AVDIO: Bard: Največji potencial je v nas samih!

Bard pomeni ljudski pevec, ki z glasom in s čustvi prepojenim petjem predaja občutke zavesti o samem sebi, o lastni naravi, izvoru, o svojih in skupnih koreninah ter tako prižiga luč v tunelu, nakazujoč smer. Glasbeniku Alešu Češnovarju je v slabih treh letih uspelo ustvariti album enajstih avtorskih skladb, pesem Zastave je pravzaprav priredba pesmi njegove nekdanje skupine Niet. Dva teksta pa si je "sposodil" pri Williamu Blakeu (Auguries of Innocence, originalen angleški tekst) in pri Francoisu Villonu Mali Testament, skladba Ljubezenska (slovenski prevod Janeza Menarta). Material je v letu 2013 ob pomoči nekaj odličnih slovenskih glasbenikov uspel strniti v zvočno podobo v studiu Boruta Činča in mu zaupal tudi producentsko taktirko. Na plošči Bard so tako sodelovali Vasko Atanasovski (saksofoni in flavta), Borut Činč (klaviature Hammond, klasična kitara – ritem), Nino Mureškič (tolkala), Dejan Lapanja (bobni, električna kitara), Severa Gjurin (drugi vokal v Vzhod & Zahod) ter Jure Kremenšek (Dandelion Children). Bard je zgodba o enosti in povezanosti vsega v vesolju, a hkrati tudi o posameznikovih intimnih občutkih, individualnosti in potencialu ljubezni, ki se skriva v vsakem izmed nas. Bard ni filozofski odnos do sveta, temveč neposredno doživljanje in izkustvo le tega.

Siberija, prvi singel s prihajajoče plošče, predstavlja človekov klic po svobodi in hrepenenje posameznika po vrnitvi k lastnim pa tudi skupnim koreninam, k poznavanju samega sebe in s tem tudi sveta. Prav ta spoznanja in zavedanje so lahko ključni za človekovo polno čuteče ter osmišljeno življenje. Je tudi klic narave in poziv k naravi, naši skupni materi.

Če Niet nekako glasbeno in tekstovno ostajajo v punk in rock okvirih, si ti začutil nekoliko drugačen klic, pred nami je zdaj Bard.

Pri Niet sprva niti nisem čutil blazne potrebe po vsebinski plati, da bi pisal tekste in pesmi. To je počel Igor (Dernovšek op. p.), saj je s tega vidika to on 'fural'. Zadolžen sem bil bolj za zvok, šlo je za kemijo nas treh, Primoža, Igorja in po svoje za karizmo vsakega posebej, kar smo združili v 'mularijskem' bendu. Ko smo se vrnili leta 2009, sem počasi zorel, dejstvo pa je, da vsak dojema po svoje, meni pa so prišle v glasbenem smislu na plano nove vsebine. Imel sem nekaj pesmi, ki niso bile toliko 'nietovske', kar ostalim ni bilo toliko všeč, po svoje upravičeno, saj ni šlo v ta konfekst, ker gre za nekaj povsem drugega. Čisto prijateljsko smo se potem odločili, da se razidemo, a smo še vedno v pristnih stikih. V življenju sem pač začel na stvari gledati drugače, zato sem se odločil, da povem stvari na svoj način, da izrazim tako, kot čutim.

Nekateri 'hard core' oboževalci Niet še vedno prisegajo na pevca Primoža Habiča. Kakšen pa je tvoj spomin nanj?

Nekoč smo se družili vsak dan, spomninjam se ga kot odbitega človek, človeka, ki je odrastel na ulici. Starši so bili umetniki, on pa je odraščal med dvema babicama. Neprenehoma je bil na ulici, težko pa je sprejemal uniformiranost, težko je sprejemal svet kot tak in način, kako obstati. Enostavno ni našel poti, kako sebe vklopiti v družbo. Bil pa je bister, pronicljiv, humoren in zelo raznolik. Od vsakega človeka odneseš nekaj, od takega človeka pa še posebej. Vesel sem, da sem ga imel čast poznati in z njim prijateljevati.

Za skupino Bard si nekaj časa iskal pevko, a si nazadnje sam prevzel mikrofon. Na plošči si odigral kitaro in bas, v živo pa boš imel bobnarko in basista, sam pa si na kitari. Iz back vokalista in basista v ozadju si "napredoval" v frontmana, pevca in kitarista, v ospredje. Si "žrtev" razmer ali je bila to pač naravna evolucija?

Pri Niet sem bil back vokalist, pri zgodbi Bard pa pojem, a pojem drugače kot v starih časih. Pojem sicer že od malih nog, saj se mi je vedno zdelo, da je glas najbolj naraven in neposreden instrument. Z njim lahko v glasbi narediš največ, saj je tisti, ki lahko poslušalca najbolj prepriča in je ključen za podajanje stvari v glasbi. Iskal sem pravzaprav bolj žensko ekipo, saj se mi zdi, da je sporočilnost, ki jo ima moja glasba, v osnovi bolj ženska. Oziroma se mi je zdelo, da bi bile za to glasbo bolj primerne ženske. Ja, najprej sem iskal pevko, imel sem jih nekaj na preizkušnji, a se nismo ujeli. Potem pa sem se odločil, da ne bom več rinil z glavo skozi zid in se odločil, da bom pel sam in sem šel trenirat vokal. Vzel sem si čas, saj je z glasom podobno kot z instrumentom. Po treh mesecih vaj je bil napredek očiten in oba z Borutom (Činčem, producentom op. p.) sva bila navdušena nad rezultatom. Ko delam glasbo, ni toliko moško nastrojena, je bližje ženski duši, ženske pa znajo narediti svojevrsten presežek. Referenca mi je bil Jack White, ki je za poskus naredil nastop s šestimi tipi in nato še s šestimi ženskami, kjer sem slišal in dojel, da se da narediti tudi nekaj več.

Producent je, kot rečeno, Borut Činč, ki je produciral tudi Severo, ta tudi zapoje v pesmi Vzhod & Zahod. Zakaj Činč, tudi zaradi Buldožerjev ali zato, ker se poznate iz časov sodelovanja z Niet?

Na domači glasbeni sceni sicer ne poznam veliko ljudi, poznam pa Boruta in vem, da je po pristopu do glasbe zelo podoben kot jaz sam. Sam delam kot tonski mojster in tako sva se tudi po tej plati takoj ujela, saj imava podoben način razmišljanja, zato ni bilo nobenih težav na snemanju. Zato sva zelo dobro sodelovala, saj sva vse naredila soglasno oziroma je bilo takoj podprto z ene ali druge strani.

Zagovarjaš glasbeni minimalizem, slikanje občutkov z glasbo, enost vesolja, izpovedovanje neposrednih izkustev. Kaj potrebuje človek oziroma na kakšen način ti uspe vse to dati iz sebe?

Vsak posameznik mora zaupati predvsem sebi, ne glede na to, kaj mu daje in od njega pričakuje okolica. Človek mora izhajati iz sebe, zaupati sebi in iskati v sebi. Vsak sam vedno ve, kaj je dobro in kaj je prav. Če si seveda to upa priznati oziroma če to začuti. Poiskati je treba sebe. Sam poskušam skozi sebe začutiti vse ostalo in ne obratno. Tega pa v današnji družbi manjka. Sploh na zahodu. Uniformirani smo skozi možgane, ki pa so zelo lahko vodljivi, nanje se zelo lahko vpliva. Skozi denar, kapitalizem, hierarhijo se uniformira vsakega posameznika. Ljudje pa bi morali spregledati, da je največji potencial v njih samih. Treba je prisluhniti srcu, prisluhniti sebi, si zaupati in verjeti v to, kar čutiš. Sam pač tako čutim, po svoje pa je vse več ljudi vedno bolj čutečih in odprtih, kljub zatiranju, poneumljanju in sprevrženosti kapitala. Mislim, da ljudje potebujejo srce in tisti, ki podobno razmišljajo, ga bodo začutili in nekaj našli na tej plošči, v tej glasbi.

V dobi kapitalizma, amerikanizacije, globalizma in še česa podobnega se to sliši dokaj romantično, poetično …

Ta moj pristop se dejansko čuti v muziki, ker je toliko drugačna, tako po vsebini in strukturi, saj je zelo topla, analogna, vse je zaigrano akustično, vse je večinoma brez efektov. Oba s Činčem sva bila navdušena nad glasbenimi prispevki vseh vpletenih – od Nina Mureškiča, Vaska Atanasovskega, Dejana Lapanje, Severe in ostalih.

Prvi singel je Siberija. Gre za nekakšen klic k naravi, poziv k samospoznanju, tako kot cela plošča, besedila so sploh nekaj drugega kot 'bling bling', 'hopa cupa', uživajmo v kapitalističnih dobrinah. Očitno je Bard nekaj, kar ljudje potrebujemo. Kako torej doseči čim več ljudi?

Gleda Siberije lahko povem, da obstaja serija knjig o Anastaziji, katere avtor je ukrajinski pisatelj Vladimir Megre, o ženski, ki živi v sibirski tajgi, v primeru naslova pesmi pa gre za analogijo o tej ženski. Vse tehnologije so pravzaprav že v nas ljudeh 'zapečene', samo poiskati jih moramo. Poslušajte sebe, svoje srce in delajte tisto, kar vam oznanja. Lažemo pa, če že, v prvi vrsti sami sebi. Ljudje bodo morali počasi resetirati, vse kar mislijo, da vedo o svetu, bodo v prvi vrsti morali najti pri sebi.

Menda imaš kar težave z založbami, ki so morda bolj komercialno usmerjene. Pravzaprav niti ne gre za neka pričakovanja, temveč zgolj, da bi nekdo ploščo založil in distribuiral. A v glavnem ni pravega odziva. Kaj misliš, zakaj?

Izdaja plošč je postala simbolična v smislu, da je zgoščenka zgolj še vizitka. Vse je usmerjeno v single, tudi digitalne, vse se znajde na spletu. Plošča pa je po svoje egotrip avtorja, saj vsi prekleto gledamo, kdo in kaj in v kakšni nakladi bi kaj izdali. Povprašal sem naokoli, bil na nekaj založbah in spoznal, da očitno tej plošči ni namenjeno, da bi kdo drug kot jaz sam imel roke nad njo. Zato se prepuščam toku dogodkov.

Plošča pa je kljub temu "izdelek", skratka nekaj fizičnega, kar lahko deliš ali prodajaš na nastopih. Torej bo zadeva izšla v samozaložbi?

Da, računam, da bo plošča Bard izšla v prvi polovici novembra. Trenutno smo v fazi izdelave ovitka. Imel sem srečo, da sem spoznal odličnega fotografa svoje generacije Roberta Hutinskega iz Celja, ki nam je ponudil svoj fotografski opus za potrebe ovitka, za kar se mu lepo zahvaljujem. Fotografije benda pa je naredila naša uradna fotografinja Anja Armič. Sicer pa sem hvaležen vsem vpletenim, ki so prispevali vsak svoj presežek, posebej Severi, ki mi je dala nekaj neprecenljivih napotkov v pevskem smislu. V živo bo plošča zvenela bolj rockovsko, ker v studiu pač ni šlo drugače, sicer pa sem usmerjen bendovsko in upam, da bomo glasbo čim prej občinstvu ponudili tudi na živih nastopih.