Filmi Kekec, Ne joči, Peter in Sreča na vrvici so zagotovo med najbolj priljubljenimi slovenskimi filmi. Protagonisti so otroci, ki skozi svoje oči doživljajo svet odraslih, in vsak posameznik se lahko z njimi poistoveti. Še najbolj spregledan film, v katerem so glavni junaki otroci, pa je najbrž drama Franceta Štiglica Dolina miru.
"Ganljiva in iskrena pustolovščina" je takrat zapisal francoski kritik Louis Chavet.
Scenarij za film je napisal Ivan Ribič (podpisal se je tudi pod scenarij za nadvse priljubljen film Ne joči, Peter, 1964), ki je prvotno dogajanje postavil v Severno Korejo, režiser pa se je v filmu prefinjeno poigral z zanimivimi kontrasti ter simboli in tako prikazal življenje med drugo svetovno vojno. "V tisti dolini ni nič bomb in nič vojne ... Tam so kravce, pa putke, pa rožice," razloži mala vojna sirota Lotta Marku, ko joka zaradi izgube svoje družine. Preprosta univerzalna želja. Ne potrebujeta veliko, želita si le mirnega zavetja, kjer bi v lahko živela, vse kar si želita je frieden (mir). Mlada junaka zato pobegneta iz sirotišnice in se odpravita v iskanje te mistične doline. Skozi preproste otroške dialoge ("Kaj boš, ko boš velik? – Mogoče bom pilot. Da bom odletel kam daleč. Ali pa zidal hiše. – A takšno, ki se ne bo nikoli podrla?") pa dobimo vpogled, kakšne strahove skrivajo v sebi otroci. Zgodba o dveh majhnih sirotah, ki iščeta mir, je podana skorajda dokumentarno, umirjena in navihana glasba Marijana Kozine pa nas prefinjeno bodri, ko je v ozadju vonj smrti, nasilja in žalosti.
Snemanje filma je potekalo v dolini pri Suhem dolu med Polhograjskim hribovjem in Žirovskim Vrhom, v Poljanski dolini nad Gorenjo vasjo, v arboretumu Volčji potok ter v hribih nad Cerknim.
Film, ki je nastal pred 60 leti in je bil v tistem letu edini slovenski film v produkciji tedaj edinega producenta Triglav film, si je takrat ogledalo več kot 50 tisoč Slovencev, in če je doma dobil rahlo mešane kritike, je v tujini blestel. Film so takrat predstavili tudi na mednarodnem filmskem festivalu v Cannesu, ki spada med najpomembnejše in najbolj znane filmske festivale na svetu. Tam si je celo prislužil nominacijo za zlato palmo in si delil veliko platno s kultnimi filmi, kot so Sedmi pečat (Det sjunde inseglet) Ingmarja Bergmana, Kabirijine noči (Le notti di Cabiria) Federica Fellinija, Na smrt obsojeni je pobegnil (Un condamné à mort s'est échappé ou le vent souffle oů il veut) Roberta Bressona in Yangtse Incident Michaela Andersona.
Na festivalu je film prejel ogromno pohval, za glasbeno opremo filma je bil nagrajen Kozina, nagrado pa je osvojil tudi ameriški temnopolti igralec John Kitzmiller, in sicer za najboljšo moško vlogo – v filmu je upodobil padalca Jima, ki pomaga sirotama iskati njuno Dolino miru.
Štiglic, ki je bil na prestižnem festivalu v tekmovalnem programu kar trikrat (pred Dolino miru je tam predstavil svoj prvenec Na svoji zemlji, kasneje pa še film Deveti krog), pa se letos znova vrača v Cannes, kajti predstavili bodo devetdesetminutno restavrirano verzijo filma Dolina miru, to je tudi prvi slovenski film, ki je uvrščen v uradni festivalski program Cannes Classics. Projekcije pa se bosta udeležila tudi glavna igralca, Tugo Štiglic in Eveline Wohlfeiler, ki se od snemanja nista več srečala.
France Štiglic je bil eden od pionirjev slovenskega filma, slovenska profesionalna filmska produkcija se je namreč začela leta 1946, in to s Štigličevim filmom Na svoji zemlji (seveda pa moramo omeniti tudi V kraljestvu Zlatoroga, ki je prvi nemi, črno-beli slovenski celovečerni igrano-dokumentarni film iz leta 1931). Režiser se je v svoji karieri podpisal pod trideset del, od tega je bilo 15 celovečernih filmov, šest kratkih filmov, pet televizijskih nadaljevank in štirje filmski obzorniki. Med najbolj znanimi njegovi filmi so še Balada o trobenti in oblaku (1961), Tistega lepega dne (1962), Ne joči, Peter (1964), Pastirci (1973) in Povest o dobrih ljudeh (1975).
Štiglic pa je tudi edini slovenski filmski režiser, ki je bil nominiran za prestižnega oskarja. Leta 1961 je bil namreč med nominiranci za najboljši tujejezični film (Deveti krog), kipec pa mu je takrat 'ukradel' Ingmar Bergman s filmom Deviški vrelec (Jungfrukällan).
KOMENTARJI (38)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.