Hana Jušić: Mislim, da je to, da lahko človek pobegne svojemu življenju – mit

Ob pogledu na plakat filma Ne glej mi v krožnik kar boleče občutimo, v kakšno ozračje nas bo popeljal. Glavna junakinja Marijana se počuti utesnjeno. Ujeta je v svojo družino, ki še zdaleč ni idealna. Živi v majhnem mestu, v katerem prebivalci radi sodijo in obsodijo. Želi si, da bi lahko v svojem življenju vsaj kaj spremenila. Ji to lahko uspe?

Mlada hrvaška režiserka  Hana Jušić deluje zelo mirno, med drugim pove, da je bila kot najstnica bolj sramežljiva. Toda pri svojem filmskem ustvarjanju je neverjetno drzna. Njena kamera ne odvrne pogleda od tistih neprijetnih delov, ki jih vsebujejo vsa naša življenja. Zato ob gledanju filma Ne glej mi v krožnik močneje kot običajno čutimo, da smo imeli like na velikem platnu res priložnost spoznati.

Velik uspeh je, da je imel že njen prvi celovečerec premiero na enem od štirih najpomembnejših festivalov v Evropi – na festivalu v Benetkah. Za povrh je že tu prejel prvo nagrado. Združenje evropskih in sredozemskih filmskih kritikov Fedeora ga je izbralo za najboljši evropski film. Z mlado Zagrebčanko sva se pogovarjali po projekciji na Ljubljanskem filmskem festivalu.

Ne glej mi v krožnik oziroma "Ne gledaj mi u pijat." Zanimiv naslov. Kako ste se ga spomnili?

V filmu prikazujem mentaliteto ljudi, ki vtikujejo nos v tuja življenja. In naslov se mi je porodil kot nekaj, kar bi jim lahko zabrusila glavna junakinja.

Igralko, ki jo upodobi, ste res odlično izbrali. Kako ste jo našli? In zakaj ste izbrali Mio Petričević, ki ni igralka, temveč študentka arhitekture?

Ko sva se pripravljali na film, sva se pogosto smejali, da bo to zgodba, ki jo bova vedno znova pripovedovali. Jaz sem jo videla na plaži. Fizično je bila prav takšna, kot sem si predstavljala svojo junakinjo. Obe sva bili v kampu, tako da je nisem videla enkrat, ampak sem jo kot kakšen manijak opazovala teden dni. Zadnji dan sem se opogumila in jo povabila na casting v Zagrebu. Izkazalo se je, da tudi odlično igra, tako da naprej sploh nisem iskala. Res je bilo kot ljubezen na prvi pogled. To je to dekle in konec. A pred snemanjem so me mučile nočne more. Ker ni profesionalna igralka, namreč nismo mogli vedeti, kakšna bo pred kamero, ko se dejansko začne snemanje. Imela sem nočne more, da bom na snemanju ugotovila, da je to preveč zanjo, da bo ona čutila, da nisem zadovoljna, da bo to napaka, ki je ne bo mogoče popraviti. A to je tveganje, ki ga prevzameš kot režiser.

Toda verjetno te na tvojo junakinjo ni spominjala samo zaradi svoje fizične zgradbe. Predvidevam, da te je pritegnilo še kaj drugega. Njene kretnje, vedenje?

Njen pogled. Marijana (glavna junakinja, op. a.) ne govori veliko, v filmu pa je ogromno bližnjih kadrov. Morala je ogromno povedati s svojim pogledom. In ima obraz, ki ga rada gledam. Mislim, da, kadar režiser rad gleda svojega igralca, gledalci to lahko začutijo v filmu kot nekakšno magijo. Mislim, da mora biti režiser vedno malo zaljubljen v svojega glavnega igralca.

Marijana je dekle, ki čuti, da bi rada premaknila meje, ki so v njenem življenju, počuti se ujeto, želi si več svobode. Zakaj je bila to za vas pomembna tema? Zakaj ste začeli razmišljati o njej?

Vedno mi je bilo težko razmišljati o abstraktnih temah, kot je boj za svobodo. Zato vedno začnem z ustvarjanjem lika. Začel me je zanimati lik dekleta, ki je kot neka prestrašena žival, hkrati pa je do svoje okolice zelo groba. Takšna je zaradi svoje nespretnosti. Nato zgradim situacije, v katerih se znajde lik. Nato zgradim še celo njeno okolico. Na koncu šele vidim, kaj je tema filma, po navadi, ko začnejo o tem razmišljati drugi okrog mene. Začnem torej z likom, tokrat pa sem začela tudi s krajem. S Šibenikom kot malim mestom, ki ne dovoli, da je nekdo preveč drugačen.

Vi ste se rodili v Šibeniku, a ste odrasli v Zagrebu, saj so se vaši starši, ko ste bili še otrok, zaradi službe preselili v glavno mesto. Tega niste dopustili svoji junakinji. Marijana se usede na avtobus do Zagreba, pa nato izstopi, ko je ta oddaljen le nekaj kilometrov iz Šibenika. Zakaj ste se odločili, da ji iz Šibenika ne bo uspelo uiti?

Večkrat so me že vprašali, ali je kadar koli obstajala verzija, v kateri Marijani uspe pobegniti. Nikoli ni obstajala. Vedno sem želela, da se vrne, ker mislim, da je to, da lahko človek pobegne svojemu življenju – mit. Prav v filmih, sploh hollywoodskih, nas pogosto prepričujejo, da je svoboda dostopna vsakomur. Jaz pa mislim, da je večini mnogo lažje prenašati tisto, kar jim je že znano, lažje jim je prenašati patologije, ki jih poznajo, kot pa oditi v svet, ki ga še ne poznajo.

Začnete pri navdihu za lik – kako pa ste se spomnili Marijane?

Všeč mi je postal lik ženske, ki je pogumna in ranljiva pa tudi androgena. Navdih mi je bila Jennifer Lawrence v filmu Winter's bone (Na sledi očetu, op. a.). Ta film sem gledala 100-krat.

Tudi pri tem filmu je ženska režiserka in scenaristka. Vem, da želite, da se presoja vaše delo brez ozira na to, katerega spola ste. Ampak dolgo so bili režiserji in scenaristi predvsem moški. Se vam zdi, da ženske izkušnje, razmišljanja, občutenja morda še niso bila dovolj raziskana na velikem platnu? Da imate še ogromno  povedati?

Definitivno. Čeprav me moti, kadar poudarjajo, da sem ženska režiserka, je res, da če pogledamo hrvaške ali jugoslovanske filme, ženska nikoli ni lik, ki stoji sam zase. Večinoma je ženska nekaj moškemu. Nekdo, v kogar se on zaljubi, nekdo, ki mu pomaga, nekdo, ki mu škodi. To me je vedno motilo, vendar je tako, ko film dela moški s svoje perspektive. Ženske pa naredimo film s svoje perspektive. Tako sem ustvarila lik Marijane, ki se ne želi v nikogar zaljubiti. Spusti se v spolne odnose s tremi moškimi, a ni revica, ki so jo trije moški izkoristili. Spolnost je njena odločitev. Ko si ženska, niti ne razmišljaš, ali delaš feministično, enostavno govoriš s svoje perspektive in tako izpade.

Film je tudi zgodba o Marijanini družini. V več svojih filmih se ukvarjate z odnosi znotraj družine. Zakaj tako radi raziskujete to temo?

Po pravici povedano, sem o tej temi že toliko povedala, da sem se je v tem trenutku povsem zasitila. Zdaj ko si me tako vprašala, sem pomislila le – ampak res, zakaj? (se smeji) Sicer pa so me vsaj do zdaj bolj kot odnosi med mladimi zanimali odnosi med generacijami, in te je najlažje pokazati znotraj družine.

Katere teme pa nameravate raziskovati v prihodnje?

Po pravici povedano, sem v nekakšni čudni fazi, ko se počutim, kot da ne bom mogla nikoli več posneti filma. Zdaj veliko hodim po festivalih, in to bo zdaj slišati grdo, ampak res se mi zdi, da se snema toliko brezveznih filmov, brez katerih bi z lahkoto živeli. Res ne bi rada snemala filma samo zato, da ga posnamem.

Kateri filmi pa so najbolj vplivali na vaše ustvarjanje?

Zdaj mi niso več tako napeti, ampak zagotovo so najbolj vplivali name: filmi Ulricha Seidla (avstrijski režiser, op. a.), sploh recimo Hudstage (Pasji dnevi, op. a.). Veliko je še filmov, ki so mi všeč, toda ko sem pogledala Hundstage, se je nekaj v moji glavi prav spremenilo.

Kakšne so možnosti za mlade ustvarjalce na Hrvaškem?

V tem svetu sem popoln outsider, nimam nobenih zvez in poznanstev, nihče me ne potiska naprej. Ampak imam občutek, da če pridno delaš, če že na akademiji pridno narediš vsako nalogo, se nato potrudiš pri scenariju, ki ga prijaviš, ti bo filmski center prej ali slej (za njegovo izvedbo, op. a.) podelil denar. Tudi producentko sem dobila tako, da je bila v žiriji študentskega festivala, ki ga organizira naša akademija. Videla je moj kratki film, rezultat ene od teh nalog, pri katerih se moraš potruditi, kolikor se lahko. Pristopila je k meni in dejala, naj jo kontaktiram, če bi želela z njo delati celovečerec.

Na Hrvaškem so veliko pisali, da gre za pravi ženski film. Ne le da je producentka Ankica Jurić Tilić, tudi direktorico fotografije imate – Jano Plećaš. Mislite, da to kako vpliva na film? Je na snemanju morda drugačna energija?

Mislim, da je res. Zdi se mi, da smo ženske manj podvržene svojemu egu. Ne bi rada posploševala, ampak mislim, da recimo ženske na setu pogosteje stojimo in na glas razmišljamo, ali je nekaj prava odločitev. Nas so na akademiji učili, da režiser ne sme nikoli pokazati, da o nečem ni prepričan. Zato danes to marsikoga moti, ker mislijo, da si negotova. Jaz pa mislim, da to ni nič slabega. Da je prav, da pokažeš, ko nisi prepričan, da je nekaj prav. Zakaj bi moral vedno dajati vtis, da veš vse?