VIDEO in FOTO: Luka Jezeršek: Kliente vedno osvojimo s šmornom in kranjsko klobaso

Luka pravi, da se mu je ta poklic pripeljal v življenje oziroma mu je bil položen v zibelko. "Doma smo živeli nad kuhinjo, kjer smo se ukvarjali z začetki cateringa. Oče in mama sta začela s podjetjem in enostavno smo mi pristali v tem poslu," njihove začetke opisuje kuharski mojster. Vsi štirje bratje so se odločili, da bodo delali v domačem podjetju. Med sabo se zelo dobro razumejo. Dokaz za to je tudi to, da se vsako nedeljo dobijo na kosilu, pa čeprav so skupaj vsak dan. Kljub temu so v izogib nesporazumom spisali svojo ustavo, s katero so določili pravila, ki se nanašajo na posel. Tega so si bratje razdelili. Luka vodi kuhinje. Postavi celoten sistem dela, zaposli ekipo in jo tudi vpelje. Zase pravi, da je realno zahteven vodja. "Pri tem poslu gre za neko verigo. Gost zahteva od mene, jaz zahtevam od dobavitelja, dobavitelj zahteva od svojega dobavitelja ali pa posrednika in ta veriga mora biti sklenjena. Ne popuščam nazaj, sem pa ustrežljiv naprej. Do svojih sodelavcev sem v bistvu kar strog, a tudi v nekih realnih pogojih. Velikokrat pravimo, da v gostinstvu oziroma v naši panogi ni popravkov. Pomembno je, da postavimo stvari na krožnik. Je pa veliko improvizacije, kljub temu, da zelo veliko načrtujemo in da se pogovarjamo s strankami. Predvsem pri cateringu se pojaviš na neki lokaciji, stvari so nove, je dež, je sneg, je zima, je poletje, ljudje zamujajo in pač rešuješ in poskušaš narediti najboljše. Gost ima neka realna pričakovanja. Če se stvari izpeljejo, potem sem zadovoljen. So pa 'kiksi', seveda. Včasih so naši, včasih so pa tudi na strani gosta," nam je razkril Luka. Sodnik oddaje MasterChef Slovenija priznava, da zna biti catering zelo stresen posel in da je bil že tudi tik pred tem, da bi zaradi njega 'dol padel'. Največje zadovoljstvo v karieri mu pomenita konkretno izveden posel in zadovoljni ljudje. "Po vsakem poslu, vsakem dogodku ali vsaki postreženi jedi, bi se lahko samoocenil od 1-10. Točno vem, kako smo jo naredili, kako smo jo izdali. Če grem vesel domov, je to zelo dobro," razkriva Luka.

Že kot otrok se je potikal po kuhinji, ki je bila v garaži. Katera je bila prva jed, ki jo je pripravil, pa se ne spomni natančno. "Da bi se samostojno nekaj lotil, so bile to mogoče kakšne tortice ali pa, da sem doma kaj skuhal, a nič posebnega. Bolj kaj konkretnega pa mogoče v srednji šoli, ko smo se pripravljali za kakšna tekmovanja. Takrat sem začel malo bolj konkretno razmišljati o jedeh in mi je bila stvar malo bolj jasna, kako in na kakšen način prideš do nekega krožnika na koncu," nam je povedal Jezeršek, ki je hodil v Srednjo gostinsko šolo v Ljubljani, kasneje pa se je še izpopolnjeval. V glavi pa se mu je premaknilo, ko je bil skupaj s sodelavko Ano Šušteršič na delu v Hôtel Claude Marco, v mestecu Cahors v Franciji.

Luka ima tudi nekaj igralskih in glasbenih izkušenj. Še kot najstnik je v lokalnem kulturnem društvu v predstavi Županova Micka nastopil v vlogi Anžeta, kot pevec in kitarist pa se je preiskusil v skupini Šuti Band. "Vedno sem govoril: 'Jaz bi imel bend' in so mi potem enkrat za rojstni dan to naredili. Vsi v bistvu 'ful' špilamo, 'ful' smo noter, zadaj pa imamo didžeja. A smo imeli že ene tri koncerte in je bilo dobro. Zdi se mi, da petje sprošča ljudi, zato, ker pozabiš na druge stvari in razmišljaš o petju. To so sicer bolj 'fore' kot pa kaj drugega. Je pa fino malo pobegniti ven iz našega posla," nam je dejal Luka.

Kliente sicer vedno osvojijo s šmornom in kranjsko klobaso. Njegova najljubša jed je karpačo, pijača pa penina oziroma od šampanjec. "Lahko bi živel od karpačev. Pa ne zato, ker je to mogoče takšna malo trendovska jed, ampak, ker mi je res dobro. To pa zato, ker v bistvu okušaš neko osnovno jed oziroma osnovni okus nekega živila. To je pri karpaču zelo izrazito, tako pri ribi kot pri rdečem mesu in tudi pri zelenjavnih je to zelo zelo pomembno," nam je povedal Luka. Ne mara pa šamrol in stepenih beljakov. Pa tudi sicer ne mara delati sladic. "Kar pike dobim oziroma se mi kar kocine dvignejo, ko dobim sladkor med prste. Ne vem, zakaj ta občutek. A ta stepeni sladkor mi ne gre," nam je razkril chef. Kljub temu, da je ves čas obkrožen s hrano, pa za kuhalnico prime tudi doma. "Zdaj z družino živim na Dvoru, kjer sta spodaj dve kuhinji, tako, da radi skuhamo doma. Sicer pa se rajši tega lotim na morju ali pa, ko me obiščejo prijatelji. Takrat se zavzamem in naredim neke novosti, predvsem pa malo stestiram, kako ljudje sprejemajo neko malo drugačno, malo novo jed. Nisem pa za neke strašne eksperimente. Še vedno mi je pomemben neki osnovni, prvinski okus. Če jemo šmoren, mi je pomembno, da jemo šmoren, če jem neko juho, mi je pomembno, da jem neko juho itn.," nam je povedal Luka, ki tudi zaradi tega ne prenese molekularne kuhinje. "Malo sem proti temu, da iz rdeče pese naredimo kaviar. To ni moj stil, mislim pa tudi, oziroma sem skoraj prepričan, da je bolj to neka modna muha. Mogoče kakšen element kje. Bil sem v restavraciji s tremi Michelinovimi zvezdicami v Baskiji pri Martínu Berasateguiju. Jedli smo devethodni meni. Samo to kulinariko. Jaz sem imel po enem šestem hodu vsega čez glavo. Vse je bilo hladno, nič konkretnega. Jaz sem za konkretne stvari. Sem konkreten človek," nam je dejal Luka.

Ravno ta konstanten razvoj pa ga vleče naprej, ko vidi, da so še možnosti. Zdaj se sicer predvsem zelo usmerjajo v tujino. "Športni dogodki so neki izziv. V Sloveniji je mogoče težava, da ne razumemo še čisto dovolj na široko te zgodbe. V Italiji, kjer delamo v nogometu, čisto drugače dojemajo kulinariko in te okuse. Tam uporabljamo druga živila - ne boljša ne slabša. Drugače dojemajo kulinariko, ker so bolj kulinarični narod in želim si, da postanemo še bolj kulinarični narod, da ni samo: 'Dobro mi je, pa da imam poln želodec, ampak, da poskusimo začeti uživati v tej kulinariki'," nam je dejal Luka. In to želi doseči tudi s poučevanjem na Akademiji Jezeršek. "K nam prihajajo tako moški kot ženske, tako ljudje, ki so blazno izkušeni kot ljudje, ki nimajo popolnoma nobenega znanja. Mi jim predajamo znanje. Meni je tudi zelo pomembno, da se kot profesionalen kuhar spustim na njegov nivo in mu stvari predajam na njegovem nivoju. Če greš nad njega, te ne bo razumel. To je ena stvar, druga stvar, ki nam je na Akademiji zelo pomembna, pa je, da gost, slušatelj, ki pride na to Akademijo, stvari prime tudi fizično v roko, da dela stvari, da jih okuša in da jih naredi. Samo spremljanje in gledanje nista dovolj," je prepričan Jezeršek, ki ga bomo lahko od aprila naprej gledali tudi v vlogi sodnika v oddaji Masterchef Slovenija. Ko so ga poklicali, je bil takoj za. "Ko sem nekje - mislim, da na družbenih omrežjih - videl logotip MasterChef Slovenija, sem si rekel: 'Marija, to bi pa jaz šel To pa je ena stvar, ki bi bila zame'. Predvsem zato, ker imam rad ljubitelje, ki ustvarjajo. Zdi se mi tudi, da lahko s svojo zgodbo in s svojim znanjem podam neko mnenje. V naši trojici sem mogoče bolj usmerjen k temu, kaj trg prenese, kaj bomo lahko postavili na trg in kaj bo preživelo. Ker, če imamo neki produkt, ki je super in ga s prijatelji jemo, pa ga trg ne prenese, mislim, da to ni vrlina tistega, ki bo zmagal na MasterChefu," nam je dejal Luka. Tekmovalcem pa sporoča še, naj bodo pri tem zbrani in da naj jasno ter glasno poslušajo navodila. "Skozi navodila jim zelo veliko stvari povemo in na koncu so ta navodila pomembna za tisto stvar, ki jo prinesejo pred nas ali pa pred goste. In pa - da naj stvari, ki jih delajo, delajo v nekih realnih okvirjih. Časovna komponenta je tu zelo pomembna. Ker nekdo, ki bo hotel preveč pokazati, se bo lahko zelo hitro spotaknil in bo padel. In če ne dobimo stvari na okušanje, se stvar lahko zelo hitro konča," opozarja Luka.

Njegova želja pa je ulična prehrana. Ima že tudi svoj kamion, ki ga je poimenoval TAMnjam. Težava je zakonodaja. "V Sloveniji je za ulično prehrano potrebno spremeniti zakonodajo. Ne moreš se kar nekam pripeljati in prodajati hrane. Razmišljam o tem, da bi se malo mogoče združili, tudi pozivam te, ki imajo takšne želje ali pa, ki že imajo takšne kamiončke, da se skupaj dobimo in poskušamo razviti to zgodbo ulične prehrane. Pri tej stvari namreč nismo noben nobenemu konkurenca in v bistvu lahko naredimo zelo lepe stvari na ulici. Danes je v bistvu moderno iti po ulici z lončkom, jesti na ulici. Skratka, ulica je neki segment, na katerem se ljudje dobro počutijo," je prepričan Luka.