10.000 želja ste že prejeli. Kdo vse to prebere? Božiček ima pomočnike, pa vi?
Naše urednice to preberejo. Vsako željo tudi kategorizirajo. Je pa potem na vrsti selekcija. Mene dejansko ne spustijo zraven v prvi krog želja, da mi ne bi ljudje potem kaj oporekali.
Dobite potem samo izbor?
Res je, dobim izbor, nato pa se skupaj pogovarjamo, kaj bi, kako bi, in razmislimo o izvedbi.
Koliko ljudi sodeluje na tej stopnji, kako steče postopek?
Ožja kreativna ekipa ni velika, recimo 10 ljudi. Je pa bilo letos super, ker se je manjša ekipa dveh do treh lahko že vse poletje ukvarjala z željami, hodila na sestanke s predlagatelji. Ker to je res dolgotrajen proces. Ko dobimo prijavnico, iz nje vidimo samo subjektivno mnenje človeka, potem pa moramo raziskati, ali je res, kar piše, bomo človeku izpolnili dejansko neko močno željo, da bo to tudi gledalec doma začutil. Vsak si misli, da je njegova želja največja, mi pa moramo upravičiti tudi to, zakaj smo temu človeku izpolnili željo, nekomu drugemu pa ne.
Mešano. Ampak v veliko primerih si ljudje želijo za druge. Že to, da ljudje ljudi poslušajo … Da stopijo v akcijo in dejansko napišejo to, da hočejo nekomu nekaj dobrega, to je zelo močno in tega si želimo.
Želje še sprejemate?
Vedno, še jih potrebujemo.
Kaj pa se zgodi z neizpolnjenimi željami v vaši malhi?
Nobene želje ne vržemo proč. Vse so shranjene v računalniku in sistematizirane, kdo, komu ali zase kaj želi, imamo pa jih tudi v glavi. Včasih se pozneje pojavi pravi trenutek, da se izpolni želja, ki je bila napisana že dve leti nazaj. Če na primer pride kak zvezdnik v bližino, pa si je nekdo želel srečanja z njim, potem to lažje izpeljemo in človeka presenetimo.
Na podlagi česa se odločite, katere želje boste izpolnili?
Ves čas se trudimo, da selekcioniramo tiste res srčne želje, so pa pri vsaki oddaji drugi dejavniki. Moramo razmišljati, kako jih povezati v oddajo, tako da je veliko organizacije, in paziti, da bo zanimiva za gledalce. Mislim, da smo do zdaj izpolnili okrog 150 želja, dobili pa smo jih 10.000.
Koliko časa konkretno traja, da izpeljete eno željo?
Odvisno … Nekatere želje delamo tudi po tri mesece. Ravno včeraj sem videl na facebooku zapis, ko je Davorinova žena (iz prve sezone) zapisala, da je trajalo pol leta od prvega kontakta do uresničitve želje. Svojci imajo zelo težko delo, ker morajo vse to skrivati pred svojimi bližnjimi, tistimi, ki jim največ pomenijo.
Kako pa na dan oddaje stečejo priprave, da se ljudje ne srečajo?
To je še najbolj pestro! Oba človeka sta tukaj, potem pa so v igri klici, sporočila: "Pazi, tu smo, ne hodit sem ..." In nato nastane problem, ko želijo vsi naenkrat na cigareto. Potem nastopijo tudi drobne laži: "Zdaj ne moremo tja, ker ..." Veliko je improvizacije!
Kaj nam pripravljate letos? Kak izziv? Novost?
Vsako leto postajamo bolj iznajdljivi, kako ljudi presenetiti, da ne bodo že takoj vedeli, za kaj gre. Pa tudi za gledalce, ki so že videli različne scenarije. Letos smo dodali čakalnico, ki bo glavna posebnost sezone. Za Dan najlepših sanj ni neke biblije, kot je to pri drugih šovih, z leti smo sami razvijali, kako kaj izpeljati, kako izvabiti pravo reakcijo. Ali kar takoj reči: "Gospa, vaš brat je tu." Ali počasi povedati: "To je človek, ki ga niste videli že 20 let, s katerim ste preživeli otroštvo …" Potem, kam kamero postavit, da posname odziv, pa kako napovedati željo, če vemo, da je človek, recimo, na tribuni. Imeli smo problem, ker se z ljudmi, ki so prišli presenetit, prej nismo mogli pogovarjati, da jih "tarče" ne bi videle. Zato smo zdaj naredili čakalnico, kamor bomo dali, A, človeka, ki preseneti, ali, B, odpeljali noter našo "tarčo" in ji nadeli slušalke, da ne bo vedela, kaj se dogaja. To nam bo odprlo več možnosti, drugače bomo lahko razmišljali, izpeljali marsikatero željo, ki je prej nismo mogli, ker ne bi bila zanimiva za gledalce. Zdaj pa bodo lahko spremljali odzive.
Najbolj nenavadna, absurdna želja, ki ste jo prebrali in se ji nasmejali?
Ena je res supersmešna. Enemu gospodu je zanimivo, kako si ženske, ko pridejo iz vode, ožamejo kopalke, in si želi, da bi jim on prostovoljno ožemal te modrčke. To bi on počel! (smeh)
Katere pa so bile organizacijsko najtežje?
Te želje, ko pripeljemo nekoga iz tujine, pa nima dokumentov. Ko smo pripeljali Ireni Yebuah Tiran bratranca iz Gane, je bilo veliko papirjev, vmes mu je še vizum pretekel, tako da smo potem vključili še zunanjo ministrstvo ... Pa iz Ukrajine, ko smo Marini pripeljali očeta in mamo, ki v življenju nista šla več kot 30 km od hiše.
Kako pa jih prepričate? Pošljete koga dol?
V tem primeru smo imeli eno super prevajalko iz ruščine. Najprej sta odgovorila: "Ne." Potem pa ju je prevajalka kar okarala, da kaj si pa mislita. Da je to res enkratna priložnost, da vidita družino, da bosta imela pot in vse plačano, organizirano ... Naj pač razmislita. In sta prišla.
A njihovi bližnji nič ne slutijo?
Ne, večinoma so kar presenečeni, ko pridejo na stol. Marsikdo, ki pride v oddajo, misli, da gostje vsaj kaj vedo vnaprej. A se zelo trudimo, da ne. Je pa res, da v končni fazi to velikokrat ni odvisno od nas, ampak od njihovih bližnjih, koliko so jim pripravljeni skriti.
Presenečenja verjetno kljub scenariju nastanejo. Kako se kot voditelj spopadate s tem?
Res bi bilo hudo, da bi po mesecih priprav potem jaz kaj zafrknil. Jaz vedno vem, do kod moram zadevo pripeljat. Včasih se ne izide ravno po scenariju, pa mi urednica prek slušalke sugerira, v katero smer naj grem, če smo skrenili. Sicer pa imamo začrtan potek. Sodelujemo tudi s predlagatelji želja in na generalki z njimi vadimo, kakšne odzive bi lahko oseba imela. Na koncu gre dejansko za čisti reality šov, oddajo v živo, vsi, ki pridejo v studio, vedo, da bodo lahko postavljeni pred nek izziv.
Smo Slovenci odprti za presenečenja?
Na začetku smo se bali, da ljudje ne bodo sodelovali ali se odprli, so pa potem že takoj ustvarili fino vzdušje, ki se je skozi oddaje kar obdržalo. Vsakemu, ki se odzove povabilu, tudi povemo, naj bo čim bolj sproščen, da imamo mi vse pripravljeno in se bomo le sproščeno pogovarjali.
Kakšen je razpon med tistimi res srčnimi ali zgolj materialnimi željami – katerih je več? Se to z leti spreminja?
Ljudje so nekako doumeli, da če samo napišejo "želim si nov avto", ne bodo zanimivi. Če ni globlje zgodbe zadaj, bomo tudi mi tako željo težko izpeljali, še teže pa upravičili v očeh gledalcev. Ljudem postaja jasno, da želja mora biti res močna in mora imeti zanimivo zgodbo. Mi lahko v oddaji nekomu podarimo otroško železnico, pa je to malenkost, a ima res močno zgodbo zadaj, ker si jo je vse življenje želel. Nobena želja ni prevelika in nobena ni premajhna, če je prava zgodba zadaj.
Ste že morali kakšno uresničitev želje spustiti, ker ni bila izvedljiva?
Že. Našli smo človeka, pa ni mogel na letalo, ker je imel srčne težave, in je nato nismo mogli speljati. Imeli smo tudi že primer, da so si izmislili, da se že 20 let niso videli, potem pa smo videli fotografije, da so bili lani skupaj, pa so želeli samo, da jim kupimo letalsko karto. Celo do tega pride! Ljudje so različni.
Katera želja iz preteklih sezon vam je najbolj ostala v spominu?
Kakšne otroške želje so res nekaj posebnega. Ko smo Radu pripeljali oslička se je prav videlo, da človek res živi za tega osla in da se mu je, ko je izgubil Miška, podrlo pol sveta. Pa Benjamin je bil zelo dober, ker je lahko gledalcu dal res ogromno občutij. Bil je zgovoren, smešen, zanimiv, ni se ga dalo ustavit. Potem pa, ko je dobil v roke Avsenikovo harmoniko, jo je objel kot relikvijo, se naslonil nanjo. To je naš cilj, da izvabimo iz ljudi res pristne občutke. Da jih lahko zraven doživimo tudi mi in potem skupaj z nami tudi gledalci.
Dobite tudi po oddajah veliko odzivov?
Veliko se jih javi. Ali pa pišejo, kako "blesav sem bil", kako "smotano sem odgovarjal", "če bi ponovili, bi drugače". Ampak v tem je ravno prednost presenečenj. Ne moreš predvideti vnaprej in vsi pristni odzivi so najbolj na mestu. Veliko mi jih po oddaji reče, da sploh ne vedo, kaj sva se pogovarjala, ker tako padejo noter. In to je za nas izziv, da se nič ne ve vnaprej. Da človek pride in mu spodkopljemo tla pod nogami.
Prihaja Božičkova pošta že na vaš domači naslov?
To še ne. V službo pa. "Peter jaz bi to, jaz ono ..." Pa tudi pohvale. Ampak za te je zaslužna vsa ekipa, jaz sem le obraz te oddaje. Vse skupaj je delo zelo požrtvovalnega, srčnega tima, ki veliko dni preživi z željo v glavi. Celotna ekipa se počuti privilegirano, da lahko dela za dobro ljudi, zato ničesar ne prepuščamo naključju in si želimo stvari res tako izpeljati, da človek doživi svoj dan najlepših sanj, da ni to samo fraza.
Kaj bi dejali ljudem, ki samo čakajo na izpolnitev svoje želje?
Včasih se je v življenju mogoče treba malo aktivirat, ampak ljudje imajo različne pristope. In včasih kdo tudi ne more uresničit svoje želje, mi imamo tukaj malo prednosti, ker imamo iznajdljivo ekipo. Pa tudi nam bi zmanjkalo dela, če bi si lahko vsi sami vse izpolnili. (smeh) Morajo pa ljudje tudi razumet, da dobimo toliko želja, da vseh žal ne bomo mogli izpolniti.
Vi uresničujete želje drugim, kdo pa jih vam?
Malo sam, malo bližnji. Pa tudi ekipa mi jo je že izpolnila! Sem pa ugotovil, da imam največkrat take želje, ki zahtevajo trening ali izobrazbo. Rad bi na primer poletel z wingsuitom, pa sem ugotovil, da potrebuješ 300 skokov s padalom za to, da ga sploh lahko oblečeš. Tako da ostajam v mejah normale.
Katera velika želja pa se vam je nazadnje izpolnila?
Da sem se preselil v hišo, to je bila dolgoletna želja, ki se mi je uresničila nedavno. Da imamo zdaj več prostora z družino.
Se sosedje že pritožujejo zaradi igranja klarineta?
Ne. (smeh) Imam pa v ta namen dejansko zvočno izolirano sobo. Tako da se bom brez težav lotil tudi tega, ko me spet zagrabi ali ko bom našel čas.
Ste precej zasedeni, ne samo na televizijskih zaslonih, povsod vas je polno ...
Res je. Ogromno dela imam. Ljudje me kličejo za razne prireditve, veliko je tudi dobrodelnih. In vedno se z veseljem udeležim, a kak teden je skoraj preveč. Ko mi hčerka v četrtek na primer reče: "Ati, a spet greš?" Potem se vprašam, ali moram dejansko iti? Res narediš nekaj dobrega za druge ljudi, ampak doma imaš človeka, ki bi se rad s tabo družil, pa nimaš časa zanj. Zato sem moral uvesti malo selekcije. Otrokom moraš biti vedno na voljo, ko te potrebujejo, zato moram kdaj kako sodelovanje tudi odpovedati.
KOMENTARJI (10)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.