Red Hot Chili Peppers so z razprodanim koncertom v dunajski Stadthalle na laž postavili nedavne navedbe poročevalca Grega Gutfelda na FOX News, ki jih je označil za "najslabšo skupino na planetu". Možje sredi petdesetih so še vedno dovolj "funky" in ga "rockajo", kot je treba, s čimer se je bržčas strinjalo tudi 15 tisoč obiskovalcev koncerta.
OGLAS
Ko so junija letos Red Hot Chili Peppers izdali album The Getaway, se je po svoje zdelo kot da želijo "pobegniti" proč od svojega tradicionalnega funky zvoka. Pesem Dark Necessities je sicer prava Fleajeva mojstrovina izvirnega "funkanja" na baskitari, drugi singel Go Robot pa je še precej bolj nežna skladba, ki je podložena s sintetizatorski vložki. Pravzaprav je cela njihov enajsta studijska plošča povečina posvečena nežnejšim pesmim in z redkimi izjemami ponudi kakšen pravi "šus", kot smo ga bili vajeni na njihovih prejšnjih izdelkih.
Flea, Chad in Josh Klinghofer.FOTO: Miro Majcen
Red Hot Chili Peppers so pravzaprav žive legende moderne funk godbe. 33 let na glasbeni sceni, hkrati že dobrih 31 let od tega, ko jim je na drugem albumu Freaky Styley (1985), njihovo funk "špuro" nakazal legendarni mojster funka George Clinton. Trenutno so na svetovni turneji v imenu junija letos izdanega omenjenega albuma, mi pa smo jih ujeli na koncertu v dunajski Stadthalle.
Že sam pogled na razprodano dvorano je bil impresiven. Nabito poln parter, z redkimi prostorčki v "fan pitu", da se je dalo dihati, sicer pa tribune povsem napolnjene, a kaj so skrivnostni valjčki, ki so na stropu do sredine dvorane? Jasno nam je bilo kaj kmalu, nekaj po 21. uri, ko so na oder najprej prišli basist Flea, bobnar Chad Smith ter kitarist Josh Klinghofer, ko so "zajammali" uvodni instrumental.
FleaFOTO: Miro Majcen
Pri drugi pesmi, hitu Around The World, ko je na oder skočil vedno agilni pevec Anthony Kiedis, je bila skrivnost že razrešena, saj naj je dih vzela impresivna svetlobna igra omenjenih valjčkov, ki so bili vsak na svoji žici, a sprogramirani, da se dvigajo gor in dol, hkrati pa ustvarjajo vtis valovanja in tako naprej. Kot dodatek štirim velikim LCD ekranom v ozadju, je bila scena tako nekaj posebnega, doslej še nevidenega. Pesmi pa so nizali naprej, od Dani California, The Zephyr Song, ter novejših Dark Necessities in The Adventures of Rain Dance Maggie. Sledile so še Right on Time, Universally Speaking in zadnji singel Go Robot.
Kitarist Josh, ki je s 37 leti najmlajši član RHCP, je tudi zapel.FOTO: Miro Majcen
Obrazi prisotne množice so se še bolj razpotegnili v nasmeh, ko so zaslišali prve takte uspešnice Californication, strop z valjčki pa je valoval v oranžni in modri barvi, ki sta tudi na naslovnici njihovega istoimenskega albuma. In četudi je Flea nedavno izjavil, da ob izvajanju starih pesmi počuti "kot da mu bo odpadel penis" in s tem najbrž hotel povedati, da ima določenih pesmi že "pol kufer", poskušajo Red Hoti biti karseda izvirni in kretivni kar se tiče njihovega seznama pesmi, ki jih izvajajo na koncertih. Vsaj tretjino na vsakem koncertu zamenjajo, saj imajo impresiven katalog pesmi, hkrati pa na odru delujejo, da se "imajo fajn", se medsebojno šalijo in so presenetljivo poskočni za svoja srednja petdeseta leta.
Red Hot Chilli Peppers v Stadthalle (Dunaj) - 19FOTO: Miro Majcen
Presenetljivo je bilo, kako neprizadeto sta "šli skozi" pesmi Blood Sugar Sex Magik in I could have lied (pesem, ki jo je Kiedis napisal za svoje nekdanjo ljubimko Sinead O'Connor). Očitno spomin novodobnih oboževalcev RHCP ne sega do njihove (verjetno najboljše) plošče Blood Sugar Sex Magik, ki sega četrt stoletja nazaj, v leto 1991. A kaj ko sta na njej najbolj znana pač singla Under The Bridge (ki ga tokrat nismo slišali) in seveda Give it away, s katerim so, po pesmi By The Way, ki je bila zadnja v uradnem delu, po uri in tričetrt, tokratni koncert tudi zaključili.
Kiedis je z brki izrezana kopija očeta Blackieja Dammetta v mlajših letih.FOTO: Miro Majcen
Spomnimo se, da je novinar Greg Gutfeld na televizijski mreži FOX News v rubriki One more thing avgusta skupino imenoval za "najslabšo skupino na planetu" in da so "Faith No More za reveže". Zanimivo, oboji so začeli leta 1983, Faith No More so morda le še senca tistega, kar so bili nekoč, čeprav je Mike Patton z drugimi projekti (Fantomas, Mr. Bungle) naredil veliko zanimivega, a RHCP so vedno drli in stremeli naprej. Njihovi "spori" sicer segajo precej nazaj, saj je Kiedis zs Pattona nekoč rekel, da v videospotu za Epic skače in rapa tako kot on, leta 1999 pa so imel tudi spor okoli imena albuma (California in Californication). Še vedno se trudijo biti relevantni. In jim to bolj ali manj tudi uspeva. Morda petdeseta niso najboljša za rokenrol in če je po nekih teorijah rock že zdavnaj mrtev, so oni živ dokaz, kako z ustvarjalnim delom in pravim odnosom do glasbe lahko živiš svoje glasbene sanje. V čemer jih je z navdušenjem podprla tudi množica v razprodani dunajski dvorani.
Utrinke s koncerta si oglejte v fotogaleriji in videu!
Člani Red Hot Chilli Peppers so, z izjemo Josha, sedi petdesetih, a priredijo vrhunsko rock zabavo za vse generacije.FOTO: Miro Majcen
Moje mnenje glede RHCP, monotoni, na trenutke posrečeno, z nekaj odličnimi komadi . Zadnji album , tipičen njihov izdelek, še malo bolj pop . V glavnem, vedno so se mi zdeli šminkerji, oz. Njihova publika, talki piflar vanabi rockerji. Za razliko od njih so Faith No more naredili odličen novi album, eden top albumov leta, od spevnih melodij, do udarnih zvokov, še vedno odličen vokal.
KOMENTARJI (5)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.