FOTO: Vino ali film? Oboje

Na festivalu se je v petih dneh zvrstilo veliko število različnih dogodkov, ki so tako ali drugače povezani s fantastičnim filmom in vrhunskim vinom.

V tekmovalnem programu celovečercev so se pomerili nemški horror omnibus Nemški strah (German Angst, 2015, Jörg Buttgereit, Michal Kosakowski, Andreas Marschall), nemško-ameriški creature feature Pik (Stung, 2015, Benni Diez), madžarska fantastična komedija Lisičja vila Liza (Liza, a rókatündér, 2015, Károly Ujj Mészáros) in češka found footage uspešnica Zli duh (Ghoul, 2015, Petr Jákl), za hudega mačka pa se je letos prvič potegoval tudi slovenski film, grozljivka Idila režiserja Tomaža Gorkiča, ki je na festivalu doživela predpremiero.

V tekmovalnih programih kratkih filmov je bilo prikazanih 21 filmov iz 11 držav. Med režiserji tekmovalnih filmov so bila tudi uveljavljena imena, kot so španski kralji groze Jaume Balaguero, Paco Plaza in Rodrigo Cortes ter ameriški mojster posebnih učinkov Kevin McTurk, ki je sodeloval pri filmih, kot so Jurski park, Intervju z vampirjem in King Kong. Med filmi v tekmovalnem programu za srebrnega meliesa (Melies d'argent), nagrado Evropske federacije festivalov fantastičnega filma, je bil tudi slovenski kratki film Sola y blanco režiserja Matiasa Zemljiča. Kratki filmi, izbrani na vsakem od festivalov, včlanjenih v federacijo (med njimi so vsi pomembnejši evropski fantastični festivali), so se potegovali za nagrado zlati melies (Melies d'or) za najboljši evropski fantastični kratki film. Nagrado bodo podelili na letošnji ediciji tržaškega Science + Fiction festivala.

Izven tekmovalnih programov so bili prikazani še številni filmi v sekcijah Grossmann Grindhouse (ekstremni žanrski filmi), Šok dok (dokumentarci), Vrt mučenja – Torture Garden (8-urni filmski maraton), Na fantastični strani Alp (neodvisni kratki filmi s področja ex-Yu) in Kino Klopotec, ki se je letos osredotočil na filme, prikazane na festivalih amaterskega filma, ki so v sedemdesetih in osemdesetih potekali v Ljutomeru.

Za nagrado za najboljše vino so se potegovali Turistična kmetija Hlebec, Vinogradništvo Družina Kos, P&F, Vinakoper in Vinoreja Kaučič. Gost vinskega programa je bil češki sommelier in vinar Miroslav Majer.

V spremljevalnem programu so med drugim nastopili legendarni Pankrti. Tudi tokrat ni šlo brez razstav. Svoja dela sta na ogled postavila fotograf Borut Krajnc in ilustrator Jan Hadžić. Predstavili so tudi nekaj knjig, med njimi Na filmskem vrtu-stoletje filma v Ljutomeru, ki opisuje ljutomersko filmsko dogajanje od nastankov prvih slovenskih filmov do Grossmannovega festivala). Prva dva dneva festivala je ob 110-letnici prvega slovenskega filmskega zapisa potekal tudi znanstveni simpozij Slovenski film v sliki, glasbi in besedi. V soboto se je odvila Zombi parada, po podelitvi nagrad pa sta za posebno atrakcijo poskrbela performans Zombiopera pred cerkvijo in 3D Mapping na Glavnem trgu.

Glavni gostje festivala so bili ikona filmskega zlobneža srepih oči Udo Kier, letošnji nagrajenec za življenjsko delo, ki se je v petek predstavil tudi na posebnem javnem pogovoru, režiser Richard Stanley, ki je predsedoval žiriji za celovečerne filme, in skladatelj filmske glasbe Simon Boswell. Ljutomer sta obiskala še režiserja Jörg Buttgereit in Andreas Marschall, v okviru posebnega programskega sklopa ob 110-letnici slovenskega filma pa sta na festival prišla tudi Badjurjeva nagrajenca Mako Sajko in Jože Pogačnik.

Na sami podelitvi pa so se spomnili tudi na dva gosta festivala, ki sta na žalost že umrla, to sta legendarni igralec Christopher Lee in izraelski producent, režiser in scenarist Menahem Golan.

Vse dogajanje je bilo moč spremljati z nakupom tedenske vstopnice ali z nakupom posameznih vstopnic oziroma s prostovoljnimi prispevki za projekcije na Glavnem trgu. Prostor za kampiranje je bil tudi tokrat brezplačen, kamp pa je bil letos na nogometnem igrišču, kjer je bilo bolje poskrbljeno za sanitarije v neposredni bližini lokalnega letnega kopališča.

Igralec Udo Kier je bil nad festivalom zelo navdušen. "Ta festival mi je zelo všeč, saj se na njem nič ne prodaja. Na festivalih, kot so cannski, berlinski ali beneški, je kot na tržnici. Vsi si želijo prodati svoj izdelek ali najti denar za to, da bi iz zgodbe nastal film. Tu pa ni tako. Ljudje tu so zelo prijazni. Govoril sem tudi na trgu, nato pa sta sledili projekciji filmov Kri za drakulo in meso za Frankensteina, ki sem ju posnel leta 1974 oziroma 1973. Odlično je tudi tukajšnje vino," nam je povedal Kier. Daljši pogovor z igralcem si lahko preberete tu.

"11. izvedba festivala je bila odlična. Če hočeš delati film, ga moraš imeti rad. Tu se zberejo ljudje, ki imajo filme res radi. Mislim, da bi bilo prav, da se tudi javnost seznani s tem, da je to postal en mednarodno priznan v evropski prostor umeščen festival," nam je dejal Ludvik Bagari. Igralcu se zdi ta festival poseben zaradi entuziazma organizatorjev oziroma njihove resnične predanosti in ljubezni do filma. "Mislim, da se zna to razširiti na najširši prostor," napoveduje Bagari. Da bi ga kdaj tlačila mora zaradi ogleda grozljivke, pa se mu še ni zgodilo. "Mislim, da imajo grozljivke vseeno en kanček smisla za humor, tako da sem stvari gledal z distanco," nam je dejal igralec.

Redni obiskovalec Grossmanovega festivala fantastičnega filma in vina je tudi novinar, glasbeni promotor, publicist in producent Igor Vidmar. "Grossmann je vedno boljši, vse močnejši, vse bolj privlačen, vse bolj kozmopolitski. Vse več je občinstva tudi izven Ljutomera in okolice. Predvsem pa bi moral postati najpomembnejši filmski dogodek v Sloveniji, kajti časi groze so tu," nam je dejal Vidmar. Publicistu se zdi ta festival zelo poseben zaradi tematike, za katero meni, da je zelo pogumna. "Vemo, da je v slovenskem nacionalnem karakterju kvečjemu beg od realnosti, beg od vsakršnih groz in je več prostora za vsakršen kič – politični, kulturni, narodno-zabavni. Realnost pa je vse bolj grozna – pa ne samo za tiste, ki so nezaposleni, ki živijo v revščini itn., ampak bo kmalu tudi za tiste, ki so bogati, ker se bodo seveda ti prvi lahko spremenili v precej hude zombije in bodo hoteli popiti krivično pridobljeno zalogo krvi," pravi Vidmar. Njegova najhujša filmska izkušnja z grozljivkami je bil napovednik za Hitchcockov film Psiho. "Videl sem ga leta 1962, če se ne motim. Star sem bil 10 let. Zaradi tega napovednika tega filma nisem gledal 20 let. Vmes sem videl še kar nekaj filmov, četudi teh hudih, recimo od Carpenterja ali Romera nisem mogel gledati z glasno prižganim zvokom televizorja. Zvok je namreč ključen del filmske groze. Enako velja za Psiho. Glasba Bernarda Herrmanna je vrhunska in šele, ko sem to malce miselno predelal, sem lahko film v celoti pogledal. Seveda pa sem se trdno držal za stol. Hitchcock je še vedno nenadkriljiv mojster trilerja in horrorja," je prepričan Vidmar.

Programski direktor Grossmanovega festivala Tomaž Horvat je 11. izvedbo ocenil kot zelo uspešno. "Zelo smo zadovoljni tako z obiskom kot z gosti, ki so prišli in so izjemno uživali tukaj," nam je dejal Horvat, ki mu vsakoletno izražanje zahval gostov za gostoljubnost in želja po vnovičnem prihodu seveda zelo godi. "Če smo jih povabil, je jasno, da bomo zanje tudi dobro poskrbeli. Pri tem veliko vlogo igra tudi gostoljubnost Prlekov. Na tak način se širi tudi odmevnost festivala po mednarodnih vodah, saj se filmarji med sabo poznajo in tako upam, da širijo dober glas o nas. Zadovoljni smo tudi z nagradami, ki smo jih ravnokar podelili. Mislim, da smo končali v presežnikih," nam je še dejal Horvat.

Znane obraze smo povprašali tudi ali imajo raje film ali vino. Bagari se je pri tem odgovoru oprl na Baudelaira. "Baudelaire pravi, naj uživamo v vinu, v ljubezni, v kreposti, jaz bi pa dodal še: 'Uživajmo tudi v filmu!'" Vidmar meni, da gresta vino in film skupaj, se mu pa zdi, da bi k horror filmu bolj šlo skupaj rdeče vino kot kri. "A v Prlekiji in bližje Štajerski po žilah teče belo vino, tako da je tudi tako v redu," nam je dejal Vidmar. Longyjki je v tem paru ljubši film. "Predvsem zato, ker je tu ta oblika vina mešana s slatino, ki se ji reče brizganec, tako zahrbtna, da je joj," nam je dejal Jure. Horvat pa uživa v obojem, na prvo mesto pa vseeno postavlja film.