Dolga zgodovina spolne ljubezni

Si predstavljate skupnost, kjer bi ljudje sproščeno debatirali o seksu in se pri tem tudi praktično, brez slabe vesti ali ljubosumja, dajali dol v nizu eksotičnih položajev? Sami, s partnerjem oziroma partnerko, ali pa v družbi, pri čemer bi strnili vero z užitkom, duhovno nadgradili s telesnim, zabrisali meje med vrlinami in strastmi ter v zakonskem življenju videli drugo ime za erotični naboj. Ta paradiž spolnega užitka je nekoč obstajal in o tem imamo tudi dokaze. Reče se mu Kama Sutra - staroindijski priročnik za idealno spolno in ljubezensko življenje, nastal pa je nekje v začetku 5. stoletja izpod peresa kronista Vatsjajane, človeka, ki naj bi bil po nekaterih zgodovinskih virih povsem brez izkušenj na področju spolnosti.

A Kama Sutra kljub temu ni izmišljotina, ob kateri bi zamahnili z roko, češ saj gre le za zbirko vlažnih sanj nepotešenega pesnika. Narobe, gre za drugi najstarejši seksualni priročnik, njegovi zametki pa naj bi nastali že pred približno 4500 leti, toda Vatsjajana je spolne prakse takratne dobe prvi zbral, popisal in razčlenil. No, za prvi tovrstni priročnik v zgodovini človeštva veljajo zapiski Kitajca Huang Tija z vzdevkom "Rumeni osvajalec", ki je v 25. stoletju pred Kristusom izčrpno popisal tradicionalne spolne veščine.

Vatsjajanova Kama Sutra je najprej služila kot inspiracija kiparjem, ki so staroindijske templje v 6. stoletju okrasili s kipi božanstev, združenimi v vseh mogočih pozah, akrobatskih položajih in strastnih aktivnostih, kot so oralni in skupinski seks, samozadovoljevanje, seks z živalmi in podobne zadeve. In pazite, Kama Sutra je bila tako kot Ananga-Ranga (v prevodu: Oder ljubezni), njen dopolnjeni zapis iz 15. stoletja, namenjena moškim, skrbela pa je za potešitev žensk. Kama Sutra je potemtakem zapis o časih, ko je bil spolni užitek prvi zakon, malodane edina religija. Da bi bil karseda poln, je Kama Sutra v osnovi delila tako moške kot ženske glede na dolžino oziroma globino spolnih organov ter glede na vzdržnost in zahtevnost spolne sle, pri tem pa svetovala, kateri tipi naj seksajo med sabo in kako. Jasno, brez predsodkov, kompleksov in travm.

Tipičen zahodni simbol svobodne ljubezni ostaja Giovanni Giacomo Casanova (1725-1798). Mladi Casanova se je šolal za duhovnika, a so ga nagnali zaradi preveč razuzdanega obnašanja. Za spolno zrelega mladeniča pač ni bolj nenaravne stvari, kot je hišni red semenišča. Pravila pač zlahka prekršiš in po hitrem postopku te stigmatizirajo z grešnikom. Ugovori, da v božjih očeh nisi grešil, ne zaležejo. Če sem grešnik, bom pač grešil, si je mislil Casanova. Vrgel se je v posvetnejše dejavnosti in postal uspešen diplomat, amaterski filozof in žmohten pripovednik, ki je v dramatizirani avtobiografiji Spomini podrobno popisal posteljne pustolovščine s preko 2000 ženskami. Da so Spomini postali uspešnica, verjetno ni treba posebej razlagati, brati pa jih je bilo moč tudi kot kritiko takratnega časa in njegovih slabosti. "Casanova je užival v uživanju, ne v ženskah, ki jih je imel," je Spomine nekoč komentiral seksolog Havelock Ellis. "Človek tako visokih moralnih norm, kot si jih pripisuje Casanova, nikoli ne bi mogel ljubiti toliko žensk, kot običajen moški pa jih nikoli ne bi tako zelo osrečil."