Erotika

Gej je okej!

Ljubljana, 28. 07. 2006 08.25 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 3 min
Avtor
Max Modic / MLADINA
Komentarji
0

<b>EKSKLUZIVNO:</b><br /> Za homoseksualce je v prvi vrsti stereotipno to, da niso stereotipni.<br /> <b>Piše: Max Modic</b>

Sestra Marlenna v družbi japonske trdoerotične gejevske sekcije na lanskem berlinskem Venusu.
Sestra Marlenna v družbi japonske trdoerotične gejevske sekcije na lanskem berlinskem Venusu. FOTO: Max Modic

Homoseksualnost na srečo ni več tabu tema, o kateri bi razpravljali samo v zaprtih družbah. Homoseksualci že dolgo niso več stigmatizirani in se čedalje bolj uveljavljajo v javnem življenju. Filmske in glasbene zvezde, visoki politiki ter strankarski in celo verski voditelji odkrito govorijo o svoji istospolni usmerjenosti. Vse to prispeva k splošni odprtosti družbe, spremembe pa se razumljivo odražajo tudi na področju komercialne spolnosti, so si edini vodilni evropski distributerji seksualno eksplicitnih homoseksualnih vsebin. Da se v gejevskih porničih skriva tržni potencial, je že pred tremi leti spoznala tudi multinacionalka Private, ki je do takrat slovela po žmohtnem in izključno heteroseksualnem seksu z akterkami in akterji idealnih postav in proporcev. Od septembra 2002 namreč s popolnoma novo serijo Private Man uspešno ciljajo tudi na gejevsko seksualno kulturo. Kajpada z enako voajeristično globino in perfekcijo produkcijskih standardov, kot smo je zagrizeni pornofili vajeni iz njihovih heteroseksualnih avantur. Mimogrede, Privatovi porniči so bili med gejevskim občinstvom priljubljeni tudi prej, povečini zaradi fetišiziranja prizorov fafanja, ejakulacij in analnega seksa.


Seksi figurice z gejevsko ikonografijo spadajo med najbolj priljubljene spominke z erotičnih sejmov.
Seksi figurice z gejevsko ikonografijo spadajo med najbolj priljubljene spominke z erotičnih sejmov. FOTO: Max Modic

Vprašajte deset naključnih mimoidočih, kako po njihovem izgleda homoseksualec. Ne boste desetkrat dobili enega in istega odgovora, kot v primeru, če bi jih vprašali, kako izgleda miss sveta, dobili boste deset različnih odgovorov. Prvi bo povprečnega homoseksualca opisal kot tipa, ki se obnaša kot ženska. Drugi kot razgaljenega mačota v verigah in usnju. Tretji kot osebo z izbranim okusom in slogom. Četrti kot zafnanega ljubitelja kiča. Peti kot moškega striptizerja. In tako naprej. »To je popolnoma normalno,« pravi Michael Thomas Ford v knjigi Ultimate Gay Sex. »Eden od vprašanih bo homoseksualca zagotovo opisal kot osebo, ki izgleda tako kot vsi ostali. Vsak opis bo pravilen. Geji so pač različnih velikosti, oblik, tipov, barv, stilov in imajo različne načine obnašanja.« Skratka, za geje je v prvi vrsti stereotipno to, da niso stereotipni, čeprav se družba in mediji s tem še ne znajo sprijazniti. Pa smo že pri predsodkih, o katerih pa je nesmiselno razpravljati, dokler v fotelju podpredsednika slovenskega parlamenta sedi človek, ki z multimedialcem Renejem iz principa ni hotel popiti skodelice čaja in dokler minister za delo, družino in socialne zadeve istospolnih problematiko prelaga na pleča ministrstva za zdravje. Slednjemu gospodu v poduk povejmo, da je homoseksualnost veljala za duševno bolezen do leta 1973, ko jo je ameriško psihiatrično združenje enoglasno črtalo s tega seznama. Edina strokovna literatura, ki homoseksualce vztrajno definira kot patološke osebe ali po domače grešnike, tako ostaja Sveto pismo.

'Geji so pač različnih velikosti, oblik, tipov, barv, stilov in imajo različne načine obnašanja.'
'Geji so pač različnih velikosti, oblik, tipov, barv, stilov in imajo različne načine obnašanja.' FOTO: Max Modic


Homoseksualna skupnost zaradi takih posameznikov in dogem samo pridobiva na živopisnosti. Nič čudnega, da so si za svoj simbol izbrali mavrično zastavo, tako imenovano zastavo svobode, ki je nadomestila zlovešči rosawinkel, rožnati trikotnik, s katerim so nacisti v koncentracijskih taboriščih označevali homoseksualne internirance, v sedemdesetih letih minulega stoletja pa so ga civilna gibanja uporabljala kot simbol upora in gejevske solidarnosti.


Filmske in glasbene zvezde, visoki politiki ter strankarski in celo verski voditelji odkrito govorijo o svoji istospolni usmerjenosti.
Filmske in glasbene zvezde, visoki politiki ter strankarski in celo verski voditelji odkrito govorijo o svoji istospolni usmerjenosti. FOTO: Max Modic

Zastava svobode je prvič zaplapolala leta 1978 na paradi ponosa v San Franciscu, njeno mavrico pa je v izvirniku tvorilo osem barv: rdeča, oranžna, rumena, zelena, turkizna, temno modra, vijolična in rožnata. Zastave, ki so se pozneje razvile iz osnovnega modela, lahko poljubno združujejo tudi sedem ali šest barvnih prog, barve oziroma simboli, ki pridejo v poštev za kombiniranje, pa so, kot razlaga Eric Chaline v ilustriranem vodiču z naslovom Gay Planet, že prej omenjene rdeča, ki predstavlja življenje, oranžna (zdravje), rumena (sonce), zelena (narava), turkizna (umetnost), vijolična (duh), temno modra (harmonija) in roza, ki simbolizira spolnost.

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.