VIDEO in FOTO: Zgodba o prvih računalnikih za množično ljudsko rabo v Sloveniji

V zabavnem in nostalgičnem dokumentarnem filmu je sodelovalo kar nekaj ljudi, ki so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja tedanjem času z ogromno mero ustvarjalnosti in entuziazma skrbeli za razmah računalniške pismenosti. Poskrbeli so namreč, da so se v Sloveniji, kljub prepovedi, znašli prvi računalniki za osebno uporabo, za kopije najnovejših igric in programov ter navsezadnje tudi za to, da je v takratni skupni državi Jugoslaviji tudi zakrnela oblast tovrstni tehnologiji prižgala zeleno luč.

Spomine na to obdobje so obujali pionirji domače računalniške scene: Jonas Žnidaršič, Primož Jakopin, Jernej Pečjak, Sergej Hvala, Jure Longyka, Saša Albert, Žiga Turk, Matevž Kmet, Jani Kovačič in Andrej Vihtelič.

Film so snemali šest let, osemurni material pa nato skrčili na 50 minut. Kljub tehničnim težavam, zaradi katerih nismo videli niti konca filma, pa so bili povabljenci nad njim – sodeč po aplavzu – precej navdušeni, zadovoljni pa so bili tudi ustvarjalci filma.

"Zelo sem vesel, da smo naredili ta projekt, da smo dokumentirali tudi ta del slovenske zgodovine. Zavedam se, da je ta zgodba zelo široka. Mi smo zajeli samo en fragment. Tu je veliko dogodkov in ljudi, ki bi si ravno tako zaslužili omembo, vsaj za kakšno žensko bi se lahko malo bolj potrudili ali pa kakšnega Commodorjevca pripravili do sodelovanja. A mislim, da je bilo teh 50 minut, kolikor smo jih imeli na voljo, kar pestro izpolnjenih. Imeli smo namreč 12 sogovornikov. Zanje smo se odločili, ker se nam je zdelo, da so to nosilci najpomembnejših zgodb. Mogoče je med njimi tudi kdo, ki se s samim računalništvom ni toliko izkazal, je pa dober interpret," nam je po premieri povedal avtor filma Jaka Terpinc, ki se je tega projekta lotil, ker se mu je zdela silna krivica, da se te teme ob vsej hiperinflaciji filmov o dogajanju v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ni nihče dotaknil. "Zame je ta tema najpomembnejša, zdi pa se mi pomembna tudi v nekem širšem okvirju. To krivico sem hotel popraviti," nam je dejal Jaka in dodal, da ga je najbolj razveselilo to, da je bil film gledljiv in zanimiv tudi tisti mlajši publiki, ki do te tematike nima nekega nostalgičnega odnosa. Sam se sicer tega obdobja spominja po uspešno rešenih računalniških izzivih, na kar danes gleda z veliko mere nostalgije.

Miha nam je priznal, da so ga z vabilom na nastop kar presenetili. "Za časa življenja sem še nekaj doživel," nam je dejal Miha in dodal, da je v prestolnici že nastopil, nazadnje pred približno 20. leti na festivalu znanstvene fantastike v Cankrajevem domu. Nad tem, da njegove glasbe ni bilo slišati v odjavni špici, ni bil razočaran. "Saj se ve, da sem sodeloval," nam je dejal Miha, pohvalil pa je tudi film. "Krasen je. Zelo dobro je narejen, čeprav bi mogoče morali mene tudi povabiti, saj sem bil glavni akter pri uvažanju in 'švercanju' stvari, veliko pa so mi jih tudi vzeli. To je bilo žalostno in smešno obdobje," nam je razkril Miha, ki pa kljub vsemu tistih časov ne pogreša preveč. "Vsaka doba ima nekaj lepega in slabega. Za to področje je bila takrat kamena doba, zdaj je pa komoditizem, a moraš poiskati dobre enote in stvari. Z glasbo in zvoki se sicer vračamo nazaj. Mogoče bom jaz ponatisnil svojo ploščo, saj se na eBayu prodaja po norih cenah – po 150 evrov za kos. Nisem mogel verjeti. Kupujejo pretežno vzhodnjaki," nam je dejal Miha in nam razkril še, da v kratkem v Ljubljani načrtuje samostojen koncert s sodelavci.

Film si je ogledala tudi hčerka enega izmed najbolj slavnih slovenskih parov Branka Đurića - Đura in Tanje Ribič Zala Đurić Ribič. "Med filmom sem očija spraševala: 'A takšne računalnike smo mi imeli?' Nisem se mogla dobro spomniti, saj sem bila takrat zelo mlada. Sem pa ugotovila, da so bile moje prve računalniške igrice na takšnih računalnikih, podobnim starim televizorjem," nam je dejala Zala, ki pa ni tipična najstnica. "Po navadi vedno mlajši učijo starejše, pri nas oči mene uči tehnologijo. Jaz sem namreč bolj za svinčnik in za papir. Po mojem sem se rodila v napačnem času. Tudi bolj so mi všeč plošče kot pa YouTube, tako, da bi se res morala vrniti nazaj s časovnim strojem. Najraje poslušam jazz in blues, ti dve zvrsti pa mi po mojem tudi najbolj 'ležita'. A sem ugotovila, da se mi zaradi siceršnjega nezanimanja občinstva za ti zvrsti glasbe, z njima ne splača ukvarjati," nam je zaupala dijakinja četrtega leta, ki jo maja čaka prvi zrelostni izpit, čemur trenutno posveča največ pozornosti.

Dokumentarni film Tehnika Ljudstvu si lahko ogledate še v škofjeloškem kinu Sora 15. aprila ob 20. uri ali pa počakate na televizijsko premiero. Ta bo aprila na RTV Slovenija. Sicer pa nameravajo s filmom iti še na festivale. V ta namen so film prevedli tudi v angleški, hrvaški, bosanski in srbski jezik.