Mislim, da smo pri publiki dosegli želeni cilj," nam je dejala režiserka. Vesela je bila tudi, da je bila predstava všeč avtorju teksta. "Vsekakor je to neko olajšanje," nam je zaupala Nina. Tudi Gašper Tič je bil z odzivi na predstavo zelo zadovoljen. "Predstavo so danes gledali gledališki ljudje, ki imajo s to predstavo tudi veliko opraviti po mojem glede na temo in na to, kar obdelujemo. V bistvu gre za poklon gledališču in gospodu Korunu. Mislim, da je danes imela še ta priokus, ki ga sicer predstava ne bo imela, se mi pa zdi zelo fino, da je režiserka tako naredila, da je občinstvo zadovoljno tudi, ko ni gledaliških ljudi na predstavi in da ima kaj od nje," nam je dejal Tič. Tudi Mojci Funkl se je zdelo, da so gledalci super spremljali predstavo. Misli tudi, da so dojeli, kar so želeli z njo povedati.

Ustvarjalci so zelo uživali tudi med samim nastajanjem predstave. Nina je delo opisala kot zelo zanimivo in igrivo. "Najtežje je bilo razvozlati, kako uprizoriti ta tekst zaradi žanra, zaradi nekih pričakovanj, ki jih človek ima, ko prebere, da je to komedija, čeprav sam tekst ni. Velikokrat smo se tudi izgubili, a na koncu smo se nekako sestavili. Zdi se mi, da smo teme, ki so nas zanimale, res artikulirali, kar je bil tudi naš cilj," nam je dejala režiserka. Gašper se je imel med ustvarjanjem predstave zelo lepo. "S to ekipo je bilo zelo lepo delati. Mislim, da je Nina Rajić Kranjac, ki se je s to predstavo pojavila v institucionalnem gledališču, ena zelo močna osebnost prihodnosti slovenskega gledališča, kar je s to režijo tudi pokazala," je režiserko pohvalil Tič. Tudi njemu je bilo najtežje pri tej predstavi sam material, ker ni tipično dramski. "Zelo specifičen material je in zelo zahteven, zato ker gre res samo za nanizane prizore. Zato je tudi avtor dal žanr katalog burlesknih dialogov in je bilo treba v bistvu osmisliti vse od nekega loka do neke zgodbe, kaj se temu svetovalcu dogaja. Zaradi nedorečenosti in možnosti, ki jih ta odpira, smo zelo veliko raziskovali, improvizirali in se odločili za to, kar smo na koncu uprizorili," nam je povedal Tič. Tudi njemu ogromno pomeni to, da je bila predstava všeč tudi avtorju besedila. "On je le legenda slovenskega gledališča. Tudi na splošno mi veliko pomeni, da je avtorju všeč naše delo, saj se tudi sam kdaj znajdem v vlogi avtorja in vem, kako je to," nam je dejal Tič. Mojci je bilo predstavo v užitek ustvarjati. "Večino ljudi sem že poznala, saj smo sodelavci. Zraven sta bila še gost Blaž in naša mlada prodorna režiserka Nina. Bilo je zelo intenzivno, zelo razburljivo, hkrati smo se pa tudi zelo zabavali. Najtežje mi je bilo vaditi, kako hodimo. To smo zelo veliko vadili in naenkrat sem ugotovila, da imam muskelfiber tam, kjer sploh nisem vedela, da imam mišice. Zelo težko si je bilo zapomniti tudi tako veliko število iztočnic. Ves čas smo namreč vsi prisotni in ves čas vsi skupinsko delamo, zato je bilo potrebno zelo veliko koncentracije in skupinske igre. Rekli smo, da bomo zagotovo vsi zboleli, ker ližemo te mikrofone. Na koncu sem zbolela jaz. Drugi še niso. Upam. Bomo videli na reprizi," nam je v smehu dejala igralka. Na začetku, ko je dobila vlogo in tekst, se ji je sicer zdelo, da ji bo predstavo zaradi še živečega avtorja, pred njim zelo težko odigrati, a jih je Nina tako super vodila, da se ji je zdelo, da so bili na premieri vsi zelo sproščeni tudi zaradi njega, saj so mu želeli pokazati, da so uživali in da to, kar so naredili, tudi radi igrajo. Da je bila Korunu predstava všeč, ji pomeni zelo velik kompliment. Z njim sicer ni nikoli delala, ga pa pozna z Akademije. "Meni se je vedno zdel zelo prodoren gospod, ki je znal zadeti žebljico na glavico," nam je dejala igralka.

Glede na to, da je predstavi naslov Svetovalec, smo znane obraze povprašali tudi, h komu se oni najpogosteje zatečejo po nasvet: "Vedno se obračam na tiste, ki so mi najbližje. Po navadi so to družinski člani: moja žena, obe hčerki in vsi vnuki, tudi najmlajši, ki je zdaj star dve leti- včasih je bolj pameten od vseh drugih," nam je razkril Korun. Polič se po pravni pa tudi kakšen življenjski nasvet najpogosteje zateče k bratrancu, ki je upokojeni odvetnik, včasih pa se posvetuje tudi s svojo ženo. "Če sem ga kaj ušpičil, mi svetuje, naj se poboljšam," nam je v smehu dejal Polič. Večkrat pa je sam na strani tistih, ki dajejo nasvete. "Še vedno se me ljudje spomnijo kot vrhovnega sodnika in me pokličejo na dom za kakšen nasvet," nam je razkril Polič. Mandić se po nasvet zateče k vsemu in vsem. "Zdi se mi, da nasvete o tem, kako zakoračiti v nov dan oziroma kako odpreti naslednja vrata, črpam iz vsega, kar se nam dogaja. V končni fazi tudi med tem, ko gledaš predstavo, ti ta predstava nekaj svetuje, ti pa nato v svojo križanko zložiš te informacije, občutke, čustva in asociacije in razrešiš neke svoje probleme ali pa si naložiš dodatne, da se lahko potem z njimi ukvarjaš," nam je dejal igralec. Režiserka se najpogosteje po nasvet zateče k prijateljem. Tič pa želi vse razrešiti sam. Veliko raje tudi pomaga drugim kot pa se mu zdi, da je sam upravičen kdaj koga drugega kaj vprašati, če že, pa se po nasvet obrne k svojim bližnjim, prijateljem in ljudem, ki jim zaupa in čigar mnenja mu veliko pomenijo. Mojca pa se po nasvet najpogosteje zateče k svoji mami, prijateljicam, sestri in partnerju.