Cannes nagradil boj za malega človeka: 'Moramo reči, da je drugačen svet mogoč in nujen'

Najbolj zvezdniški evropski filmski festival danes pospravlja rdečo preprogo. Včeraj pa je v mediteranskem letovišču slavil Ken Loach, Britanec, ki bo naslednji mesec dopolnil 80 let. V svojih filmih je od nekdaj najraje prikazoval malega človeka. Jaz, Daniel Blake naj bi bil njegov zadnji. Junak je 59-leten vdovec, ki preživi infarkt. Zdravnik mu delati prepove. A ko bi v to moral prepričati še državnega birokrata, preprost mizar, navajen stisniti zobe, ne tarna dovolj. In konča brez finančnega nadomestila. Prav nič objektiven film, trpljenja, ki sledi, ne estetizira, temveč jasno sporoča, da se kaj takšnega ne bi smelo nikoli zgoditi, pa se dogaja vedno znova. In to v državi, ki je bogata. Loach je ob prejemu nagrade poudaril, da se premalo zavedamo nevarnosti varčevalnih ukrepov in da nato obup ljudi še izkorišča skrajna desnica.

Veliko nagrado žirije je prejel film, ki pred podelitvijo ni veljal za favorita. Je samo konec sveta (Juste la Fin du Monde) je že šesti film Kanadčana Xavierja Dolana, ki šteje komaj 27 let. V njem se mlad moški, ki je prekinil vse stike z družino, vrne domov, da bi jim povedal, da umira. A starejši brat se bori s tem, da mu ne more odpustiti. Od prve projekcije naprej so bili kritiki praktično soglasni, da je Dolan izjemen talent, a da tudi največjemu kdaj spodleti. Po podelitvi so bili nato temu pričakovano presenečeni. A kot je lansko leto lepo dejal član žirije režiser Joel Coen: "To ni žirija filmskih kritikov." In temu primerne so njene odločitve. Letos se je žirija, ki jo je vodil avstralski režiser George Miller, odločila za izrazito čustvene stvaritve.

Mnogi so bili razočarani tudi nad podelitvijo nagrade za najboljšega režiserja Francozu Oliverju Assayasu. Psihološka grozljivka Osebna nakupovalka (Personal Shopper) je občinstvo razdelila na tiste, ki so bili navdušeni, in tiste, ki so bili skoraj zgroženi. Kirsten Stewart je mlada ženska (in kot pove naslov - osebna nakupovalka), živi v Parizu. Zaradi težav s srcem mnogo prezgodaj premine njen brat. Začne se niz nenavadnih doživetij. Nekje proti koncu izvemo, da sta si z bratom prisegla, da se bo tisti, ki umre prvi, nazaj vrnil kot duh. Ali se to res zgodi, sploh ni pomembno. Ker je to v resnici zgodba o žalovanju, povedana drugače.

Izredno močan ostaja romunski film. V tekmovalnem programu so imeli kar dva predstavnika. Nagrado za najboljšega režiserja si je z Assayasom delil Cristian Mungiu, ki je palmo osvojil že leta 2007. Njegov film Matura (Bacalaureat) velja za enega najboljših tega leta. Govori o odločitvah. In o tem, kako hude posledice lahko prinesejo slabe. Uspešen zdravnik si je vedno želel, da bi uspeh okusil kje drugje. Sedaj ima njegova hči priložnost, da se vpiše na priznano britansko univerzo. A tik pred maturo doživi poskus posilstva. Fizično je dobro. Psihično ni v stanju, da bi jo pisala. Tu se začne boj očeta. Boj, v katerem izkoristi vse svoje zveze in poznanstva, da bi s korupcijo dosegel, da njegova hči kljub temu diplomira z odliko. Tu se pokaže vsa umazanija, ki jo lahko skriva družba. Začenja pa se tudi razkrivati, da je napad na hčer posledica nečesa, kar je sam storil v preteklosti. Izredno kompleksna psihološka drama, ki hkrati prikaže družbo, ki je v devetdesetih upala, da ima priložnost za boljši začetek. In je sedaj ugotovila, da ni bilo nič iz tega.

Pedro Almodóvar tokrat ni prejel nobene nagrade, je pa pritegnil s svojim filmom Julieta. Mnogi si ga razlagajo kot alegorijo Španije, kar sam zanika. "To ni bil moj namen, ker se tega ne da narediti," je povedal. Protagonistki sledi od njene mladosti v osemdesetih letih, ko je bila polna energije, do danes, ko jo duši žalost. Pravi, da je film ustvaril, ker pogreša svojo mladost. Vseeno dodaja: "Ko govorim o osemdesetih, govorim o demokraciji, ko govorim o današnjem času, pa … Španci so razočarani." Navdahnila ga je kratka proza Kanadčanke Alice Munro. Kdor pozna oba, je najprej začuden, saj sta po svojem načinu izražanja na nasprotnih bregovih. A režiser pravi, da je bil očaran nad tem, kako ujame skrivnostnost pod površjem vsakdana. In kako ob koncu njenih zgodb ve manj kot na začetku.

Almodóvar, ki je vedno rad pripovedoval zgodbe mater, sester, hčera, tet … se je vpletel tudi v razpravo o šovinizmu v filmski industriji, ki se je začela med oskarji in se razplamtela tudi na Azurni obali. Še posebej, ker mnogi niso pozabili lanskega škandala, ko je bilo ženskam na rdečo preprogo prepovedano stopiti brez petk. "Hollywood ogromno izgublja, ker nima dobrih vlog za ženske vseh starosti," je povedal. "V teh filmih … če se pojavi ženska, je njena funkcija, da pokaže, da glavni junak ni homoseksualec." Na festivalu so se poklonili 25. obletnici filma Thelma in Louise. Hollywoodski hit ima glavni junakinji, ki se ne podredita stereotipnim ženskim vlogam, ampak se postavita zase. Žal od takrat Hollywood s takšnimi zgodbami ni nadaljeval, je bila splošna ugotovitev. "Pomagalo bi, če bi več žensk ustanavljalo producentske hiše,"  meni filmska Louise Susan Sarandon. "Ker Hollywood ni političen. Gre tja, kjer je denar." Geena Davis pa je predlagala: "Delajte, kar pač delate, le v scenariju par imen iz moških spremenite v ženske."

Prav lahko smo tudi optimistični. Med 21 filmi, ki so tekmovali, so tri režirale ženske. Dva sta spadala med absolutne favorite festivala. V dvanajstih so ženske protagonistke. Še bolje – pri tem se po večini ne ukvarjajo s svojim ljubezenskim življenjem. Do sedaj je sicer glavno nagrado festivala, zlato palmo, prejela le Jane Campion za Klavir. Pisalo se je leto 1993. Letos sta bili zvezdi Nemka Maren Ade in Britanka Andrea Arnold. Slednja z vsakim filmom bolj kaže, da se vzpenja med najpomembnejše evropske filmske ustvarjalce. American Honey, ki je dobil nagrado žirije, je film ceste. Bolj kot da bi govoril zgodbo, poskuša ujeti atmosfero. Spremlja mlade, ki potujejo po malo znanem osrednjem delu Združenih držav Amerike. Ade pa je navdušila s svojo zgodbo o očetu, ki poskuša popraviti odnos s hčerko. Toni Erdmann je zgodba o junakinji, ki bi po njenih besedah prav lahko bila tudi junak, ki pač včasih zajoka in ima težave zaradi odsotnega očeta. Ni vedno tako pomembno, katerega spola je protagonist, je zato prepričana sama.

Težko pričakovana je bila nova stvaritev Iranca Agharja Farhadija. Leta 2012 je prejel oskarja, tokrat nagrado za najboljši scenarij. Trgovski potnik (Forushande) pripoveduje o mladem teheranskem paru iz srednjega razreda. O tem, kako lahko dan za dnem sledimo rutini vsakdana, nato pa se zgodi nekaj groznega, mirna gladina se naglo razburka. To na dan pripelje resnico o osebnostih in odnosih. Farhadi je priznal, da ga je navdihnil lasten strah, ker živimo v svetu, ki deluje vse bolj nemiren. "Veliko nasilja je. Čedalje težje se mu je upreti, ga iz svojega življenja odstraniti," je povedal. V film je zanimivo vpletel tudi dramo Arthurja Millerja Smrt trgovskega potnika, od koder izvira naslov. V Cannesu so sicer kot že prej v Berlinu pokazali veliko več filmov iz arabskega sveta kot po navadi. Umetnost nam daje priložnost, da spoznamo in začutimo resnico drugega. In trenutno je to del sveta, ki bi se ga morali potruditi bolj razumeti, namesto da ga zavračamo.

Zanimivo – Cannes se je začel kot alternativa beneškemu festivalu, ki je v tridesetih letih postal preveč fašističen. Nekje v obdobju Brigitte Bardot so ga vse raje začeli obiskovati zvezdniki. A letos se zdi, da se je spet bolj poklonil avtorskemu filmu. Kot je, ko je bil sam v žiriji, povedal Sean Penn, ki je bil letos v Cannesu kot režiser filma v tekmovalnem programu: “V ZDA, razen če se res ne potrudiš, vidiš zelo monokulturno selekcijo filmov. Ko prideš v Cannes in gledaš dva filma na dan nekaj tednov, pa ugotoviš, da mi nismo nič boljši od filipinskih režiserjev.” Njegov film Zadnji obraz (The Last Face) ni bil dobro sprejet. A ni bila niti Avantura Michelangela Antonionija, pa je postala klasika. To se Pennu verjetno vsaj tokrat le ne bo zgodilo. Je pa opozorilo, da je včasih umetnost lahko pred časom. In da lahko mnogokrat šele kasneje, ko nas pomaga spremeniti, razumemo njeno pravo moč.