Benjamin Clementine: Glas talenta, ki prepriča takoj, ko ga zaslišiš

Rojeni Londončan, ki ga imajo za enega največjih poetov in umetnikov svoje generacije, 28-letni Benjamin Clementine, je zase dejal, "da ne ve, od kod je, a da ve, kdo je. Nezemljan z neverjetnimi sposobnostmi". K nam je ob strmem vzponu prišel na ekskluzivni koncert v Kino Šiška, kjer so na večer nastopa prodali še tistih nekaj preostalih vstopnic, ga razprodali, da s(m)o lahko užili enega največjih poetov, ki ga je glasbeni svet dobil v zadnjih nekaj letih.

Kot mladenič se je kalil kot brezdomec na ulicah Pariza, kjer je tudi igral kitaro na podzemni železnici in oblikoval svoj slog. Za njegov glas pravijo, da je mešanica Edith Piaf in Nine Simone, sicer pa bi ga brez težav krstili za novodobnega Raya Charlesa. A njegov glasbeni slog je unikatno kompleksen, glasbeno razburljiv in nepričakovan, tematsko se naslanja na življenjske tegobe, hkrati pa ostaja poetičen, meša ljubezen in melanholijo, sofisticirane lirike, slengovske izraze in vzklike. Z ulice in klubov se je preselil v dvorane in gledališča, hkrati pa je izumil svojo dramatično in inovativno glasbeno smer. Na odru igra bosopet, tako kot osem drugih v spremljevalni skupini. Pet pomožnih vokalistk je odel v bele delovne kombinezone, ostale tri glasbenike pa v modre.

V mladosti je bil "tisti čudak, ki ni nosil kavbojk", sicer pa je najraje oblečen v črno ali sivo, tokrat pa je imel na sebi suknjič z rožami in bele platnene hlače. Nekateri ga postavljajo ob bok kralju melanholije Leonardu Cohenu, prepričal pa je tudi Beatla Paula McCartneyja, Davida Byrna (Talking Heads) in Damona Albarna, ki mu je dal glas na zadnjem albumu ob povratku zasedbe Gorillaz.

Leta 2013 je izdal prvi EP Cornerstone in navdušil v oddaji Joolsa Hollanda, sledila je EP izdaja Glorious You (2014), v začetku leta 2015 pa prvenec At Least for Now, za katerega je prejel nagrado mercury. Na njem so pesmi Condolence (v njej poje, da daje sožalje strahu in negotovosti), Adios in Gone, ki so, poleg ostalih pesmi, pravi mali biseri surovega talenta, ki nikor ne pušča na suhem. Njegovega glasu pač ni mogoče preslišati ali ob njem ostati neprizadet.

Napol sramežljiv v medgovorih med pesmimi, ko se je moral pošaliti iz nekaj "pametnih" krikov in poskušanju, da pravilno izgovori ime Ljubljana, je nato doživel stoječe ovacije in ekstatično petje, ko je spodbudil občinstvo pri uvodu v pesem Condolence in na samem koncu, ko je za prvi dodatek prišel na oder sam, nato pa se vrnil še z bendom.

Približno toliko unikatna, kot je njegov glas, je tudi njegova frizura, bi lahko v šali dejali. Clementine pa je brez dvoma glasbeni velikan, ne glede na leta, ki bo v kratkem izdal drugi album I Tell a Fly. Ker nerad posluša oznake novinarjev, ki mu jih pripenjajo, pravi, da bo napisal avtobiografijo in vse razložil. Da bo enkrat prav, sicer pa ga lahko vsak razume le, če ga sliši in doživi. Po svoje. Pravi, da se zaveda, da ima danes vse, a morda že jutri ne bo imel nič. Sam pravi, da je prepričan, da bo tako, kot mu je pač usojeno. In zaenkrat mu kaže več kot odlično. Zares, je vrhunski umetnik z glasom in talentom za kapo dol. Noro.