FOTO: INmusic festival: 80 tisoč obiskovalcev v treh dneh, da o dežju in blatu niti ne govorimo ...

Če ne drugega, se je letos, ob 10. izdali festivala INmusic, izkristaliziralo nekaj, s čimer se bodo najbrž strinjali vsi tisti, ki so festival označili za raj, ki mu kraljujejo t. i. hipsterji. Mladina pač prisega na urbano šik modo, se rada sprosti, je neobremenjena s preteklostjo in seveda rada posluša glasbo. A če je večina vedela, da jih drugi dan festivala čaka dež, razmočen teren in blato, se je potem izkazalo, da s s tem nihče ni kaj dosti vznemirjal.

Pravzaprav je pogled pod noge udeležencev, ki so se valili, zabavali, poplesavali ali se pač izogibali blatnim bazenom pod glavnim odrom in drugod, pričal, da pravzaprav nisi in ne moreš biti pravi hipster, če si se obul razmeram primerno. Ja, če na večini svetovnih glasbenih festivalov velja, da so škornji obvezna oprema (na Glastonburyju je npr. prodaja le-teh tudi eden boljših poslov), potem je človek na zagrebškem Jarunu pretekle dni dobil vtis, da nisi "in", če nimaš obutih superg, japonk ali pač kaj drugega blatu skrajno neprimernega. Škornje si je omislila kaka petina navzočih, veliki večini, podprtih s pivom ali čem drugim, pa je bilo gladko vseeno. A kaj bi to, čas je bil za zabavo in glasbo. Veliko glasbe.

Deževni drugi dan festivala je ponudil izvajalce kot so Rudimental, Death Cab for Cutie, Eagles of Death Metal, La Roux, zadidžejal pa je tudi Mike Skinner (nekoč The Streets).

Večer drugega dne so vpeljali Eagles of Death Metal, čeprav dež kar ni hotel nehati naletavati. Rdečelasi brkač Jesse Hughes je s svojim humorjem in s spogledovanjem z dekleti takoj vzpostavil stik z občinstvom, njihov poskočni rokenrol pa je naletel na primerno navdušujoč odziv. Jesse je z odra pobiral (očitno nastavljene modrčke in ženske hlačke), kar je še dodatno popestrilo njihov program, EODM pa so pokazali, da so dober festivalski bend, četudi jih je nekoč Axl Rose poimenoval Pigeons of Shit Metal (Golobi usranega metala).

Elektro pop atrakcija La Roux, ki jo pooseblja nežna a odrezava Elly Jackson, je nastopila ob kar krepkem dežju, a se je prizorišče pod "world stageom" ne glede na razmere popolnoma napolnilo. Pesmi z njenega prvenca kot so In It For The Kill in ob koncu Bulletproof je dopolnila z nekoliko nežnejšimi skladbami druge plošče Trouble in Paradise, kakršna je Let me down gently. La Roux so dobro vžgali, a bi moral biti njen glas nekoliko močnejše ozvočen, saj se je na trenutke izgubljal v zvočni podlagi.

Glavni nastopajoči drugega dne pa je bila številčna londonska zasedba Rudimental. S seboj so imeli tudi svetlolaso Anne Marie. Blatni žur je bil popoln, ko so izvedli uspešnice kot so Waiting All Night, Feel The Love, Right Here in Baby. Njihova mešanica soula, funka, popa, zabeljena z drum'n'bassom je brez dvoma dvignila od dežja "namočeno" občinstvo, med katerim je bilo veliko takih, ki so prišli na festival samo zaradi njih. Člani Piers Agget, Amir Amor, Kesi Dryden in DJ Locksmith se poznajo od malega v Rudimental pa z velikim uspehom uresničujejo svoje sanje. Zasedba je poznana tudi po pesmi Bloodstream, pri kateri so sodelovali z Edom Sheeranom in bo na novi plošči. Po mega uspešnem prvencu Home (2013), bo njihov drugi album We The Generation izšel letošnjega septembra.

Tretji in zaključni dan INmusic festivala so obeležile zasedbe Placebo, Of Monsters and Men, Black Rebel Motorcycle Club, Repetitor, Halka, Rambo Amadeus in drugi.

Večer so vžgali Black Rebel Motorcycle Club, zasedba, ki je navdih za ime našla v motociklistični bandi iz filma Divjak z Marlonom Brandom. Robert Turner, Peter Hayes in Leah Shapiro (iz The Raveonettes) so nedavno izdali CD in DVD izdajo Live in Paris, na odru INmusica pa predstavili pesmi s sedmega albuma Specter at the Feast in starejše favorite. Njihova vizija rokenrola je dodobra razgrela občinstvo, ki se je pridna nabiralo pod glavnim odrom, sicer pa jih Noel Gallagher ni kar tako imenoval za svoj najljubši bend.

Veliko obiskovalcev je zagotovo čakalo na islansko indie folk zasedbo Of Monsters And Men, ki ji je pred letih uspel preboj s pesmijo Little Talks z debitantskega albuma My Head Is an Animal. Pesem ima že skoraj 150 milijonov ogledov na YouTubu, zasedba pa je s svojo nežno folk mešanico, seveda na islandski način, prava festivalska vaba za najširše množice. Njhov drugi album Beneath the Skin je izšel nedavno, zagotovo pa je, glede na popularnost in všečnost, njihova prihodnost zelo bleščeča. Vsekakor so kandidati, da postanejo tako popularni kot nekoč Kelly Family, kljub mladosti članov pa jim morda manjka še malce podmladka in kakšen "duhovni oče" ...

Repetitor so bili nekakšen rockersko post-punkersko-garažni vrhunec zadnjega dne festivala. Beograjski trio sestavljajo kitarist in pevec Boris Vlastelica, basistka Ana-Marija Cupin, bobne pa udarja še eno dekle Milena Milutinović. Za seboj imajo dva albuma Sve što vidim je prvi put in Dobrodošli na okean, s svojim unikatnim pristopom, nalezljivo energijo ter neumorno željo po več, pa postajajo zaenkrat še nenapisano poglavje rock zgodovine v celotni ex-yu regiji.

Za posladek, kot češnja na vrhu torte, pa je za sam konec nastopila še londonska zasedba Placebo, ki jo vodi frontman Brian Molko. "To je moja skupina, mene pa lahko kličete kar koli si je**no želite," je po predstavitivi članov zasedbe, med katerimi je tudi hrvaške gore list Nicka Gavrilović, zakričal Molko, ki se mu morda pozna nekaj kilogramov več in kaka gubica več v podbradku. Zasedba tudi po zaslugi Molkovega glasu ostaja ljubljenka alter in goth populacije, hkrati pa gredo lepo "na roko" tudi hipsterskim generacijam, ki jim je blizu glam-rock-pop glasbeni izraz. Poleg Every You Every Me so zaigrali še favorite kot so Meds, Special K, The Bitter End, v dodatku pa še Running Up That Hill (priredbo Kate Bush) ter Post Blue in Infra-red. Placebo so tako na primeren način sklenili zaključni večer festivala, a to še ni bilo vse.

Veliki zaključek je bil v podobi veličastnega ognjementa, poseben nastop pa je izvedla tudi francoska umetniška skupina Reve d'Herbert, ko so nekakšni sneženi možje zakorakali med občinstvo in izvedli svojo umetniško točko. Za "after party" je na balkanskem odru poskrbel kultni Rambo Amadeus. Celotni festival naj bi po ocenah organizatorjev v treh dneh obiskalo okoli 80 tisoč ljudi z različnih koncev sveta, hkrati pa naj bi rekord porušili tudi z nočitvami v kampu, ki jih je bilo, tako organizatorji, za 30 odstotkov več kot lani. Jubilejni INmusic festival je tako mimo, kaj pa si lahko nadejamo za naprej? Če bo zasedba Florence + The Machine držala besedo, da pride leta 2016, bo to prva zasedba, ki se je že lahko veselimo na 11. INmusic festivalu. Če bo res tako, pa bomo videli čez leto dni.