Zasedba, v kateri po odhodu Alana Wilderja leta 1995 ostajajo Dave Gahan, Martin Gore in Andrew Fletcher, je po treh letih nazaj z novim albumom Spirit, ki je spet poln inovativne elektronike, udarnih in tudi nekoliko nežnejših ritmov, hkrati pa se skozi vleče neka sodobna nit, kritika sodobne družbe, brezizhodnost sedanjosti, seveda pa se ne morejo izogniti večni temi – ljubezni. Vse to najdemo v dvanajstih pesmih na albumu, osem jih je napisal Gore, tri Gahan, eno pa sta ustvarila skupaj. Deluxe različica albuma ponuja še pet remiksov novih pesmi.
"Zelo smo ponosni na nove pesmi in veselim se, da jih bomo lahko kmalu delili z vami. V sodelovanju z Jamesom Fordom in preostalo produkcijsko ekipo smo ustvarili album, za katerega verjamem, da bo poslušalca prepričal z zvokom in sporočilom," je o plošči povedal pevec Gahan.
Depeche Mode veljajo za eno bolj vplivnih glasbenih skupin našega časa, prodali so več kot sto milijonov albumov, na koncertih jih je videlo več kot 30 milijonov ljudi, lani pa so na veselje številnih oboževalcev izdali tudi trojno DVD-izdajo Video Singles Collection, kjer so zbrali vse videospote iz njihove kariere.
Pregled in komentar pesmi na plošči Spirit:
V prvi pesmi Going Backwards nas svarijo, kako ignorirajo realnost, spreobračajo zgodovino in štejejo žrtve, kar morda nakazuje fatalizem modernega, z vsemi mogočimi digitalnimi napravami obsedenega vsakdana. "V notranjosti ne čutimo ničesar," si izmenično na koncu pesmi pojeta Dave in Martin, kar morda ni najbolj optimističen začetek albuma.
A že takoj v drugi pesmi nas pobarajo po revoluciji, Where's The Revolution je nekakšna marxovska (v videospotu trojica nosi brade v slogu Karla Marxa) epopeja o zatiranju, lažeh, odločanju, vpetosti v avtoritaren patriotski sistem, hkrati pa v refrenu potožijo "kje je revolucija, dajte, ljudje, ne pustite nas na cedilu". Hkrati besedilo spomni na kršenje pravic, manipulacijo in grožnje, teror kot grožnjo. Konec pa je vseeno optimističen, saj se pesem konča, da prihaja vlak, na katerega nas povabijo, da skočimo nanj.
The Worst Crime je nežni opomnik, kako smo (sva) lahko imeli toliko časa, a smo zagrešili najhujši zločin, hkrati pa se izgovarjamo na dezinformacije, zmedene voditelje, apatično mencanje in površno branje, vseeno pa je treba sprejeti pokoro, stopiti pod vislice, čeprav je kriva plitkost. Glasbena podlaga je nežno pričakujoča, a hkrati ušesa božajoča.
You Move sta skupaj spisala Dave in Martin, najbrž eno njunih redkih sodelovanj, govori pa o ljubezenskih skušnjavah, o življenju, ki bi lahko bilo, a ga ni več. Vseeno pa "se lepo giblje zame nocoj", poje Dave, ki ga prekine precej jarre-esque melodija, ki bo marsikoga spomnila na francoskega mojstra elektronike. Skušnjava je velika, a brez obveze, saj je vse, kar je potrebno, le domišljija, prišla si trkat na moja vrata, mi govoriti o življenju, ki bi ga morala živeti, čeprav veš, da bi lahko dala več.
Poison Heart je hrepeneče zapeljiva Gahanova izpoved o "strupeni" ljubezni, ki je vnaprej obsojena na propad, saj "veš, da se morava raziti, vedno boš sama", refren pa po melodiji v spomin prikliče kakšno Lano Dey Rey (Off To The Races). Dave pesem konča, da "že predolgo hodita po tej ledeni poti, srce je okamnelo, nikoli nista bila prijatelja, šlo je čez rob".
So Much Love z nekaj takti spomni na njihovo dobro poznano vižo Walking in My Shoes z albuma Songs of Faith and Devotion, sporoča pa, da "v ljubezni ni goljufanja, ni predaje in ni pobega", če je v tebi nakopičene toliko ljubezni. "Lahko me zapustiš, lahko me zlomiš, a ne moreš me premakniti, lahko me preziraš, demoniziraš, vseeno bom zadovoljen, v mojih venah je ogenj, želja, ki ustvarja bolečino." Vsekakor ena redkih pozitivnih pesmi, ki pa govori o ljubezni, ki premaga vse, ne glede na njeno čistost ali posledice.
Skladba Poorman že s prvimi takti glasbeno vrže naravnost v občutek, ki so ga Kraftwerki ustvarili s pesmijo Elektro Kardiogramm, spremljevalni vokali pa nas spomnijo, da smo pravzaprav že na tričetrt nove plošče Depeche Mode. Zgodba o sleherniku, ki ga izkoriščajo korporacije, on brezglavo tava v svojih ponošenih čevljih, saj nima kaj izgubiti.
No More (This is the Lat Time) je še zadnja Gahanova pesem, ki govori, da je dovolj, da je to zadnjič, da si (ljubimcema?) ne bo treba več lagati, hkrati pa ena bolj nalezljivih pesmi na plošči. Album v velikem finalu konča pesem Fail, ki jo poje Gore in spet govori o "pokvarjenih dušah", svojih čustvih glede trenutnega stanja v svetu in ljudeh, ki so izgubili dušo (Spirit = naslov albuma).
Plošči sicer veliko ljudi pripisuje političnost, Gahan je strogo zavrnil namigovanje Richarda Spencerja, ki je javno izjavil, da so Depeche Mode uradna skupina politične desnice. Sicer pa je Gahan v nedavnem intervjuju za Wall Street Journal ob vprašanju, ali so nekatere pesmi tudi odziv na predsednika Trumpa, izjavil, da je ta "zgolj lutka, ki ji vlečejo vrvice, a da ima veliko odgovornost, saj je predsednik ZDA". Hkrati pa je še dejal, da Trump govori in dela stvari, ki se njemu ne zdijo ameriške.
Rezultati NAGRADNE IGRE za srečanje s člani DEPECHE MODE:
Spraševali smo vas, "kateri studijski album Depeche Mode po vrsti je nova plošča Spirit?"
Pravilen odgovor je seveda 14. studijski album.
Žreb je določil, da se s člani skupine srečata (meet & greet) srečata Slavica Đ. Taloš iz Kranja in Nina Ferkolj iz Borovnice. ČESTITAMO!
Izžrebanki bosta podrobne informacije o srečanju pred koncertom prejeli po telefonu.
