Danis Tanović: Jaz sem oskarja že dobil. Naj ga zdaj dobi kdo drug

28. junij 1914. Gavrilo Princip. Mlad fant. Komaj 19-leten in poln mladostnih idealov. Prepričan, da se žrtvuje, da bi sonarodnjake osvobodil okupatorja. Najnovejši film Danisa Tanovića Smrt v Sarajevu se odvije v enem dnevu. Na stoto obletnico atentata na avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda. Koga bi danes ustrelil Princip, se vpraša eden od junakov. Proti komu bi se lahko danes borili, nam da misliti film. Pa se? Kaj storimo, ko se soočimo z nepravičnostjo? Gavrilo bi danes pištolo usmeril vase, odgovori druga junakinja. Se sploh še lahko upremo in ali naš upor lahko kaj spremeni?

S svojimi filmi ste obredli res lepo število festivalov. Imate kakšno navado, ki jo morate vedno narediti, ko prispete na kateri koli festival? Obiščete kakšno znamenitost? Popijete kavo?

Sem oče petih otrok, tako da se najprej, ko pridem na festival, malo naspim (se smeji). Šalo na stran. Zdaj se je to tudi malo spremenilo, ker otroci odraščajo. Mislim, da je velika priložnost, da lahko človek tako prepotuje svet. Bil sem od Brazilije do Japonske. Ne vem, če obstaja država, v kateri nisem bil.

In letos ste spet predstavnik Bosne in Hercegovine za tujejezičnega oskarja. Se pravi, da imate priložnost, da postanete dvakraten oskarjevec. Je občutek danes drugačen kot pred 15 leti?

Da dobiš oskarja, moraš vložiti ogromno truda, poleg tega, da posnameš dober film. Pri Nikogaršnji zemlji sem preživel tri ali štiri mesece v ZDA. Za to danes nimam več časa. Poleg tega pa ... jaz sem oskarja že dobil. Naj ga zdaj dobi kdo drug. Vesel sem, da predstavljam Bosno in Hercegovino. To je seveda čast. A kako naj vam povem. Enkrat ste ga dobili. Naj se zdaj veseli kdo drug. Spomnim se, kako sem bil sam vesel in kako mi je to spremenilo življenje. Mogoče bi moralo obstajati pravilo, da lahko tako nagrado vsak dobi samo enkrat. Letos je nominiran tudi Almodóvarjev film (španski režiser Pedro Almodóvar op. a.). Kaj bo njemu ta nagrada? Vsi vemo, da je dober režiser. Naj jo dobi kdo drug.

Dobil sem večjo plačo (takoj izstreli in se potem smeje). Šalim se. Mislim, da se spremeni mišljenje sveta o vas. Jaz sem isti človek, delam iste filme. Ampak spremeni se odnos sveta do tebe.

Lažje delate filme?

Ta tip filmov, ki jih jaz delam, nikoli ni lahko delati. Ne pozabite, da prihajam iz majhne države, ki ima proračun za vse filme tako velik, kot je plača nekoga pri resnem francoskem filmu.
 

Vsi moji filmi so res koprodukcije. Ni pa enostavno, ker živimo v času, ko je počasi vse zabava. Svet se zdi obdan z meglo in temo in ljudje, ko gredo v kino, iščejo beg od realnosti. Večina filmov, ki danes igra v kinu, nima nobenega pomena. Recimo Spiderman proti Batmanu. Umetnost je tista, ki opozarja na določena stanja v družbi, ki spomni, kaj je v življenju pomembno. Film mora nekaj povedati. Ampak danes vlada denar. Saj je v vaši panogi podobno. Veliki naslovi, iskanje škandalov, rumeno novinarstvo je prevladalo nad resnim. Koliko novinarjev gre danes na mesto dogajanja za cel mesec, da bi res lahko preverili, kaj se dogaja, ugotovili, kdo lahko da pametno izjavo? To je danes predrago. Še včasih pa je bilo normalno. Danes živimo v morju informacij, ampak le malo jih je napisal nekdo, ki jih je lahko dobro preveril. Mislim pa, da se bo to spet spremenilo.

Svoje filme ste delali tudi s svetovnimi zvezdami. Vam je kdo ostal v posebno lepem spominu?

Vsi so mi ostali v lepem spominu, kajti jaz, ko iščem igralce, ne iščem zvezd, ampak nekoga, ki mi je zanimiv, s katerim bi rad delal in z njim preživel tudi po pol leta. To, da je nekdo zvezda, več pomeni tistim, ki vlagajo denar, ker mislijo, da lahko to pritegne več gledalcev. Tako da so mi vsi ostali v lepem spominu. Ampak naj izpostavim zanimivo anekdoto, ki se mi je zgodila s Christopherjem Leejem, še preden je zaigral v mojem filmu Triaža. V Berlinu, na večerji, sem sedel poleg njega. On se je obrnil k meni in začela sva se pogovarjati. In me je vprašal: Od kod ste? Jaz mu rečem: Iz Bosne. Pa pravi: Jaz sem bil zadnjič v Bosni 1943. S Titom. V Drvarju. In začne govoriti o nemški ofenzivi, kako je bežal s Titom. Jaz rečem: Christopher, od kod ti v Bosni med 2. svetovno vojno? Izkazalo se je, da je bil British officer for liaison, britanski oficir za zveze. In da je preživel kakšno leto po Bosni in Hercegovini. Da dobro pozna neke vasi po Bosni in Hercegovini, za katere jaz nikoli nisem sploh slišal, on pa je tam preživel dneve, mesece. To je bilo zanimivo srečanje. On je bil res zanimiv človek. Njegov 86. rojstni dan smo slavili na snemanju. In pri svojih letih je odlično igral, odlično pomnil tekst … Fascinirajo me ljudje s tolikšno energijo.

Če bi se rodil v New Yorku, bi mi bil mogoče v navdih Spiderman. Ne vem. Rodil sem se na tem hribovitem Balkanu in takšno je tu življenje.

Kako ste dobili priložnost, da posnamete prvi film?

Ljudje si radi predstavljajo, da se dogajajo čudeži, ampak v resnici je vse zelo enostavno. Napišeš dobro zgodbo. Vsi producenti, vsi režiserji, vsi igralci iščejo dobre zgodbe. Vsi dobri filmi se začnejo z dobro zgodbo. Producenti dajo denar, ker mislijo, da imajo pred seboj zgodbo, ki bo ljudi zanimala. Jaz sem napisal scenarij za Nikogaršnjo zemljo. Pred tem sem napisal druge. Nisem potreboval nikogar, ki bi mi moral reči, da sem tokrat napisal res dober scenarij.

Naredil sem tri kopije scenarija in jih odnesel v tri producentske hiše. Enostavno sem jih pustil pri tajnici s svojo številko ter dejal, naj me pokličejo, če jim bo všeč. Čedo (Čedomir Kolar op. a.) me je poklical.

Niste delali zdaj tako priljubljenega "pitcha," prepričevali …

Jaz sem Čeda spoznal pol leta prej, ko še nisem imel scenarija za Nikogaršnjo zemljo. Ampak ko sem šel v njegovo producentsko hišo, scenarija nisem odnesel k njemu, ker so v isti hiši delali še drugi producenti. On me je kasneje vprašal, zakaj nisem prišel direktno do njega in mu naredil ta "pitch." Ampak ne. Preberi scenarij. Če te zanima, pokliči, če ne, ga daj nekomu drugemu. Zakaj bi jaz še kaj dodatno govoril?

In potem ste bili s svojim prvim filmom v igri za oskarja. Rekli ste, da ste morali biti tri, štiri mesece v ZDA. Razložite, kaj to pomeni.

Pet nas je bilo v igri za tujejezičnega oskarja in vsi smo bili v ZDA. Takšen je običaj. Akademija vse nominirance povabi, da bi te lahko njihovi člani spoznali. Vse jih zanima. Kako si prišel do filma, kaj vse si delal … Niso le zvezde v igri za oskarja, ampak tudi ljudje, ki nikoli niso bili na podelitvi, zato te z vabilom poskušajo vključiti v vse to. Ko dobiš oskarja, si tudi avtomatsko član Akademije. Ravno pred dvema dnevoma so me klicali, da bi se pogovarjali o načinu, na katerega se izbira film za tujejezičnega oskarja. Letos je namreč Brazilija imela sijajen film, ki je bil tudi v Cannesu. Ampak ga niso izbrali za svojega predstavnika zaradi političnih razlogov. To, da film, ki ima šanso, da dobi oskarja, ni predlagan, ni dobro, kajti vsi mi si želimo, da oskarja vsakič dobi film, ki je bil tisto leto najboljši. Samo takrat ima ta nagrada vrednost! Če Bosna in Hercegovina ne bi predlagala Nikogaršnje zemlje, ne bi dobili oskarja. Pa to sploh ni bil bosanski film (finančno op. a.) Vedno si v rokah nekih ljudi, ki imajo mogoče tudi cilje, ki se ne skladajo s tvojimi. Dobro je, da Akademijo to zanima.

Ste imeli priložnost, da bi ostali v Ameriki, v Hollywoodu?

Nisem. Ženi ni všeč Los Angeles (se smeji).

Kaj pa vam? Je vam všeč?

Ni, da me ni zanimalo, ampak če hočeš narediti film za hollywoodski studio, moraš v Los Angelesu ostati dve leti. To bi pomenilo, da bi bil dve leti jaz v Los Angelesu, moja družina v Sarajevu. Meni so moji otroci in njihovo odraščanje pomembnejši od projektov v Hollywoodu.

Slovenski filmski ustvarjalci se veliko krat bojijo, da v Sloveniji ne morejo narediti filma, ki bi lahko obšel svet. Kaj vi mislite o tem?

Vse je v dobri zgodbi. Potem ni pomembno, od kod ste. Vsako leto je nekaj filmov iz takšnih majhnih držav, ki imajo po celem svetu ogromen uspeh. S Čedom sva producirala neodvisni indijski film režiserja, za katerega prej nihče ni slišal. Film se imenuje Okus po ljubezni in ogledali so si ga lahko po celem svetu. Potem je ta režiser snemal v Londonu, zdaj snema v ZDA. On je torej izbral to pot. Absolutno je mogoče. Ni res, ko ljudje rečejo, da ni mogoče.

Pa je tak uspeh lahko posledica dobrega marketinga, sposobnega producenta?

Ko smo bili z Nikogaršnjo zemljo v tekmi za oskarja, je bil v igri tudi francoski film Amelie. Oni so takrat samo za reklamo v ZDA zapravili 10 milijonov dolarjev. Pri nas ni bilo govora, da za film, ki je stal milijon, naredimo kaj takega. Pa je bila potem Nikogaršnja zemlja tista, ki je dobila in oskarja in zlat globus (še ena prestižna ameriška nagrada op.a .).

Mislim, da si s svojimi filmi želite doseči, da bi gledalci lahko nekoga bolje razumeli, da bi morda spremenili svoje mišljenje o nečem, nekom … Ne bom vas ravno vprašala, ali filmi lahko spremenijo svet. Zanima me – če bi lahko s svojim filmom spremenili eno stvar, kaj bi spremenili?

Rad bi, da izgine ta strah, v katerem živijo ljudje. To je osnova vseh današnjih težav. Bojijo se, da bodo izgubili službo. Bojijo se, da ne bodo srečali ženske svojega življenja. Bojijo se, da jih bo ubil terorist. Vsi so prestrašeni, meni pa se zdi, da nikoli nismo bolje živeli, nikoli nismo toliko potovali, nikoli nismo bili tako povezani. Recimo danes si lahko z ljudmi, s katerimi si obiskoval osnovno šolo, povezan do konca življenja. Prej sploh nisi vedel, kaj se z njimi dogaja. Zakaj nas je potem tako strah? Nedavno sem bil v Los Angelesu in povsod se je govorilo samo o terorizmu. Pa saj v ZDA več ljudi umre, ker jim spodrsne v kadi! Zakaj se potem ne ukvarjajo vsi s to kadjo?

V filmu Smrt v Sarajevu ena izmed junakinj reče, da bi Gavrilo Princip danes uperil pištolo vase. Zakaj?

Pa mar ne bi pogledal ta naš svet in streljal vase? Ta čas romantičnih herojev je izginil. Teh ljudi, ki so prišli od nikoder, naredili nekaj takega in postali del zgodovine. Danes bi odprl Facebook stran. Skoraj nemogoče je biti danes heroj. Zato verjetno ves čas snemajo te filme o superherojih. (Nenadoma se prične smejati.) Ne vem, zakaj mi danes ves čas padajo na pamet ti superheroji.