Slovenski filmi, ki so uspeli izven meja: 'Potrebna je zanimiva, včasih provokativna tema'

Odgrobadogroba Jana Cvitkoviča (2005), Slovenka Damjana Kozoleta (2009) in Razredni sovražnik Roka Bička (2013). To so trije slovenski filmi, ki so izven naših meja doživeli največji uspeh. Prva dva morda celo večjega kot doma. A pot do tujega občinstva za film iz majhne in malo znane države ni posuta s cvetjem. Ustvarjalci morajo, da pritegnejo pozornost, pokazati še več kot kolegi iz držav, ki imajo bolj uveljavljeno kinematografijo ali so gledalcem bolj zanimive že same po sebi

"Slovenija nima zgodb, ki so povezane z vojno na Balkanu. Nima eksotičnih balkanskih zgodb Emirja Kusturice," razmišlja Nerina Kocjančič s Slovenskega filmskega centra. "Naše zgodbe so podobne evropskim. Teh pa si ne želijo, ker jih imajo že veliko iz Francije, Nemčije, Italije." Naši filmi se zato za svoj prostor pod soncem borijo z najmočnejšimi kinematografijami na svetu. "V Cannesu lahko recimo veliko krat vidimo francoske filme, ki sploh niso tako dobri. Če želimo tam videti slovenske filme, pa morajo biti res močni."

Cannes je najpomembnejši filmski festival na svetu. Poleg njega so še štirje, kamor se mora film iz majhne države, kot je Slovenija, uvrstiti, da lahko upa na distribucijo v tujini. To so Berlin, Benetke, San Sebastián, Karlovy Vary. "Bitka za glavni tekmovalni program na teh petih festivalih je res huda," pove Kocjančičeva. Še težje je, ker "če imajo na seznamu recimo filma iz Slovenije in Hrvaške, bodo izbrali le enega. Hočejo imeti raznovrsten program, zato je vsako leto prostor le za en film iz naše bivše države." Da bi bil naš film nato na ogled v rednem programu tujih kino dvoran, potrebuje prodajnega agenta. Ti pa nimajo časa pogledati množice izdelkov, ki nastajajo po vseh kotičkih sveta. Zato bodo dali slovenskemu filmu priložnost le, ko se uvrsti na enega izmed pomembnih festivalov. "Me tudi kličejo, ali imamo kakšen slovenski film na vidiku na teh festivalih," doda Nerina. Njeno delo je prav, da ustvarjalcem pomaga pri prodiranju v tujino.

Glede na to, da s petmilijonskim proračunom na leto lahko naredimo le pet filmov, pa slovenski film na festivalih sploh ni neuspešen. Ravno naslednji mesec se bo za nagrado v glavnem tekmovalnem programu v Karlovyh Varyh potegovalo Kozoletovo Nočno življenje. Navdihnila ga je zgodba zdravnika Saše Baričeviča. "Tuje občinstvo po pravilu ne zanimajo lokalni komercialni filmi," razmišlja, "saj jih vsaka država producira za svoje tržišče. Zanimajo jih avtorski filmi, ki prikazujejo resnico o ljudeh. Razkrivajo njihove slabosti, protislovja, laži." Meni, da imajo njegovi filmi, ki so pritegnili tujce, "univerzalno dilemo, v kateri se lahko prepozna marsikdo po svetu. Hkrati pa so vseeno slovenski."

Slovenka je bila prodana v več kot 50 držav, v ZDA je izšla kot video na zahtevo. Odgrobadogroba je v San Sebastiánu prejel najvišjo finančno nagrado, nato se je vrtel v italijanskih kinematografih. Razredni sovražnik je bil v distribuciji v Avstriji, Švici, Italiji in tudi Franciji. To je izjemen uspeh. "Za primerjavo pomislite, koliko filmov iz recimo Litve, Latvije, Estonije mi vidimo v redni distribuciji. Tako rekoč nobenega," pravi Kocjančičeva. In Razredni sovražnik bi bil prikazan v še več državah, če ne bi producenti naredili napake, ko so se odločili, da ne bodo imeli prodajnega agenta, je prepričana. "Verjetno bi presegel uspeh Slovenke. Ker je bil eden izmed treh nominirancev za nagrado Lux (ki jo vsako leto podeli Evropski parlament op. a.), je bil preveden v vse evropske jezike in to bi agentu močno olajšalo prodajo. Kasneje sem izvedela, da so sami producenti mislili, da bo to majhen film z majhnim številom gledalcev. Pa se je izkazalo ravno nasprotno." Razredni sovražnik je zagonski veter dobil s tem, da so ga Benečani med prvimi izbrali v svoj teden kritike. "Bili so navdušeni," se spomni Nerina. V Benetkah je nagrado za svoj Kruh in mleko prejel tudi Cvitkovič. Kozole je z Rezervnimi deli tekmoval v Berlinu, Uglaševanje Igorja Šterka se je dobro odrezalo v Karlovyh Varyh. Še bi lahko naštevali.

Kako prodreti na velika platna po svetu, če ustvarjaš v majhni državi, je našim filmarjem prejšnji teden na povabilo Centra ustvarjalna Evropa v Sloveniji oziroma Zavoda Motovila svetovala Poljakinja Joanna Solecka, strokovnjakinja za filmski marketing. "Vprašati se je treba, kako doseči, da izstopaš v morju drugih filmov, ki prihajajo iz manjših držav ali iz držav, ki nimajo filmsko uveljavljenega okolja," pripoveduje. "Kako s to majhno slovensko evropsko dramo privabiti občinstvo v oceanu ameriških filmov in filmov uveljavljenih evropskih avtorjev?"

Ključni sta dobra zgodba in režija. "A tudi nič se ne zgodi čez noč." Za uspeh na tujem se je potrebno strateško truditi, je prepričana. "Ne bo se zgodilo, da boste imeli jutri odličen film v Sloveniji, pojutrišnjem pa oskarja. Če vzamemo primer Pawla Pawlikowskega, ki je dobil oskarja (za film Ida op. a.). Dolgo se je uveljavljal ne samo na Poljskem, ampak tudi v Franciji in Britaniji. To pomeni, da ga je mednarodna filmska industrija poznala, preden je naredil Ido. Film ni bil uspešen samo, ker je dober. To je malokrat dovolj. Če si ustvarjalec, ki na tujem še ni uveljavljen, rad pa bi bil, je treba prodor načrtovati od najzgodnejše faze svoje prve produkcije. Dobro se je recimo udeleževati mednarodnih delavnic,” svetuje. Tam je mogoče spoznati prave ljudi. "Z večimi, kot se povežeš, boljše je za tvoj film in kariero. Kajti na festival, kot je Cannes, je vsako leto prijavljenih na tisoče dobrih filmov. Da bi bil opažen, potrebuješ ambasadorje."

Tako Kozole kot Cvitkovič in Biček delajo z mislijo na tuje gledalce. A kot umetnikom jim energijo za ustvarjanje še bolj vliva želja, da bi naredili nekaj dobrega. "Razredni sovražnik je nastajal z iskreno mislijo, kako povedati zgodbo, da bo delovala v vseh svojih razsežnostih, pri čemer se nismo ozirali na to, ali bo všeč širši množici ali le izbranemu okusu festivalskih selektorjev," pove Biček, ki je oster do obsedenosti z gledanostjo, rejtingi, lajki. "Vse to je v službi kapitala in ne umetnosti. Kvalitetna filmska kritika je skoraj povsem izrinjena iz medijskega prostora. Ta pa vedno več pozornosti namenja preštevanju gledalcev, medtem ko se o vsebini praktično več ne pogovarja nihče. Na dolgi rok se nam v taki družbi slabo piše." Trenutno je ravno zaključil film Družina. Zadnjih 10 let je namenil temu, da je spremljal odraščanje mladega fanta v neobičajni družini. Kozole pa pravi: "Najprej morajo zgodba in liki zanimati mene. Zanimati do te mere, da se jim bom posvetil naslednjih štiri, pet let, kolikor pri nas traja obdobje od ideje do premiere." In Cvitkovič? "Mogoče ti bo moj odgovor deloval smešno, ampak se ne zajebavam, resno mislim," pove v svojem slogu. Da ima film odmev, "mora biti dober. Vse, kar bi odgovoru dodal, bi dodal na silo."

Imamo pa še enega na tujem uspešnega režiserja – Mitjo Okorna. Na Poljskem njegova dva filma vsi poznajo, pove Solecka. "Ampak napačno govorimo, zakaj smo ga spustili iz Slovenije," doda Nerina. "Meni se zdi prav, ker dela filme, ki jih pri nas ne delamo. Če bi pri nas komercialna televizija vlagala v produkcijo filmov, bi lahko Okorn delal pri nas. Ker on na Poljskem ni dobil denarja od njihovega filmskega centra." Film je bil financiran zasebno. Ampak ker pri nas tega ni, "je super, da je šel na Poljsko, da ni jokal doma, ampak je našel dobro pot. Vedno se pozabi, da je tukaj hotel imeti pet milijonov evrov za svoj film, kar je cel naš proračun za leto. Ker na Poljskem so scenarij za Planet samskih odkupili, nato pa je na njem delalo še šest scenaristov." Če želiš uspeti s komercialnim filmom moraš vložiti več denarja, saj tekmuješ s hollywoodsko produkcijo. Tam je film že obrt, pri nas pa še vedno ostaja predvsem avtorsko kreativno udejstvovanje. In glede na majhnost publike, si skoraj vsak ustvarjalec želi najti pot tudi do tujih platen.