FOTO: Film, ki je nastajal 10 let – ko te že prvi prizor pusti brez besed

Film je nastajal kar deset let, v času snemanja je odložil režisersko taktirko in postal 'le' snemalec: "Bila so obdobja, ko sem snemal več, obdobja, ko manj, tudi obdobje, ko nisem nič snemal. Po smrti Matejevega očeta sem mu poskušal pomagati pri tem, vendar pa sem nanj tudi preveč pritisnil v želji, da bi aktivneje prevzel odgovornost zase in svojo družino. Takrat sva se sprla in prekinila stike za dobro leto in pol." Deset let njegovega življenja je tako potekalo v zanimivi in krhki dinamiki z družino Rajk: "Če bi kdorkoli od vpletenih dejal, da ne želi biti več del zgodbe, bi projekt padel v vodo. Zgodba namreč deluje samo kot celota, enega dela ne morem skriti oziroma če bi to naredil, zgodba ne bi bila prikazana na tak način, kot sem želel – intimen vpogled v življenje vseh teh ljudi na kar se da objektiven način. Če bi določene prizore cenzuriral, zgodba ne bi imela takšne moči, kot jo ima zdaj. Film lahko gledalca pripravi do tega, da se vpraša, kaj bi v enakem položaju storil sam."

'To je dokumentarni film, kjer se nekaj zgodi enkrat in nikoli več, če je kamera izključena, je trenutek izgubljen za vedno'

Če v fikcijskih filmih režiser vodi zgodbo, pa je bilo tokrat drugače. Zgodbo je 'pripovedovala' družina, Biček je bil le (skoraj) neviden podaljšek družine, ki se je prepustil toku dogajanja: "Nekatere stvari sem skušal predvideti, včasih je uspelo, včasih ne, logike ni. Življenje ima pač svojo logiko, ki jih naši možgani ne morejo vedno razumeti. Bistveno za ta film je bilo to, da sem poskušal upoštevati svoj instinkt, mu zaupati in odklopiti glavo. Na primer čisto prvi prizor v filmu – ta prizor je takšen, kot je, ker nisem imel časa razmišljati, kako in kaj. V prostor sem vpadel minuto pred dogajanjem. Ni bilo časa za pripravo kamere, razmišljanje o kadru, kako se lotiti snemanja ... Samo akcija. Prizor je s tehničnega vidika posnet narobe, saj je del slike popolnoma presvetljen, preostanek pa močno podosvetljen ... Ker pa nisem imel časa razmišljati, je prizor izpadel tako, kot je. Mislim, da zaradi te tehnične napake deluje bolje, kot bi, če bi bil posnet tehnično pravilno." Že prvi prizor je tako naraven, vendar za mnoge še vedno tako 'in your face' neposreden, celo šokanten. A čeprav prizor pokaže vse, je še vedno prisotna neka intima. Naključje trenutka, ki je bil po tehnični plati mogoče izpeljan napačno, a kot zgodba izpeljan brezhibno.

'Itak sem bil mnenja, da iz tega filma ne bo nič' 

In tako je režiser dobil svoj epilog, svoj konec zgodbe, prišel je čas, da se na stotine kadrov zalepi v koherentno celoto: "Ko sem začel snemati drugi sklop, sem se ves čas spraševal, kako zaključiti zgodbo, kajti to lahko traja v nedogled. Hkrati pa sem se zavedal, da mogoče ne bo konca. Ko je prišel trenutek Matejeve odločitve, sem vedel, da je to konec filma in s tem tudi snemanja. Resna montaža je potekala zadnji dve leti, vzpostavila se je logika oziroma kaj je osnovni lok. Ko sem vedel, kaj je konec filma, se je našla tudi rdeča nit – in to je odnos Mateja in hčerke – zato takšen začetek in konec."

Na dogajanje in potek zgodbe ni vplival, bil je tihi člen

Biček na dogajanje in potek zgodbe ni vplival, bil je tihi člen, ki je iz ozadja opazoval dogajanje. A četudi je bil nekakšen pasiven član družine, je življenje te – recimo –  disfunkcionalne družine, vplivalo nanj kot človeka: "Med neskončnim pregledovanjem materiala v montaži me je somontažerka Yulia Roschina presenetila s komentarjem, da vidi med Matejem in mano določene podobnosti v smislu medosebnih odnosov, ki sva jih vzpostavila s svojo okolico. Proces ozaveščanja določenih stvari, povezanih s tem, je največja sprememba, ki se je zgodila v meni zaradi tega filma. Zmožnost refleksije lastnih odnosov. Ko sem prepoznal svoje vzorce, sem na material gledal drugače, vzpostavile so se drugačne vezi med prizori. Zaradi tega je bilo tudi lažje montirati, ker sem videl njihove odnose v drugačni luči. Zaradi tega vpogleda je nastala nova struktura. Ta verzija je zdaj logična, ampak iz cele gore materiala izločiti slabi dve uri, narediti zadevo, ki ima glavo in rep, je kot loterija, milijon možnih kombinacij. Da je prišla ven 'sedmica', sem si moral pomagati z občutkom in lastno refleksijo."

Nagnjeni smo k temu, da nas vedno zanima, kaj raste na sosedovem vrtu – še posebno, če je kaj gnilega

Dokumentarec je na koncu pristal pri dolžini 106 minut. Ker se je odločil za vrsto montaže, kjer se odstrani večji deli zgodbe, po koncu filma ostajajo vprašanja – oziroma tista človeška želja vedeti več. Človeška bitja smo, bodimo iskreni, zelo nagnjena k temu, da nas vedno zanima, kaj raste na sosedovem vrtu, še posebno če je kaj gnilega. "Edino vodilo v filmu je bilo to, da vzpostavim in zaključim vodilno premiso – to je odnos Mateja in hčerke. To je bila hrbtenica, ostalo so bili dodatki, ki so ujeli atmosfero. Ker sem delal eliptično montažo, ni bilo prostora za razlago oziroma nekaterih stvari se niti ni dalo razložiti. Stvari, ki se zgodijo, se zgodijo v situaciji, in tisti, ki smo v tej situaciji, ne potrebujemo dodatnih razlag. Ker pa so ti odnosi zelo bazični, jih zelo hitro lahko povežemo z odnosi iz našega lastnega življenja. Ker situacije lahko prepoznamo, manjkajoče informacije lahko dopolnimo sami. Tako film po drugem ali tretjem ogledu vidimo v novi in drugačni luči, vidimo druge situacije in trenutke, ki sliko še dodatno dopolnijo."

'Zanimajo me odnosi. To me zanima, to me privlači'

Rok je v svojem opusu vedno pokazal tisto bolj temačno plat človeka, krvavo, bolečo plat, ki jo ponavadi skrivamo pred drugimi. Saj veste, hiša mora imeti lepo fasado, čeprav jo znotraj razjeda plesen. "Zanimajo me odnosi. To me zanima, to me privlači. Zato se vedno vračam k podobnim projektom. Tudi najnovejši projekt je takšen – projekt, ki bo nekako združil vse moje dosedanje projekte. Čeprav sem imel najprej nekaj pomislekov, sem ugotovil, da imam priložnost vse dosedanje teme združiti v filmu Črna mati zemla (op. a. - roman hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka o uspešnem mladem pisatelju, ki skuša odpraviti ustvarjalno in ljubezensko blokado, kar ga pripelje do bolečega razkrivanja vzrokov za potlačeno otroško travmo). Namen je iti do konca. Drugače niti ne vem, kako bi izpeljal na primer Družino. Tukaj ni vprašanja. Film je del mojega življenja oziroma moje življenje je del filma, ki ga snemam."