Zasedba Laibach, kot vedno, rada preseneti. Tokrat z zvočno kuliso Bergerjeve predstave Tako je govoril Zaratustra po Nietzschejevem filozofskem romanu. Gledališko podlago so tokrat nadomestile vrhunsko estetske projekcije, skozi katere so se med avdio-vizualne ekstravagance željno občinstvo razlile podobe dojenčkov, različnih vremenskih stanj, ptic, razpenjenih valov, bruhajočih vodnih izvirov ali pač vašega najljubšega porniča (Globoko grlo s kultno, žal pokojno, Lindo Lovelace v osrednji vlogi), ter drugih abstraktnih motivov oz. podob. Časi, ko so Laibach preganjali zaradi domnevno spornih malenkosti, so več kot očitno mimo.
Laibach je tako po več desetletjih vrnil s koncertnim kitaristom, novim bobnarjem, ter popolnoma svežim avdio-vizualnim šovom. V prvem delu smo tako lahko prisluhnili kompozicijam z nove plošče, ki morda bolje delujejo v teatrskem smislu, kar Laibach bolj ali manj uspešno kompenzira z vrhunsko dovršenimi in za oko brez dvoma impresivnimi projekcijami. Za kaj več razbiranja med vrsticami ali pač iskanja razpok v zidovih, skozi katere smukajo duhovi, morda pride prav primerna Nietzschejevska podlaga, ostalim pa ostane praskanje po glavi.
Vokalistka Mina je drugi del koncerta uvedla s trojčkom Vor Sonnen-Aufgang, Parnassus in Cold Song (priredbo pesmi Henryja Purcella, poznano tudi v izvedbi Klausa Nomija). Nato pa je sledila še nekoliko bolj populistična zadnja tretjina z Anti-semitism, Brat moj, Hell: Symmetry, Le Privilege Des Morts (v izvrstni francoščini), Ti ki izzivaš in Wirtschaft ist Tod (z albuma Kapital). Slednje so predstavili v novi preobleki, morda celo z nekoliko "kraftwerkovskim" pridihom, saj so jih nekoliko bolj zapeljali v elektronsko smer in manj v običajno udarno pomopoznost.
Za dodatek je Mina odpela še energično Bossanovo, za zaključek stominutnega druženja z Laibach pa smo bili deležni še skladbe See That My Grave Is Kept Clean. Laibach je po videnem in slišanem morda koga razdvojil, a prav to je bil in je še vedno njegov poglavitni namen, bistvo in tisto "nekaj več", kar morda večina drugih zasedb ne ponuja. Laibach gre kajpak naprej, februarja jih zanese na arktično Norveško, nato pa še v Benetke, Ukrajino, na Pojsko in drugod po Evropi. Čeprav Evropa razpada, kot so naznanili že pred leti, ne prenehajo z okupacijo. In prav je tako.
KOMENTARJI (8)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.