Kot potrošniki imamo vse več izbire - a zato pozabljamo na res pomembne odločitve

Pozitivno je, da lahko zadnje čase spremljamo vse več zgodb o generaciji, ki je zrasla v relativnem udobju. Ko pa so se njeni pripadniki postavili na svoje noge, so ugotovili, da si bodo le stežka privoščili večji nakup, kot je dom. Težko bodo našli zaposlitev, ki ne bi bila negotova. Lahko pa bodo uteho poiskali v potrošništvu manjših dobrin, kot so potovanja ali hrana.

Daphne je poleg tega tudi še ena od vse več stvaritev, ki likov ženskega spola ne predstavljajo poenostavljeno ali rožnato. Umetnost nam pomaga, da spoznamo, kako na svetu nismo sami. Nismo edini z določenimi mislimi in težavami. Zato je pomembno, da iskreno pripoveduje vse zgodbe, ne le določenih.

Škotski režiser Peter Mackie Burns pravi, da rad opazuje, kako ljudje živimo. Star je 50 let, a zaradi gospodarske krize je Daphne njegov prvi celovečerec.

Je bila res navdih za glavno junakinjo resnična oseba, ki ste jo poznali?

Vsakega mojega junaka delno nekdo navdihne, lahko tudi več ljudi, ki jih poznam ali sem jih kdaj spoznal. To je lažje, kot če si moram vse izmisliti (se nasmeji).

Zakaj ste želeli povedati zgodbo o 31-letnici, ki se, ko jo vprašajo, koliko je stara, najprej zmoti in odgovori, da jih ima 29?

V filmih rad zastavljam vprašanja. Glavni lik je zame oseba, ki bi ji bilo ta vprašanja zanimivo zastaviti. In pri Daphne sta bili vprašanji dve. Kako lahko 31 let stara normalna oseba danes sploh še živi v Londonu, mestu, ki je postalo žrtev svojega finančnega uspeha? In kaj naredi nekdo, ki se je dolga leta pretvarjal, zdaj pa ustvarjena persona ne deluje več?

Daphne si je za svoj življenjski stil izbrala hedonizem. Ta pa je način, kako se lahko skrijemo. Trg nam danes ponuja toliko izbire, da na pomembnejše odločitve pozabljamo. Recimo na odločitev - kako živeti. Lažje je pobegniti v hedonizem. Takšno življenje je za Daphne dolgo delovalo, zdaj pa ima občutek, da bi nekaj morala spremeniti. A kakšna bi bila lahko druga možnost, bo morala šele ugotoviti. Morda tudi nikdar ne bo.

Pa bi rekli, da je v Londonu veliko žensk, ki so podobne Daphne?

Mislim, da jih je veliko v vsakem večjem mestu v tem delu sveta. To so ženske, ki so izobražene in privilegirane, ker so rojene v dobro stoječih družinah. Ampak danes mladi nimajo istih možnosti, kot so jih imeli njihovi starši. Težje si uredijo dom. Nimajo iste varnosti pri delu. Nimajo več ene karierne poti, ampak si bodo verjetno prisiljeni ustvariti več karier. Ne vedo, ali bodo imeli pokojnino, kaj bo z zdravstvenim sistemom.

Težje si torej ustvarijo iste pogoje za življenje?

Lahko bi rekli, da so starši otrokom uničili finančno prihodnost. Za mojo generacijo in generacijo mojih staršev je bilo samoumevno, da bomo imeli socialne pravice. Danes je sistem manj prizanesljiv.

Preden ste napisali scenarij, sem prebrala, da ste sestavili celotno biografijo junakinje.

Da, nekaj let sem jo pisal in pomagala mi je ugotoviti, kaj bi se lahko zgodilo v filmu. Pomagala mi je narediti tridimenzionalen lik. Teh po mojem mnenju v filmih primanjkuje. Liki so pogosto žrtve zgodbe. Morajo se ji prilagoditi. Jaz sem gradil scenarij v obratni smeri. Rad imam filme, ki se sprašujejo, kako živimo. Ampak hkrati tudi situacije, v katerih ni enostavnih odgovorov.

Pa se ljudje, ki so vas navdihnili, nato kdaj tudi prepoznajo v filmih?

Skozi ustvarjanje se ta prvi navdih tako spremeni, da lik niti ni več povsem podoben eni osebi. Morda se jim zdi le bolj zanimiv, se z njim bolj poistovetijo (se nasmeji).

Kakšne so danes v Združenem kraljestvu razmere pri snemanju filmov?

Daphne je nizkoproračunski film in zadnja leta je teh več, ker se je izkazalo, da najdejo občinstvo tako doma kot na tujem. Sicer pa mislim, da je vedno in povsod težko delati filme. Pika.

Za svoj kratek film Milk (Mleko) ste leta 2005 prejeli eno najprestižnejših filmskih nagrad - zlatega berlinskega medveda. Ali takšna nagrada odpre vrata?

Bil sem izredno počaščen in nagrada mi je odprla vrata. Takrat sem imel možnost, da naredim prvi celovečerni film. Bil je skoraj pripravljen za snemanje, ko se je zgodil gospodarski zlom in film je postal ena od njegovih žrtev. Zelo dobro se spomnim tistega časa. Seveda se to ni zgodilo samo meni, veliko ljudem se je leta 2007 življenje zelo spremenilo. Trajalo je kar nekaj časa, da sem dobil naslednji projekt.

Kaj bi dejali filmskim ustvarjalcem, ki poskušajo uspeti? Najbrž, naj ne obupajo.

Morda sem tako neumen in aroganten, da sem po tej izkušnji enostavno nadaljeval, saj rad delam filme. Ali mi plačajo ali ne, v tem uživam. Zato sem nadaljeval in se še naprej trudil. Pri filmu ni nobenih zagotovil, da ti bo kdaj uspelo, ampak mislim, da je dovolj velika nagrada, da lahko to delaš. Je pa dobro, da imaš partnerja z običajno službo in plačo (se nasmeje).

Kako pa ste se začeli ukvarjati s filmi?

Vedno sem imel rad filme, ampak delati sem jih začel, ko sem bil star trideset. Takrat sem pomislil, da če želim to početi, moram zdaj pa res začeti čim prej. Zato sem dal v tedanji službi odpoved in šel pri tridesetih študirat film. Imel sem srečo, da so bili moji študentski izdelki dobro sprejeti, kar mi je dalo neko potrditev, da morda le nisem na napačni poti.