Pred koncertom se je marsikdo, vključno z organozatorji, najbrž spraševal, ali bo veganski pevec Morrissey, ki je že precejkrat naredil "štalo" zaradi določenih stojnic z mesom, skratka da ni hotel nastopiti na prizorišču, kjer so prodajali meso ali mu je slednje "zadišalo" kjer koli v bližini, da ne bi očitne "mesne poti" okoli ljubljanskega Tivolija vodile k zapletom. A je vonj po dežju očitno pregnal vonj po mesnih priboljških, pa naj gre za konjske burgerje ali za mesne specialitete z žara čez cesto nasproti dvorane.
A morda vse skupaj niti ni bilo brez smisla, saj se je okoli 20.30 ure začel program z vrtenjem Mozu, kot ga večina oboževalcev, zbranih iz Slovenije, Hrvaške, Italije in še od kod, rada kliče, ljubih pevcev in performerjev. Od Ramones, New York Dolls pa do Charlesa Aznavourja. Sam oder so v mali dvorani postavili na sredino in to prečno, kar je sicer razkačilo lastnike "fan pit" vstopnic, ker le-tega ni bilo in s(m)o se lahko med njih pomešali tudi imetniki vstopnic za parter. A gneče ni bilo, kar je bilo za obiskovalce po svoje super, s stališča organizatorja (je bilo ljudi 2000, morda 1500?) oz. posla pa ne ravno navdušujoče. Po dobre pol ure ogrevanja s projekcijami pa je zastor padel in je na oder stopil Morrissey, ki ga spremljajo večinoma mladci iz ZDA, latinoameriškega porekla, edina stalnica je britanski kitarist Boz Boorer, ki je njegovih let in ga spremlja že lepo vrsto let.
Če je bila tonska vaja v strogi tajnosti, brez kakršnih koli "motečih" elementov, se je že ob prvi pesmi Suedehead (s prvenca Viva Hate, iz leta 1988) izkazalo, da so tonski mojstri zares naredili izvrsten miks in zvok kot se šika, saj ta ni bil po rockersko "navit" in preglasen, temveč razločen in ravno pravšnje jakosti. Za tiste, ki znajo malce pogledati v preteklost in ne zgolj na njegov deseti album World peace is none of your business, je postregel z nekaj svojimi starejšimi sladkorčki kot so Alma Maters, Speedway, Reader meets author, sicer pa poskrbel tudi za tiste "manj poučene" s pesmimi kot so First of the gang to die, I'm throwing my arm around Paris, Kiss me a lot ali Bullfighter Dies. Kaj si misli o Williamu in Kate, naslednikoma britanske monarhije, je ponazoril s pesmijo The world is full of crashing bores (svet je poln obupnih dolgočasnežev), proti koncu je ob dokaj medlem odzivu izzvenel eden njegovih največjih hitov Everyday is like Sunday, za konec pa je postregel še s pesmima zasedbe The Smiths What She Said in The Queen is Dead.
Slednjo je pospremila fotografija smejoče britanske kraljice Elizabete II. z dvignjenima sredincema, nekatere njegove privržence v prvih vrstah pa je to še posebej podžgalo, da je enemu kljub posredovanju varnostnikov uspelo preko ograje doseči oder, kjer mu je njegov idol podal roko in mu kar med petjem zaklical "God bless you my son!" (bog te blagoslovi sin moj). A to pravzaprav ni bilo nič posebnega, varnostnika ob straneh odra sta bila sicer ves čas v pripravljenosti, saj je Moz občasno segal v roke srečnežem v prvih vrstah, a če se spomnimo, kakšne odrske invazije so njegovi oboževalci uprizarjali pred leti in desetletji, so tovrstni prizori pravzaprav povsem nedolžni in po svoje simpatični.
Največji vtis je zagotovo pustila pesem Meat is murder, ki jo pospremi krvavo rdeča luč in posnetki pobijanja in mučenja živali za potrebe mesne industrije. Nekateri so sicer mnenja, da Moz na koncertih s tem "prepričuje prepričane", češ, njegovi pravi oboževalci so vendar večinoma vegetarijanci in ne nosijo usnja. A to najbrž ne vpliva toliko na miselnost, da si kdo namensko ne bi oblekel usnjenih čevljev (svetle izjeme zagotovo obstajajo), usnjene jakne ali da bi si pred ali po koncertu namesto mesnega burgerja, kebaba ali čevapov raje privoščil vegi burger. A če mu kljub omenjenemu uspe koga prepričati v "pravo" smer, je namen dosežen.
Po okoli stotih minutah koncerta je Moz v svoji tradicionalni maniri strgal s sebe svojo rjavo srajco in jo zalučal med navdušeno občinstvo, ki je dobilo dobršno dozo njegove subtilne in rahločutne lirike, izvrstnega muziciranja in šova, ki mu ni kaj očitati. Za tovrstno odličnost bi si kvečjemu zaslužil številčnejše občinstvo. A je že tako, da kvaliteta ni vedno nujno povezana s privlačnostjo, ki privabi široke množice. Kar je po svoje čisto prav. Najbolj vztrajni so pevca čakali več kot pol ure, ko je odšel s prizorišča. In čeprav ni podelil nobenega avtograma, je nekaterim zadostoval njegov širok nasmešek, preden je vstopil v avtobus ...
KOMENTARJI (16)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.