O Patti Smith, botri punka, ki bo konec leta dopolnila 68 let, na glasbeno sceno pa je udarila že leta 1975 z izredno vplivnim albumom Horses, ni vredno izgubljati besed. Že prva pesem Gloria, ki se začne z verzom "Jezus je umrl za nekogaršnje grehe, a ne moje ..." se je zapisala v zgodovino in s tem razburila marsikoga. A glede na to, da je Jezusov nauk uči o odpuščanju, je očitno njen že dolgo odpuščeno, saj jo je na letošnji božični koncert v Vatikanu povabil sam papež Frančišek. Patti, ki je imela v mladosti strogo krščansko vzgojo, je danes vse kaj prej od jezne mladenke, ki je pri dvajsetih posnela prvenec.
Njen glas ostaja močan glasnik za pridige njenih pesmi, četudi ji je med nastopom nekoliko ponagajal, da ji je hčerka, pianistka Jesse Paris, med nastopom prinesla čaj, ki je umiril njen kašelj. Na odru si ji pomagali še sin Jackson in kitarist Tony Shanahan. Začela je z Dancing Barefoot, pesem, ki so jo svoj čas priredili celo U2, prišla celo do Lennonovega Beautiful Boy, ki ga je posvetila svojemu vnuku Fredericku, zatem pa pesem This Is the Girl posvetila pokojni Amy Winehouse.
Ker je imela na odru sina in hčerko, je ugotovila, da se mora včasih kar spomniti, da "pač niso doma". Italijani so jo v razprodanem Teatro Nuovo sprejeli odprtih rok, z navdušenjem pospremili njene pozitivne, spravljive in človekoljubne komentarje, praktično vsi pa vedo, da bo nastopila tudi v Vatikanu, zato je pesem Peaceable Kingdom
posvetila samemu papežu Frančišku. Bolj eksplozivna je bila v svoji ultimativni pesmi o ljubezenskem hrepenenju in razočaranju Pissing In A River, za konec uradnega dela pa prihranila Because The Night, pesem, ki sta jo napisala z Bruceom Springsteenom, ki je tudi dodobra poskrbel, da je to ena bolj priljubljenih v njeni diskografiji.
V dodatku pa še umirjena Perfect Day pokojnega prijatelja Louja Reeda, ki mu je pred dobrim leto posvetila ganljivi poslovilni članek v časopisu The New Yorker, ter optimistično-združevalna himna People Have The Power. "Ne pozabite, stopite skupaj in uporabite svoj glas!" je bilo njeno sporočilo ob koncu.
Ženska, ki je nekoč dejala, da je "imela zelo srečno otroštvo v družinskem krogu, da je rada brala, a da je vedno nad njimi visela grožnja pomanjkanja", ostaja bojevnica. A na miroljuben način, nekako v smislu svoje izjave, da upa, da "bo še dolgo tu in da bo vedno trn vsemu, kar nas obdaja". Patti se namreč (pre)dobro zaveda, da zna tisti, ki je kdaj trpel, najprej iztegniti roko. In to roko dobi vsak, ki obišče njen koncert, roko prijateljstva, roko sprave, roko optimizma, roko boja. Pa čeprav z glasom in besedo. Ali kot je nekoč dejala sama: "Svoboda je ... pravica, da napišeš napačne besede." Patti je vedno to znala, pa čeprav je bila, kot je priznala, največkrat "sama sebi v napoto". Za knjige, ki jih je ljubila celo življenje, pa je dejala, da so "nekaj najlepšega v tem materialnem svetu". In prav čtivo, vredno branja, ponuja tudi v svojem avtobiografskem delu Pač mulca. Ženska, ki je od nekdaj sovražila rdečo šminko, se že dolgo zaveda, da ni pretirano dobra glasbenica, tudi tokrat je sproščeno zabrenkala nekaj akordov, je pa zagotovo močna izvajalka. Ki na odru pač zna. In komu mar, če bo kmalu stara 70 let? Patti Smith deluje kot iz nekega drugega sveta, ko so veljala drugačna pravila. A ima, ne glede na vse, še vedno moč, da združuje in da ljudi neprisiljeno motivira, da v imenu pravice, resnice in ljubezni storijo nekaj zase in za ta svet, ki postaja zaradi po eni strani "požvižgam se na vse" odnosa, po drugi pa zaradi črednega nagona ljudske mase vedno bolj družba, ki jo pokonci držijo napačni vzgibi.
Čeprav se je morda na trenutke zazdelo, da so njene parole nekoliko osladne, morda celo preveč spravljive ali preveč popolne za današnji svet, so optimizem, medsebojna povezanost, ljubezen, izražanje svobodnega mnenja, pogovor, miroljubna koeksistenca, nekaj, kar svet, predvsem pa ljudje potrebujejo in nekaj v kar morajo verjeti, če želimo, da svet ohranimo in pripeljemo v boljši jutri. Ali bo ta res boljši, pa seveda ostaja na nas, ljudeh, na človeštvu, ki sicer vse bolj nezadržno drvi nekam, od koder se bodo generacije za nami le stežka izkopale. Zato pa imamo ljudi kot je Patti Smith, Joan Baez, Bob Dylan in podobne poete, glasnike svobode in ljubezni, da nas, tako kot že zadnje pol stoletja, opozarjajo na nepravičnost, krivice, vse, kar je na svetu slabega, kot tudi na vse, kar je lepega in na tisto ultimativno, kar svet drži pokonci – ljubezen.
Utrinki s koncerta v Vidmu v posnetku in fotogaleriji!
KOMENTARJI (8)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.