Kaj dobimo, če na kup vržemo za prgišče zombijev, nekaj vojaških specialcev, aboridžina, "hudo" bejbo in Avstralce, pravzaprav bratski tandem z jajci Roache-Turner, ki je očitno za domačo nalogo precizno seciral zgodnje filme Petra Jacksona (Bad Taste, Braindead, Meet the Feebles) ali recimo trojec Zla smrt (Evil Dead) kot sta jo nekoč ustvarila Sam Raimi in Bruce Campbell?
Dobimo Cesto mrtvih, zombiado, ki se na daleč ogne klišejem ameriških naslednikov originalne trilogije Noč živih mrtvecev Georgea Romera. Film že od prvih prizorov naprej zabava in pokaže, da je posnet "z jajci", skratka, da ga je delala ekipa zanesenjakov, ki ni nujno razpolagala z neskončno sredstvi (spomnimo se le Gorkičeve Idile, čeprav je primerjava praktično nemogoča), a je vseeno posnela neverjetno gledljiv žanrski film. Ta poleg kupa zabavnih zapletov, prizorov, ponudi kup enovrstičnih replik, skupaj s pripadajočim avstralskim naglasom ter seveda izdatnim zalogajem krvi, gravža in zombijevske akcije, ki jo od tovrstnega filma lahko pričakujemo.
Gospod Holmes (režija: Bill Condon; VB, ZDA, 2015), sekcija Kralji in kraljice
Iana McKellena ima večina v glavi kot vračevskega alkemista Gandalfa iz trilogij Gospodar prstanov ter Hobit, nekateri se ga spomnijo kot nekdanjega nacističnega oficirja v Pridnem učencu (Apt Pupil) Bryana Singerja, spet tretji kot vampirja v videospotu za pesem Heart, ki ga je s Pet Shop Boys posnel na našem gradu Mokrice.
McKellen, ki je zasebno dober prijatelj z igralskim kolegom Patrickom Stewartom (tudi njega smo na Liffu lahko gledali v eksplozivni Zeleni sobi), je sicer velik borec za pravice gejev in prav slednje so nekateri "pripeli" tudi najbolj slavnemu detektivu vseh časov, Sherlocku Holmesu. In kdo bi ga bolje upodobil kot prav McKellen? Ja, vloga v Gospodu Holmesu, o ostarelem detektivu, ki se spominja svojega življenja, mu je pisana na kožo. Holmes, genialni reševalec usod drugih ljudi, tako prizna, da je bil "v življenju vedno sam", čeprav se po svoje kesa, da je izpustil nekaj briljantnih priložnosti, ko so se mu ponujale ženske, od katerih ga je morda odvlekla ali usoda ali lastna sebičnost, predvsem pa strah in negotovost. Priložnost zamujena, ne vrne se nobena? Holmes si prizna, da se je za nekatere vredno kesati ali vsaj prizna, da so bile to "napake", ki jih ne bi smel storiti ali da bi se mu najbrž življenje obrnilo drugače, če bi se odločil drugače.
Holmes sorodno dušo tako najde v pobiču Rogerju, katerega mama je starčeva gospodinjska pomočnica, vpelje pa ga v svet čebelarstva. Holmes se tako spominja svojih japonskih prigod, kaj je bilo z njegovimi ženskami, kako so se nekatere zadeve v njegovem življenju zgodile kot so se, po njegovi krivdi ali pač je imel prste vmes kdo drug. McKellen preprosto blesti kot Holmes, ki je praktično na smrtni postelji, po drugi strani pa lahko spremljamo, kako vitalen in bistrega uma je bil v mlajših letih, ko mu kak Poirot ne bi segel niti do kolen. Gentlemanski poklon velikemu detektivu, za katerega McKellen poskrbi, da ni nadčlovek, temveč človek z vsemu slabostmi in lastnostmi, ki pestijo slehernega človeka. Holmes je tako hudo krvav pod kožo, njegova človeškost pa nekaj, kar ob prebitku njegovega intelekta izpade skoraj seksi. McKellen namreč ne igra, on preprosto JE. Holmes, Sherlock Holmes. Nekatere festivalske filme si boste lahko ogledali tudi na programu KINO. Filmi so na sporedu od ponedeljka do nedelje po filmu ob 20. uri:
21.11.: ELITE SQUAD 2 (Elitni vod 2) / Portugalska
22.11.: RAZREDNI SOVRAŽNIK / Slovenija
Nekaj festivalskih filmov si lahko ogledate tudi na VOYO.si, preverite TUKAJ!
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.