Film/TV

17.LIFFe: Revolver in žajfnica

Ljubljana, 17. 11. 2006 14.31 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 6 min

Preobratov polni Revolver, življenje kot žajfnica, meščanski namizni tenis in svetniki za vsakdanjo rabo.

Revolver (Predpremiere)

Ko Jake Green (Jason Statham) po sedmih letih pride iz zapora, se takoj odloči, da bo poravnal stare račune z gangsterjem Dorothyjem Macho (Ray Liotta). Iz zapora pa je prišel pripravljen na maščevanje, saj so ga sojetniki naučili, da je postal nepremagljiv v igrah na srečo. Macha pa medtem pripravlja načrt, kako se bo znebil svojega sovražnika Lorda Johna in se zato poveže z vplivnim Samom Goldom.

Revolver (VB, Francija, 2005; režija: Guy Ritchie)
Revolver (VB, Francija, 2005; režija: Guy Ritchie) FOTO:


Jake obišče Macho v njegovi igralnici in ga prek igre na srečo javno poniža. Macha za Jakom pošlje plačana morilca, da opravita z njim, a ga nepričakovano rešita skrivnostna Zach in Avi, ki mu ponudita zaščito. Jake jo sprejme, a se zato kmalu znajde sredi igre, ki si je niti najmanj ni želel. Za povrhu pa mu največja nevarnost preti iz povsem nepričakovane smeri.

Režiser Guy Ritchie se je po izvrstnih prvih dveh filmih (Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki ter Pluni in jo stisni), po kiksu Swept Away (kjer je zaigrala njegova žena Madonna), vrnil na sebi precej bolj znan teren.

Film Revolver so sicer ob njegovem izidu kritiki označili za preveč intelektualističen, čeprav je Ritchieju uspelo ta koncept uvrstiti v napeto akcijsko pripoved, ki njegovih oboževalcev zagotovo ne bo razočarala. Film tako ni niti malo dolgočasen, res pa je, da se je treba mestoma malce potruditi, da sestavimo vse koščke mozaika.

Prizor iz filma Revolver
Prizor iz filma Revolver FOTO: 24ur.com


Divji kriminalni triler je postavljen v svet velikih tveganj, kjer je vse igra in kjer zmagovalec pobere vse. Podobno kot pri svojih dveh predhodnih filmih Ritchie navdušuje tako z idejami kot z izvedbo. Veliko, za nekatere morda celo preveč, preobratov ter napeta miselna igra, ki neusmiljeno preigrava tudi eksistenčne teme, je polna inovativnih, dinamičnih in vizualnih poslastic. Film definitivno ponudi hrano za možgane, ne zgolj zabave, čeprav je tudi slednje zvrhana mera.

Namizni tenis (Perspektive)

Zaradi nedavnega očetovega samomora se 16-letni Paul (Sebastian Urzendowsky) napovedano zateče v hišo svojega strica, k družini, ki se na prvi pogled zdi skoraj popolna. Stric je pomemben vodstveni delavec, njegova žena pa privlačna ženska, ki rada ukazuje. Njun sin Robert je pianist, ki se pripravlja na klavirsko avdicijo, ki bi mu omogočila vpis na konservatorij v Leipzigu. Paul jih prosi, ali bi lahko pri njih ostal med počitnicami, vmes pa bi jim še popravil bazen.

Čeprav ga vsa družina sprva ni nič kaj vesela in jim deluje kot vsiljivec, kmalu postane tisti, ki je njihov razsodnik, na koncu pa postane celo razdiralni element v družini.

Namizni tenis (Nemčija, 2006; režija: Matthias Luthardt)
Namizni tenis (Nemčija, 2006; režija: Matthias Luthardt) FOTO: 24ur.com


Ko se stric nekega dne odpravi na poslovno potovanje v Madrid, se med Paulom in Anno namreč razvije nenavaden odnos, ki je poln zavračanja, a obenem tudi zapeljevanja in nekontroliranih strasti. Ko obema popustijo zavore, ju pri tem zasači njen sin Robert, ki zaradi samozanikanja in osamljenosti posega po alkoholu. Kmalu se navidez popolna podoba družine podere kot hiša iz kart, saj vsak posameznik pokaže zobe, stvari pa se zapletejo.

Režiser Matthias Luthardt je prikazal navade in običaje povprečne nemške družine zgornjega srednjega razreda. Obenema pa je želel predstaviti zunanji pogled in notranji boj mladeniča, ki ga zatemni bolečina ob izgubi očeta.

Namizni tenis, ki ga protagonisti v filmu igrajo za zabavo, je torej prispodoba za nenehno hojo okoli vroče kaše. Vsi štirje liki si namreč ves čas prizadevajo, da bi svoje želje in potrebe uresničili, a za to nimajo moči ali poguma. Med odpovedovanjem, ukazovalnostjo, manipulacijami ter posledično agresivnostjo in maščevalnostjo iz strasti, tako na dan privrejo rane vsakega posameznika. Prepričljiv film, ki ponudi dober vpogled v meščansko mentaliteto, njihove strahove ter skrite želje in strasti.

Milo (Perspektive)

Svetlolasa Charlotte (Trine Dyrholm) je nezadovoljna v razmerju s svojim fantom Kristianom, zato se odseli v svoje stanovanje. Veronica (David Dencik), ki je po novem njena spodnja soseda, pa je pravzaprav moški, ki čaka na operacijo za spremembo spola. Kadar nima na obisku kakega gospoda, s čimer bogati svoj proračun, po televiziji gleda ameriške limonade.

Ženski se spoznata v nenavadnih okoliščinah, saj Charlotte Veronico reši, kot ta iz obupa poskuša storiti samomor. Charlotte se zato za nekaj časa preseli k njej in kmalu med njima vznikne nekaj, kar presega zgolj prijateljstvo. Ko nekega večera razočarani in pijani Kristian fizično obračuna s Charlotte, pa na prizorišče stopi Veronica in odreagira kot moški ter s tem Charlotte reši.

Milo (Danska, 2006; režija: Pernille Fischer Christensen)
Milo (Danska, 2006; režija: Pernille Fischer Christensen) FOTO: 24ur.com


Sedaj je na vrsti Veronica, da poskrbi za ranjeno in posiljeno Charlotte. Medtem ko ji oskrbuje rane in jo seznanja s čudovitim svetom žajfnic, med njima ponovno preskoči iskra. Nato pa Veronica odkrije pismo, v katerem ji sporočajo, da so ji odobrili spremembo spola. In ko že vse kaže, da se bo Charlotte spet dala speljati na led, saj jo Kristian vabi, da bi se vrnila nazaj k njemu, se oglasi njeno srce.

Simpatično dramo Pernille Fischer Christensen preveva ljubezen, dvomi in eksistencialna vprašanja. Film se vsekakor zelo trudi, da bi publika sprejela to nenavadno ljubezen, kar mu brez večjih težav lepo uspeva.

Film je poln iskrenosti, saj na preprost način pove preprosto zgodbo o zapletenih čustvih ter o čustvenem prostoru med humorjem in bolečino. Ko razum ni več na prvem mestu namreč spregovorijo čustva in začne delovati kemija. Ne glede na spol in prepričanje. Prepričljiv prvenec režiserke, ki obeta.

Verska vzgoja (Posvečeno)

Ernesto (Sergio Castellitto) je uspešen slikar ter predan oče, čeprav sta z ženo odtujena in sta na pragu ločitve. Po prepričanju pa je ateist. Ko ga nekega dne v njegovem studiu obišče sel iz Vatikana, mu pove vest, da imajo namen njegovo pokojno mamo razglasiti za svetnico.

Italijanski režiser Marco Bellocchio
Italijanski režiser Marco Bellocchio FOTO: 24ur.com


Ernesto svoje mame sicer nikoli ni maral, zato pa bratje, družina in vsi ostali začno nanj pritiskati, naj namero odobri, sam pa se zato zbliža s svojim norim blasfemičnim bratom, ki je mamo v napadu jeze ubil. Preostali družinski člani so seveda naklonjeni mamini beatifikaciji, Ernestov ateistični cinizem pa tako trči ob oportunizem njegove družine, željne vseh ugodnosti, ki jih prinaša sorodstvo s svetnikom.

Verska vzgoja (Italija, 2002)
Verska vzgoja (Italija, 2002) FOTO: 24ur.com


Da pa mera še ni polna, Ernesta skrbi, kaj bo z njegovim sinom, ki je navdušen kristjan in ga zanima vse o bogu. Zato se odloči, da bo odšel na posvet k sinovi učiteljici verouka Diani (Chiara Conti). Med njima takoj preskoči iskrica, za Diano pa se kmalu izkaže, da ni to, za kar se izdaja ...

Režiserja Marca Bellocchia so katoliške organizacije obtoževale, da ima že od začetka filmske kariere nekaj proti družini in cerkvi. Sam je to zanikal, saj je povedal, da je hotel pokazati Ernestovo strast da se je tudi v krču svojega ateizma sposoben znova zaljubiti. Obenem pa Bellocchio skozi Ernesta sporoča, da se v nasprotju z ostalo družino in sorodstvom za podobo mučeniške matere vendarle skriva zgolj navadna ženska.

Film jasno pokaže, da je Bellocchia še vedno preganja dvom v lastne vrednote, čeprav je svojo vero že zdavnaj opustil. Še vedno pa je očaran nad čutno svetostjo, ki prežema Rim in Vatikan. Vsekakor trezen vpogled v italijanski katolicizem.

  • Prenosnik Lenovo
  • Garmin ura
  • Wasup sup deska
  • Mitsubishi klima
  • Hisense TV
  • Krovni

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.