FOTO in VIDEO: Življenje je praznik ali leto dni v življenju Mi2 – v filmu!

Kdo so Mi2? To se v novem filmu sprašuje režiser Rudi Uran, ki je Tonča (Toneta Kregarja), Dimeka (Jerneja Dirnbeka), Srajco (Egona Hermana), Flika (Roberta Novaka) in Malija (Igorja Petra Orača) spremljal več kot leto dni, v času, ko je nastajal njihov zadnji album Čista jeba. Album je bil v samo devetih tednih prodaje najbolje prodajana plošča v lanskem letu. Film ponuja odgovore na vprašanja kot so, zakaj Mi2 večina Slovencev sploh ne pozna, čeprav privabljajo na svoje koncerte na tisoče ljudi, ki z njimi prepevajo od prve do zadnje pesmi. Njihova besedila kljubujejo splošnemu prepričanju, da ta izgubljajo na pomenu, saj nagovarjajo širok krog poslušalcev, hkrati pa poleg humorja ponujajo tudi globlja, družbeno zavedna sporočila, ki so križana z duhom časa.

Film prikaže peterico članov v dobrem in slabem, brez cenzure, brez olepševanj, brez pretencioznosti, brez sramu, iskreno, kolikor se le da, iz različnih pogledov in v različnih stanjih, npr. na snemanjih videospota v toplicah, za šankom, o njih pa spregovorijo tudi najožji sodelavci, ekipa, ki jih spremlja na tereni, na koncertih, na snemanjih. Bolj kot biografski dokument je poudarek na "leto dni v življenju" benda, ki že dvajset let uganja norčije, hkrati pa zganja vrhunsko rokenrol mineštro. "Če smo mi vrhunec slovenskega rokenrola, potem se je za zamisliti," v nekem trenutku z viskijem podprti pevec Tonč, utrujen po koncertu ironično pripomni. Mi2 so odličen bend, ki se (pre)dobro zavedajo vloge, ki jo imajo v slovenskem prostoru, čeprav se včasih zdi, da so premalo cenjeni, slišani ali izpostavljeni. A si "slave" za vsako ceno, da bi "skočili iz vsake konzerve", niti ne želijo. Želijo ostati relevantni, kar jim bolj ali manj uspeva, hkrati pa se zavedajo, kot sta v filmu povedala Dimek in Tonč, da niso več najstniki in da bi težko naredili in posneli jezno punk pesem, ki bi recimo bila "soundtrack" ljudem, ki so šli na proteste. To bi po njunem bolje pristajalo kakšnim jeznim mulcem, ki bi jim generacije sovrstnikov verjele prej kot moškim v srednjih letih oz. njim.

Dokumentare,c kakršnih v Sloveniji manjka in je lahko za zgled ter hkrati v poduk, tako ne skopari z neposrednimi iskrenimi verbalnimi izlivi posameznikov, po drugi strani ponudi precej glasbenih trenutkov, ko se na trenutke že zazdi, da gledamo koncertni film, hkrati pa izpostavi najpomembnejšo stvar, ki je bistvo vsake glasbene skupine – da je edini pravi pristop pristno prijateljstvo, druženje in da je to edina zdrava podlaga tudi za uspešno glasbeno magijo, ki se kaže na večini plošč zasedbe Mi2, še posebej pa na zadnji plošči Čista jeba. Režiser Uran je posnel dober dokument časa skupine, ki se pokaže v pristnem in iskrenem duhu, ponudi vpogled v zakulisje, hkrati pa poudarek pusti na njihovi izvrstni godbi, ki zabava in motivira tako staro kot mlado. O filmu smo pred in po projekciji v Kinu Šiška spregovorili s pevcema Dimekom in Tončem.

"Najboljše se mi zdi, da smo se v filmu uspeli predstaviti dobesedno taki, kot smo, da smo posneli dokumentarec, v katerem ni zaigranih prizorov, da smo predstavili naš način ustvarjanja in nastopanja, ki ga gojimo že zadnjih dvajset let. S tem smo se najbolj iskreno približali našim oboževalcem in tistim, ki spremljajo našo glasbo. Nismo se dogovarjali, kaj bomo obravnavali in kaj ne, ali kaj posneli ter potem rekli, tega pa ne bomo objavili. Vsak ima minimalno mero samocenzure že v glavi, stari smo štirideset let in ne počnemo več norčij kot pri dvajsetih. In vendar je v filmu nekaj takih prizorov, za katere lahko rečeš, da morda pa ni nujno, da bi bili v filmu, a smo v tem primeru zaupali režiserju. Ta nam je film predlagal in nam povedal, da do njega nimamo nobenih finančnih obveznosti. Ko smo na koncu pogledali, koliko je zadeva stala, smo se prijeli za glavo. Film je drag, če ga ne posnameš ravno z mobilnim telefonom, saj stane toliko, kot če bi posneli dva albuma," nam je pred projekcijo zaupal Dimek.

"Ob ogledu filma smo bili na trnih. Vedno se vprašaš o smislu, kdo pa smo mi, da bo nekdo posnel film o nas, druga zadeva pa je, na kakšen način bodo ljudje to sprejeli. A že po prvih kadrih, ko gledaš, poslušaš, spremljaš reakcije gledalcev, si rečeš, OK, v redu je. Film je dosegel svoj namen, namenjen je predvsem ljubiteljem naše glasbe, ki bodo lahko zvočni podlagi sedaj dodali še sliko in glede tega smo zadovoljni. Največji uspeh tega filma je, da je sploh nastal. Dejstvo je, da smo dvajset let na sceni, a hkrati tudi drži, da se človek drugače obnaša pred kamero, kot bi se sicer. Problem torej niso izrezani prizori, temveč neposneti prizori, kajti če bi bili vsi dobri prizori posneti, bi bil ta film še trikrat bolj zanimiv. Najprej smo kar otrpnili pred kamero, potem pa, ko smo se z Rudijem bolj spoprijateljili, je zadeva lažje stekla. Izrezali nismo nič, saj se nismo vpletali v režiserjevo vizijo, dva njegova scenarija sta romala v smeti, sicer pa smo mu zaupali in je dobro zajel bistvo in rdečo nit. Torej eno leto z nami, od lepih in prijetnih do tistih malce manj prijetnih trenutkov. To smo mi. Mogoče bo tudi ta film pripomogel, da se bo tudi pri nas bolj razvil žanr glasbenega filma. Sicer pa trdim, da kar je dobro za en slovenski rokenrol bend, je dobro za ves slovenski rock," pa nam je po ogledu filma (videl ga je tretjič) zaupal pevec Tonč.

Mi2 torej orjejo ledino slovenskih glasbenih dokumentarcev, saj so po Laibach, Big Foot Mami, Pankrtih, Marku Breclju (in še kom), ki so bolj svetle izjeme, kot pravilo, dobili svoj film. Ta bo zagotovo navdušil njihove privžence, vnete oboževalce in oboževalke ter najbrž odprl oči tudi tistim, ki so jih morda do sedaj jemali "pod razno". Film bo sredi aprila pričel pot po slovenskih kinematografih, multipleksih in tudi Art kino mreži. Oglejte si napovednik, fotoutrinke s snemanja filma ter z ljubljanske premiere!