FOTO in VIDEO: Okoli 25 tisoč obiskovalcev za uvod v jubilejno izdajo INmusic festivala

Čeprav je zasedba Florence + The Machine odpovedala udeležbo na letošnjem jubilejnem INmusic festivalu, se je zdelo, da okoli 25-tisočglavo množico to ne moti. Prvi dan festivala jih je namreč čakala izdatna doza glasbe in vseh ostalih aktivnosti, ki so jih organizatorji pripravili na "otoku hrvaške mladine" Jarunu v Zagrebu. Med občinstvom je toliko Britancev, da je celo znana otoška glasbena revija New Musical Express poslala ekipo, da pokriva festival, ki ga mnogi uvrščajo v sam vrh evropskih glasbenih festivalov.

Prvi festivalski dan je ob 17. uri na glavnem odru odprla skupina Mel Camino iz Velike Gorice, na sosednjem odru so nadaljevali Clone Age, nato pa Katalina Kicks ter Mel & Django Jet. In že je prišel čas za prvi slovenski nastop. Zafrkantski indie rockerji Čao Portorož so predstavil svoj drugi istoimenski album. Zasedba, ki v srcih poslušalcev težko pusti ravnodušje, je imela malce nehvaležno nalogo, ko je ob 19. uri odpirala Hidden stage, a so se obiskovalci hitro zbrali in jim prisluhnili. Zasedba, ki svoje pesmi gradi na besedi, frazi, ali riffu, je med navdušence njihove godbe zmetala tudi nekaj ducatov brisačk, tako da se bodo srečni dobitniki po novem lahko brisali z brisačkami z všitim logom Čao Portorož. Obstajajo pet let, pesmi pa so večinoma v okvirih treh minut. Ponavadi nastanejo z "jammanjem", posebej pa skladbe, ki jih pojejo v slovenščini, pridejo do izraza v živo, kar so za začetek prvega dne lahko okusili tudi letošnji obiskovalci 10. INmusic festivala.

Slovenska post punk zasedba Ludovik Material je v začetku leta izdala drugi album Model Generation. Njihova udarno mešanico definira glas in stas pevke Tine, ki četudi v navalu adrenalina včasih kdaj zgreši kak ton, ji je preprosto treba priznati, da obvladuje oder. Dekle namreč tako "pade not", da energija ob primerno bombastični zvočni podlagi, ko pridejo ob izdatni pomoči elektronike na misel cel kakšno Atari Teenage Riot, kar šprica. Tudi na Hidden stageu, ko so nasledili kolege, so to prikazali s svojim "spevnim hrupom z jajci", ki ga pooseblja pevka Tina. Brez dvoma si bodo poslej mnogi zapomnili njihovo ime in jim bodo najbrž še prisluhnili. Konec maja so nastopili tudi na festivalu Sound City v Liverpoolu, kjer je Tina pokazala, iz kakšnega testa je, ko se je podala med občinstvo in njihov nastop ponesla na povsem nov nivo.

Na "world stage" odru je vmes v nekoliko bolj eterične vode odpeljala izvrstna afriška glasbenica in pevka Aziza Brahim. Njen strastni in milo zveneči ter nekoliko otožni glas je zbrano občestvo popeljal h koreninam njene domovine, zahodne Sahare, ki ji dodaja pridih Barcelone, kjer danes živi in ustvarja. Aziza je pesnica in predstavnica saharskega naroda, ki se bori za pravico in priznanje. Svoje težke življenjske izkušnje zrcali tudi v svoji glasbi, ki pa je, kot rečeno, zelo umirjena, ušesom prijetna in nasploh duše božajoča.

Zasedba Frank Turner and the Sleeping Souls je navdušila, ko je frontman, tetovaž polni Frank Turner, spregovoril v hrvaščini in v njej tudi zapel. Mož, ki še dandanes prisega na akustično kitaro, je upornik s punk koreninami, njegove pesmi pa so poskočne miniaturke, ki kar silijo k skupinskemu poskakovanju in petju. Skratka, idelana partija za glasbene festivale. In prav to, ob spogledovanju s hrvaškim jezikom, je naletelo na dober odziv občinstva, ki se je dodobra razigralo in se na primeren način pripravilo za naslednje izvajalce.

Paolo Nutini je najbrž najbolj poznani Škot (italijanskega porekla) mlajše generacije, za katerega pravijo, da ima "z viskijem obarvan glas". Ko se je pri sedemnajstih preselil v London mu je uspelo, da je ogreval velikane kot so Rolling Stones in Amy Winehouse, nato pa je podpisal prvo pogodbo pri osemnajstih. Trije albumi, platinaste naklade in skladbe na vrhovih lestvic pričajo, da je njegova pot retro soula ter spevifičen glas, tisto, kar navduši tako mlade generacije hipsterskih oboževalk in oboževalcev kot tudi resnejše poslušalce njegove godbe. Lahko bi celo rekli, da je moška različica Amy Winehouse, čeprav po drugi strani nekatere pesmi zvenijo kot, da bi jih za Motown napisal sam Stevie Wonder. Nutini pa je še vse kaj več kot le lep obraz, ki poje všečne hite, saj je bil za svoje glasbeno delo nagrajen s številnimi nagradami, tudi s priznanjem Ivor Novello za pisanje pesmi.

Trojica iz Baltimora, karizmatični frontman Sammuel T. Harring, klaviaturist Gerrit Wellmers in kitarist William Cashion so Future Islands, zasedba, ki jo dobro poznamo tudi Slovenci, saj je bila pri nas že trikrat. Njihova specifična zmes sint popa osemdesetih je obogatena z občasnimi "growli" pevca, ki spominjajo na death metalsko kruljenje, čeprav je Harring navidez zelo kultiviran in spodoben, v havajsko srajco oblečeni, gospod. No, vse do trenutka, ko se dobesedno "razmeče" po odru, ko pozabi na vso spodobnost in takrat lahko po gibih parira najhujšim metalcem ali alternativcem, ki jih ne zanima, kako vse skupaj izgleda v očesih obiskovalcev. Future Islands imajo v karieri štiri albume, vrhunec pa so dosegli lani, ko so izdali plošo Singles in jih je nastop oz. izvedba pesmi Seasons (Waiting for you) v televizijski pogovorni oddaji Davida Lettermana popeljala do vseameriškega, nato pa še vse do globalnega preboja. Pošteno so razplesali tudi občinstvo INmusic festivala, ki je povsem zapolnilo prizorišče okoli "world stagea", kjer so se pustili zapeljati njihovi ekstatični glasbeni melanholiji.

Za sam posladek večera pa sta na glavnem odru poskrbeli še zasedbi Franz Ferdinand in Sparks oz. na kratko FFS. Superskupina, sestavljena iz škotske indie rock zasedbe in ameriškega pop dua, je nedavno izdala istoimensko ploščo, na kateri sicer trdijo, da Collaborations Don't Work ("Sodelovanja ne delujejo"), a ko so nekaj po 23. uri zavzeli oder, se je zdelo, da je občinstvo pripravljeno žurirati ob humorni mešanici dveh zasedb, ki jih najbrž večina pozna, a vsako na svoj način. Zazdelo se je, da so se v tem primeru Franz Ferdinand bolj prilagodili Sparksom, saj je Alex Kapranos zapel kot bi bil pridruženi član ob boku Russella in Rona Maela, saj je npr. zapel tudi When do I get to sing My Way, kot sta jo Sparksa pela pred desetletji. No, da pa so na vrsto prišli tudi oboževalci tako enih kot drugih, so izvedli nekaj priredb pesmi Franz Ferdinad (Do you want to, Michael, Take me out) ali zgolj Sparksov, poleg omenjene še The Number One Song in Heaven in kultno This Town Ain't Big Enough for Both of Us, ki jo je nekoč priredila tudi zasedba Siouxsie and the Banshees.

Jubilejna izdaja INmusic festivala se nadaljuje v naslednjih dveh dneh, ko bodo nastopili izvajalci Placebo, Rudimental, La Roux, Of Monsters and Men, Death Cab for Cutie, Eagles of Death Metal, Batida, Mike Skinner, Halka, Repetitor, Rambo Amadeus in drugi.