Bodo oboževalci kričali: 'Ridley Scott, ne dotikaj se več Osmega potnika!?'

Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila izredno plodno desetletje za ljudi, ki so se 'hranili' na grozljivkah in znanstveni fantastiki – Carrie, Noč čarovnic, Znamenje, Teksaški pokol z motorko, Hribi imajo oči, Erasehead, Vojna zvezd, Loganov pobeg, THX 1138, Soylent Green, Bližnja srečanja tretje vrste, Temna zvezda, Solaris, Stalker, Pobesneli Max ... je le nekaj velikih naslovov, ki so robni žanr, kot so grozljivke in znanstvena fantastika, postavili na večni filmski zemljevid. Za nas 'stare geeke' je bil zagotovo paradiž (kot je zdaj paradiž za oboževalce Marvelovih in DC-jevih junakov).

"V vesolju nihče ne sliši tvojih krikov," se je glasil slavni slogan, s katerim so leta 1979 oglaševali film, ki je bil načrtovan 'le' kot B film (nizki stroški, majhna zasedba ...), a Osmi potnik je takoj presegel to morebiti nehvaležno oznako.

Ideja Osmega potnika je bila, da se v vesolje postavi film, ki sloni na filmu Žrelo (Jaws, 1975, Steven Spielberg). Film, ki je šokiral z idejo, da je najbolj grozljivo tisto, česar ne vidiš ... In Osmi potnik je s prvim in drugim delom to zagotovo dokazal. Filma sta postala kultna in zato ni presenečenje, da sta dobila nadaljevanje. Trojka ni bila tako slaba (bila je recimo zabavna), štirica je že malce zdrsnila v priljubljenosti, nato je leta 2012 prišel Prometej – ki se je, tako kot mnoga novejša nadaljevanja, vrnil na začetek – v nedrje sveta, v katerim se odvija zgodba (to smo dobili tudi pri Vojni Zvezd in Planetu opic ...). Toda prva dva filma sta bila tista, ki sta postala sinonim kultnega filma – črno vesolje, klavstrofobična vesoljska ladja, neznano bitje v temi, vizualije umetnika H. R. Gigerja – poetična temačna in grozljiva umetnost v vesolju, ki mnogim ni pustila spati.

In zdaj smo dočakali še en vezni film – Osmi potnik: Zaveza. Film je nadaljevanje filma Prometej (Prometheus), predzgodbe prvega dela franšize. Film se dogaja deset let po Prometeju in spremlja posadko kolonialne ladje Covenant, ki nenačrtovano pristane na – na prvi pogled čudovitem, toda sovražnem planetu, kjer se srečajo z nečim neznanim in majhnim, ki jih brutalno napade. Reši jih android David (Michael Fassbender), ki je eden od dveh preživelih članov odprave Prometej, nato pa se vsi skupaj seznanijo z vso grozljivostjo legendarnega ksenomorfa.

Režiser Ridley Scott je želel povezati filozofijo Prometeja in se hkrati približati prvemu Osmemu potniku. Scenarij da vedeti, da je bila želja ustvariti nekakšen povezovalni most med filmi. Vpletel je vprašanje o umetni inteligenci, želel razložiti 'kreacijo' ksenomorfov ter dodal klasično dogajanje iz filmov v vesolju – vesoljska ladja tiho potuje v vesolju, na krovu se zgodi nesreča, hkrati prestrežejo nenavaden signal z bližnjega planeta ... Seveda se odločijo, da preverijo vir signala – in imamo iztočnico za zaplet.

Ob neki priložnosti je Scott dejal, da je njegova želja, da gledalce čim bolj prestraši. A iskreno, mu je tokrat tudi uspelo? Zaveza zagotovo zadiši po prvih dveh filmih – temačnost vesoljske ladje, glavni ženski lik, pridih Gigerja, nekaj klasičnih scen, ki je tesno povezanih s filmom iz leta 1979. Toda po drugi strani manjka suspenz originalov, prizori, še tako dobri, so le kopija originalov, kar pa je svežega, novega, pa ne dosega ravni presenetljivega. Čeprav recept je pravi. Imamo dvodimenzionalnost likov iz slasher filma, klasična vesoljska jajca, facehuggerja (oziroma obrazoses, kot ga je poslovenil Nejc Gazvoda), 'našega' ksenomorfa, sceno pod tušem, močen ženski lik, androida, celo vesoljsko mašinerijo ... a vse to je še vedno samo kopija – čeprav je nekomu, ki prvič gleda Osmega potnika, to zagotovo nekaj novega, nekaj fantastičnega in brutalnega, nam 'starim prdcem' pa še vedno odzvanjata prva dva filma.

V najboljših trenutkih film kakovostno zadrhti po originalu, v najslabšem trenutku pa se znova ujame v nekakšno pretencioznost, nesmiselno poetičnost in dolgočasnost, kot je bil Prometej. Za vedno nam bodo v spominu ostali igralci, kot so Sigourney Weaver, John Hurt, Harry Dean Stanton in Bill Paxton, ampak se bo kdo spomnil Michaela Fassbenderja, Noomi Rapace in Katherine Waterston? Seveda se moram postaviti tudi v glavo mlajšega gledalca, ki je svojo pot v to vesolje najbrž začel s Prometejem, ali pa je celo Zaveza njegov prvi vpogled v to franšizo. Zagotovo na 'frišnega' obiskovalca film naredi vtis, kajti režiser je poskrbel, da je film vizualno zelo dober, poleg tega vsebuje nekakšen kolaž največjih trenutkov iz originalov. Nenazadnje, če so ti veliki trenutki davnega leta 1979 naredili tako velik vtis na nas, seveda naredijo nek vtis tudi na današnjega mladega obiskovalca kina. Za nas 'tastare' pa smo se skozi film spominjali, kako smo si živčno grizli nohte, se neprijetno potili in predvsem nadvse uživali v teh mogočno srhljivih prizorih – kam bi prišli brez nostalgije ...

Pred skoraj 40 leti smo dobili pošast, ki nam ni pustila spati, in moderni Hollywood želi znova jezditi na tem čudovitem valu, a poraja se vprašanje – je Hollywoodu res tako zelo zmanjkalo domišljije in raje 'masakirajo' kultne zadeve, namesto da bi ustvarili nov svet, novo pošast in nov srh? Še vedno menim, da smo tisti, ki smo se rodili v šestdesetih, sedemdesetih ter osemdesetih in uživali v filmih, kot so Osmi potnik, Pobesneli Max, Vojna zvezd ... res imeli srečo – uživali smo v nečem novem, nepredstavljivem, nekaj, kar ni bilo reciklirano in izrabljeno. Zdaj pa trepetajmo za Iztrebljevalca ...