Babica gre na jug je prvi celovečerni film, ki je bil posnet v samostojni Sloveniji, za uradni datum nastanka pa velja 17. december leta 1991. Film je močno povezan tudi z zgodovino naše televizijske postaje POP TV. Ko je televizijska postaja 15. decembra leta 1995 premierno začela oddajati, je bila najprej na sporedu oddaja 24UR, zatem pa se je začelo predvajanje filma Babica gre na jug.
O zgodbi
86-letna upokojenka Sara (Majolka Šuklje) ima dovolj doma za ostarele, zato se odloči za pobeg. Na poti spozna zasanjanega glasbenika Davida (Bojan Emeršič), ki zbeži zaradi sporov s svojim stanodajalcem, vmes pa v jazz klubu poberejo še glasbenico Lauro (Nataša Matjašec). Vsi trije skupaj se s starim neregistriranim mercedesom odpeljejo proti jugu, novemu življenju naproti, kjer doživijo marsikaj, od žalostnih do veselih trenutkov.
O filmu smo se pogovarjali z režiserjem, scenaristom, producentom in piscem glasbe Vincijem Vogueom Anžlovarjem.
Kako danes gledate na film, bi ga posneli kako drugače?
Film in življenje sta spremenljivki – in seveda bi ga danes posnel drugače. Predvsem ga ne bi snemal več ''na silo'' (kot vse svoje filme). Posnel bi ga, ko bi bila zaprta finančna konstrukcija. Vsi filmi, ki sem jih posnel, so bili ''ukradeni''. Vedno sem moral prepričati ekipo, da tokrat sicer nimam denarja, a da bo pri naslednjem filmu bolje. Za primer naj navedem, da sem štiri svoje celovečerne filme posnel za budžet, ki ga Filmski sklad (lani preoblikovan v Slovenski filmski center op.p.) nameni enemu filmu neuveljavljenega avtorja. Jaz od sklada še nisem dobil sredstev za film (če ne štejem povečave za film Poker). Torej: film Babica gre na jug bi bil z višjimi sredstvi izjemen film ...
Kje oziroma kako ste prišli do ideje za scenarij?
Ideja za scenarij je mešanica biografije in razmišljanj. Verjetno bom, tako kot Babica, ujet v neizpolnjenih pričakovanjih, zajedljiv, ciničen in zagrenjen čakal na vsaj tri dni ''odklopa". V filmu sem zaobjel preteklo in napovedal svojo prihodnjo pot.
Ste pričakovali takšen uspeh filma? (Po gledalcih sedmi najuspešnejši slovenski film vseh časov)
Film je bil distribuiran v drugačnih časih. Imeli smo samo tri kopije filma (ena z angleškimi podnapisi) – ni bilo filmskih centrov, kot je Kolosej, in distribucija se je vlekla več kot tri mesece. Tudi obisk (statistično) filmskih predstav je bil manjši. Če bi v enačbo vključili vse te postavke, bi dobili popolnoma drugačno sliko – verjetno bi film preskočil nekaj mest na lestvici.
Glede mercedesa: kje ste ga našli in ali morda veste, če še stoji v kakšni garaži ali pa je že zdavnaj pristal na odpadu?
Mercedes je bil popolnoma restavriran in izjemno ohranjen, ko smo ga najeli za snemanje. Sam sem ga, s pomočjo akrilnih barv, spremenil v starinsko podrtijo. Ko smo ga po končanem snemanju očistili, je bil zopet kot nov in je še dandanes vozen v Mariboru.
Film ste posneli zaradi zmage na razpisu firme Tokuma Japan Coorporation. Kako je potekalo sodelovanje? Kako je bilo z mednarodno distribucijo?
Film je bil prodan v 36 držav na svetu (večinoma kot “straight to video“, kar pomeni naravnost na video). Filmsko distribucijo je imel v petih državah. Z Japonci smo odlično sodelovali celo v takrat vojnih časih.
Če primerjate filmsko produkcijo danes s tisto izpred 30 let? Pri snemanju vašega zadnjega filma Vampir z gorjancev je vse skupaj verjetno potekalo precej drugače?
Kakor koli obrnemo, pri filmu je vse okrog denarja. Filmska tehnika pri režiserju je kot besedni zaklad pri pisatelju: če te oropajo tehnike, je tako, kot bi pisatelju rekli: ''Tukaj imaš 200 besed in nič več, zdaj pa napiši izjemen roman!'' Pri Vampirju sem imel drugi problem: imel sem vso tehniko, ki bi jo potreboval. Bila je tam, na snemanju, poleg mene na kamionu, dostopna ... In vendar, drugi problem je čas. V planu snemanja je bilo tudi do 60 kadrov na štirih različnih lokacijah. Če preračunate 12 ur na dan (kolikor mi je producent dovolil) in odštejete eno obvezno uro kosila (odmora), je to 11 minut na kader. Verjetno se zavedate, da je v 11 minutah težko povedati ekipi, kaj se od nje pričakuje (posebej, če so amaterji in lenuhi, ki ti jih priskrbi produkcija), se ukvarjati z igralcem in prepričati direktorja fotografije, da na idealno svetlobo pač ne bomo čakali. In to 60-krat v enem dnevu znova in znova.
Vsi moji filmi do sedaj so le skice, 'krokiji' ideje, ki je nastala na papirju. Vsi so, predvsem zaradi produkcijskih razmer, nedokončane zasnove – kar pomeni, da se (vsaj pri meni) v 20 letih ni nič spremenilo.
Imate v mislih že naslednji filmski projekt?
Že leta delam raziskave na projektu Krst pri Savici – po mojem mnenju odlično srednjeveško zgodbo, ki sem ji dal zares epske razsežnosti. Drugi projekt pa pripravljam skupaj z Jonasom Žnidaršičem, in to je slovenski kavbojski film z resničnim zgodovinskim ozadjem – toda, kot sem že dejal: ne bom več kradel filmov. Če bom snemal, bom snemal s stilom in z denarjem.
Zanimivosti o filmu:
- Sošolko na AGRFT(dramaturginjo) je Anžlovar zaprosil, da mu napiše scenarij po njegovi zgodbi. Njen odziv je bil: ''Kdo pa bo gledal film o starki, ki pobegne iz doma za onemogle?'' Zaradi tega se je odločil, da scenarij napiše sam.
- Scenarij je napisal v štirih dneh na stari pisalni stroj remington. V dar je dobil steklenico tekile, ki jo je mešal s kavo in tako je nastal scenarij. Za prevod v angleščino je bilo potrebnih kar nekaj dni.
- Film Babica gre na jug z angleškim naslovom Grandma goes south je zmagala na mednarodnem razpisu japonske družbe Tokuma Japan Coorporation.
- Sledile so priprave na vojno, ki pa jih je zmotila vojna. Nihče več ni verjel, da se bo film sploh snemal. Tudi japonski partnerji so se malo ustrašili vojne, a so jih čez čas ustvarjalci le prepričali, da stvari niso tako hude, kot se sliši. Nazadnje so pristali, da denar nakažejo v Avstrijo, ker niso imeli zaupanja v stabilnost slovenskih bank.
- Anžlovar je odšel na upravno enoto ter se prostovoljno javil v vojsko. Ko so tam prebrali njegov dosje (bil je dvakrat predhodno odpuščen iz JNA), so ga poslali domov.
- Za glavno igralko si je Anžlovar že med pisanjem scenarija zamislil Majolko Šuklje. Zanjo se je odločil, ko si je v Mladinskem gledališču ogledal predstavo Tomaža Pandurja Šeherezada.
- Vloga Davida je bila najprej ponujena Matjažu Tribušonu.
- Bojan Emeršič in Anžlovar sta bila nekoč sošolca, najbolj pa sta se spoprijateljila v Grožnjanu na filmski delavnici, kjer naj bi se oba ''zatreskala'' v Natašo Barbaro Gračner ...
- Vinci je stanoval v stari Ljubljani in večkrat zavil v lokal v Mestni galeriji. Tam je kot natakarica delala Mia Žnidarič. Vrtela se je Billie Holiday s pesmijo Lady Sings the Bluesin in Mia je med strežbo pela skupaj z Billie. Po licu ji je zdrknila solza in padla Vinciju naravnost v njegov viski. Ta je prevzet nad dogodkom in Miinim glasom obljubil, da če bo delal filmsko glasbo, jo bo ona zagotovo pela. To je bilo nekje februarja 1991.
- Anžlovar se v filmu tudi pojavi, in sicer kot bobnar.
KOMENTARJI (10)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.