Bi znali preživeti brodolom?

Tisti, ki so že pred leti imeli doma satelitsko anteno, pa so lahko na TV prejemnikih zasledili tudi komično risano serijo The New Adventures of Gilligan, ki je nasmejala mlade in stare. Sama risanka je izhajala iz ameriške situacijske (sitcom) komedije Gilligan's Island, ki so ga začeli snemati leta 1964. Potem imamo tukaj knjigo Skrivnostni otok (L'Île mystérieuse) velikega pionirja znanstvene fantastike v literaturi, Julesa Verna, ki je tudi dobil nekaj filmskih adaptacij, v filmu iz leta 2012 – Potovanje v središče Zemlje 2: Skrivnostni otok, je zaigral tudi priljubljeni Dwayne Johnson – The Rock.

Lik Robinsona Crusoeja je še eno tistih imen, ki je pustil pečat na mnogih. Pustolovski roman pisatelja Daniela Dafoeja iz leta 1719 sledi angleškemu brodolomcu, ki je 28 let svojega življenja preživel na tropskem otoku, večino tega obdobja je bil prepuščen samemu sebi, edini 'prijatelj' pa je bil domorodec Petek.

Leta 1954 je William Golding (ki je kasneje postal tudi Nobelov nagrajenec za književnost) izdal svoj prvenec Gospodar muh, ki je presenetil mnoge – čeprav na samem začetku izdaje, knjiga ni bila ravno uspešna, pa je čez leta s svojo presunljivo zgodbo postala uspešnica in nenazadnje klasika. Seveda so jo pograbili tudi filmski studii in leta 1963 so posneli film (leta 1990 je sledila še ena adaptacija knjige). Knjiga kot filma so se vrteli okoli dečkov, ki se po sestrelitvi letala rešijo na samotni otok. Zgodba nas je tako vrgla med otroško naivnost in boj za preživetje ter iskanje ravnovesja med družbenimi pravili in neobrzdano svobodo.

Če sta Gospodar muh kot tudi Miracles Still Happen (film iz leta 1974, posnet po resničnih dogodkih – Juliane Koepcke je bila edina preživela v letalski nesreči, ki je strmoglavil v perujskem deževnem gozdu), predstavljena kot tragična drama, celo triler, pa so bila osemdeseta leta prejšnjega stoletja čas romantičnega obdobja tudi med filmi preživetja. Zagotovo se vsi spomnite romantične Plave lagune (The Blue Lagoon), ki je – kljub tragičnemu začetku (in koncu), spremljala najstniški par na samotnem otoku (tudi ta film so posneli po knjižni predlogi, Henry De Vere Stacpoole, 1908).

Skozi oči glavnih junakov smo spremljali njuno naivno in romantično dojemanje pubertete sredi neokrnjene rajske plaže, ki pa je skrivala svoje pasti. Kultni film iz leta 1980 je dvignil tudi zelo veliko prahu zaradi vročih scen z Brooke Shields, ki je bila takrat stara šele 14 let. Dokaj uspešen film je dobil še dve nadaljevanji, v drugem delu Vrnitev v plavo laguno je zaigrala takrat 16-letna Milla Jovovich, tretji, Blue Lagoon: The Awakening je bil posnet 2012.

Nato pa je prišel na filmska platna Brodolom (Cast Away), ki je ponovno združil moči oskarjevca Roberta Zemeckisa in Toma Hanksa (pred tem sta skupaj sodelovala pri izredno priljubljeni drami Forrest Gump), ki je bil nekakšna sodobna verzija Robinsona Crusoeja. Toda režiser je glavnega igralca še dodatno osamil, ni zvestega psa, ni domorodca, samo usnjena žoga s krvavim odtisom. Za sam film je igralec rekel, da je bila to ena njegovih najtežjih filmov, predvsem zaradi fizične plati. Kajti igralec se je moral pred samim snemanjem zrediti, nato pa drastično shujšati.

"Vse se je začelo, ko sem se moral zrediti. Počel nisem nič drugega kot jedel, mislim, da sem se zredil za dvajset kilogramov. Potem pa je na vrsto prišlo stradanje, res mizerne porcije." Tako nekako bi lahko potegnili tudi črto pod zgodbo – človek, ki ima veliko, se znajde brez vsega na samotnem otoku, kjer se bori za vsak obrok, največja borba pa je boj z osamljenostjo. Človek, kateremu je diktirala ura, se ustavi čas oziroma ga vrne v čas jamskega človeka: "Poglejte, kaj sem ustvaril, zakuril sem ogenj," navdušeno kriči, ko s pogledom išče nekoga, ki ga bo potrepljal po rami, a oglaša se mu samo ocean. S tem filmom je Hanks znova dokazal, da lahko sam nosi celoten film. Tako nominacija za prestižnega oskarja ni bilo presenečenje, vendar mu ga je 'speljal' Russell Crowe za svojo vlogo v filmu Gladiator.

Po Brodolomu je v dotičnem žanru zazijala rahla praznina, a že čez nekaj let je na knjižne police prišla knjiga Pijevo življenje, kanadskega pisatelja Yanna Martela, ki je za roman prejel tudi prestižno Bookerjevo nagrado. In mnogi, navdušeni nad knjigo, so začeli namigovati, da bi morali to zgodbo upodobiti tudi na velikem platnu.

Zgodbe se je tako lotil priznani tajvanski režiser Ang Lee (Razsodnost in rahločutnost, Gora Brokeback ...) in ustvaril bogato, poetično ter nadvse vizualno poslastico, ki je marsikomu pustila cmok v grlu, na koncu pa jim je film tudi dovolil, da so se za to, kakšna je bila celotna v resnici zgodba, odločili sami.

Zgodba, ki se je porodila iz uma režiserja in producenta J.J. Abramsa (Zvezdne steze, Vojna zvezd: Sila se prebuja ...) ter scenarista Damona Lindelofa, spremlja skupino sedemdesetih ljudi, ki so preživeli nesrečo letala na letu 815 in se rešili na otok. Zgodba se tako odvija na različnih lokacijah skrivnostnega otoka v južnem delu Tihega oceana.

Filmi, vredni omembne in ogleda:

Robinson Crusoe (1954, Luis Buñuel): Eden najpomembnejših španskih filmskih režiserjev, ki je poznan predvsem po nadrealistični filmski estetiki kratkega filma Andaluzijski pes (Un Chien Andalou), se je tudi lotil te klasike.

Obala (The Beach, Danny Boyle): Film posnet po romanu Alexa Garlanda, tehnično gledano to ni zgodba o brodolomu, a vseeno je zgodba o iskanju in preživetju. Po eni strani pokaže, kako si želimo pobegniti pred vso to sodobno navlako na skrit kotiček sveta, a tudi v otoškem raju se krojijo pravila (reference tudi na knjigo Gospodar muh).

Globina (Djúpið, 2012, Baltasar Kormáku): Film je izšel istega leta kot Pijevo življenje in tudi zaradi tega mogoče ostal v ozadju. Posnet je bil po resničnih dogodkih, in prikaže islandskega ribiča, ki je leta 1984 v ledeno mrzli vodi čudežno preživel brodolom.

Vse je izgubljeno (All Is Lost, 2013, J.C. Chandor): 77-letni Robert Redford je s filmom znova dokazal, da je še vedno v fantastični filmski formi, film, kjer je izrečeno le malo besed, a pokaže veliko.

In kje je Titanik? Ladja še vedni leži na morskem dnu, film Jamesa Camerona pa je še vedno v naših srcih. Velika romantična epopeja, moderna Romeo in Julija zgodba, najbrž ne potrebuje vnovičnega vpogleda, kajne?

Tejo Kralj pa so zaznamovale knjige, in sicer knjiga Into the Wild (Jon Krakauer, posnet tudi instoimenski film leta 2007) ter knjiga Metulj (Henri Charrière), knjiga, ki opisuje močno, neuničljivo voljo človeka, ki ima svoj cilj, prepreke do tega cilja pa ostajajo premagljive, ne glede na okoliščine.

"Če primerjam videno in prebrano z odhodom na Survivor in bivanjem tam, lahko začnem s knjigo Into the Wild. Sama po eni strani živim 'varno' življenje, ki ga živi večina nas. Imam službo, dom, moža in dva otroka. Delati moram, da lahko skupaj z možem preživim družino, pogosto moramo storiti stvari, ki mi niso po godu, se pogovarjati ali poslušati ljudi, ki mi ne ustrezajo, ugajati ljudem, da si ustvarim neko mesto v družbi ... Včasih bi si najbolj želela oditi nekam v divjino in živeti življenje brez stresa, brez ukazovanja in pričakovanja drugih ... Nastop v Survivorju mi je že pred sedmimi leti omogočil, da sem 53 dni preživela v divjini. Skoraj tako, kot bi živela življenje Chrisa iz knjige Into the Wild. Le, da nisem bila osamljena, temveč obkrožena s preostalimi ljudmi, ki so mi pač morali biti po godu. A vseeno smo živeli kot živali. Spali smo na tleh, bili smo brez higienskih pripomočkov, z minimalno hrane in neprestanim občutkom, da opravljamo delo 'lovca'. Iskali smo hrano, načine za najboljše preživetje ... To kar sem od Survivorja pričakovala, to sem dobila. Izolacijo ..."