Samo posvečeni vedo, da se je Borgesia razvila iz gledališke skupine FV 112/15 in da je bil prvi koncert oz. performans Borghesie v bistvu likovna razstava plus fotokopirane slike v Škucu, ko se večini še ni sanjalo zakaj gre ...
Na začetku je bila gledališka skupina FV 112/15, ki sta jo ustanovila Neven in Zemira Alajbegović, prej pa so bili Teater Performans, v kateri sta bila še Marina Gržinić in Dušan Mandić, ki je zdaj pri Irwinih. Imeli smo idejo, da bi gledališče prestavili v prostor diska, v navdih nam je bil Cabaret Voltaire, dadaistično gledališče iz Švice na začetku prejšnjega stoletja, ko so v kavarnah prirejali gledališke dogodke. Mi smo potem prvi začeli uvajati video, razstave, koncerte, performanse, ki smo jih prirejali. Nato se je ta skupina začela bolj usmerjati bližje gledališču kot performansu, mi to ni bilo ravno preveč pri srcu. Jaz sem prej igral bobne, Dario (Seraval op. p.) pa je imel narejena srednjo šolo iz kitare, pa sva hitro prišla na idejo, da narediva skupino. Izstopil sem iz gledališča, imeli pa smo klasično zasedbo, dve kitari, boben, baskitara in ženski vokal. Pela je Mirela, plus Iztok Turk iz Videosex ter Samo Ljubišić. Tekom vaj so ljudje odhajali, naša prva kaseta pa je rezultat teh vaj. Za Dariom sva nato odšla v Pulo, si sposodila opremo in vse posnela sama. Šlo je za agresiven punk funk. Meni osebno je črnska glasba precej pri srcu, ki ima dober groove. Ko sva z Dariom ostala sama, sem prodal bobne in si kupil ritem mašino 808, druga kaseta je bila čista elektronika, ugotovila pa sva, da ne potrebujeva nikogar drugega. Sposojala sva si instrumente, malo od Videosexa, pa od Gastrbajtrsov. Nato je prišel Atari, ki je imel "en faking mega" spomina in je takrat stal 3000 nemških mark, kar je danes 3000 evrov. Bila sva prva, kar se glasbe tiče, da smo imeli na odru računalnik. Z multimedio smo definitivno bili pred vsemi, to kar so potem čez nekaj let naredili Depeche Mode in U2 z Antonom Corbijnom. Za vsako pesem smo imeli video, kar je imel na čez Neven, na treh ekranih.Na srednjem video, na dveh pa še v živo projekcija kamere z odra. Bila pa je cela "štala" dobiti oz. si sposoditi projektorje. Naš prvi sampler je bil Mirage, 8-bitni z 256 kilobajtov memorije za sample. Takrat je stal 6000 nemških mark, potem smo ga kupili, ko mu je cena padla na polovico. Digitalna revolucija je zagotovo prinesla nekaj novega. Ker ritem mašina 808 ni imela MIDI-ja, sem je komaj lahko prodal, nato smo dobili 707, ki je imela digitalne sample.
Rock kritiki in spremljevalci scene v 80. letih so imeli z vami težavo, saj jih je mučila večna dilema, ali ste glasbena skupina ali video performerji pri katerih je glasba samo del celega paketa? Ste se s tem kdaj obremenjevali ali ste imeli višji cilj, ste videli dlje (kar nedvomno ste)?
Danes je podobna situacija. Nekateri kritiki preprosto "ne štekajo". Tako je bilo takrat in tako je danes. Tudi na Novem rocku '83 je bila dilema, ali bomo nastopili ali ne. Nismo bili dovolj punk za Vidmarja ali Ogrinca. Če pride bend, ki ne pade v določene okvire, je pač vedno dilema. Med 3000 ljudmi je bila pač mešana množica. Danes ima klubski maraton 300 ljudi, takrat pa je bilo na Novem rocku desetkrat toliko ljudi. Drugačni časi so. Včasih je bil to dogodek, danes pa je vsega preveč in imaš včasih po tri zadeve na en večer in se moraš odločiti. Danes je težko izbrati, je pa dobro, da je izbira pestra. Sam zaupam določenim blogom, ki jih spremljam in jim zaupam, da se tam seznanim z novimi zadevami.
Marjan Ogrinc vam je npr. celo očital, da zato lahko izdajate vse vaše kasete, videe, plošče, ker ste "pač pri koritu"... A zdi se, da ste "furali koncept naredi sam" mar ne?
Točno ta način se mi zdi bistvo punka. Format ovitka kot postra so recimo imeli tudi Crass, tako kot smo mi to uporabili za prvo ploščo Ljubav je hladnija od smrti. "Naredi sam" sistem je zame bistvo punka, da greš mimo založb, narediš po svoje in imaš popolno kreativno kontrolo.
To je podobno kot bi se spraševal ali so izpraznjena poza Velvet Underground, ki so v začetku sodelovali z Andyjem Warholom, ki je tudi vrtel svoje filme na njihovih nastopih. Tudi Igor Vidmar je na začetku, ko sem jaz vrtel prve plošče Sonic Youth in Swans na Radiu Študent, govoril, da je to avangardno sranje iz New Yorka. Ko pa je o njih začel pisati New Musical Express, pa je tudi on padel na to "avangardno sranje" in oboje tudi pripeljal v Slovenijo.
Pa ste kdaj sprejemali kompromise ste se kdaj vdali konformizmu?
Nikoli, v jezi rokenrola smo uvajali neko formo, ki ni čisto rokenrol. A tega nismo počeli zaradi konformizma temveč ravno nasprotno. Na ta način smo širili obzorja, jezik v izraznem smislu. Prisotna pa je bila tudi fascinacija z novo tehnologijo. Revolucija v glasbi je vedno šla z roko v roku tudi z novo tehnologijo. S klavirjem, z elektriko, z gramofonom je glasba postala povsem drugačna. Stvari so se povsem spremenile. Električna kitara je spremenila glasbo. Naslednja revolucija pa je bil izum eletronike, digitalnih tehnologij, kar je svet spet obrnilo na glavo. Danes pa je to svetovni splet, vsaj kar se tiče distrubucije.
Izdali ste tudi kup 12" singlov, remiksov, mini LP-jev, je bila vaša hiper produkcija kdaj v slogu, da kujete železo dokler je vroče (koliko ste sicer prodali plošč doma in po Evropi) pri založbi Play it again Sam (PIAS)?
Ko sem srečal Young Gods pred kakimi 10 leti, so mi potranali, da jim je založba PIAS dolžna kakih 200 tisoč evrov, da so bili Front 242 opeharjeni za nekaj milijonov evrov ... Mi smo bili, ko smo zaključili zgodbo s PIAS, uradno 20 tisoč evrov (oz. takrat nemških mark) v minusu. Sicer pa je vedno ista zgodba z založbami, predvsem pri manjših skupinah. Ko si mlad in naiven, podpišeš pogodbo in se ti zdi super, da si to podpisal, da ti dejansko plačajo studio v Londonu, letalo. Nikoli nismo dobili tantiem za plošče v ZDA, ki jih je izdajal Wax Trax!, v Mehiki, v Grčiji, na Japonskem. Nič. Nastopali smo povsod po Evropi od Švedske, Španije, Italije, Velike Britanije. Zaslužki so bili tako-tako, bolj životarjenje, tako kot danes. Celo Laibach, ki so že več kot 30 let neprestano v tem poslu, so pri večji založbi, niso nekakšni super bogataši.
Bili ste vizionarji in pionirji videa saj ste skupaj z glasbo "zapakirali" in svetu predstavili nekaj novega, pred recimo podobnimi bendi tipa Skinny Puppy, Front 242 in drugimi EBM (electronic body music) zasedbami?
V Cankarjevem domu smo imeli dva performansa Bodočniki in Ogolelo mesto. Morda bo naš naslednji projekt nekaj v tem smislu. Sicer pa je bilo za tiste čase, tudi na svetovnem nivoju nekaj novega, danes pa se mi zdi, da je tako kot z računalniki. Današnji pametni telefon je 1000-krat močnejši od enega "klinčevega" Atarija takrat, vsak otrok pa lahko dela glasbo na mobilnem telefonu. Imam prijatelja, ki je naredil ploščo in uporabljal samo mobilni telefon. Situacija se je popolnoma spremenila. Video danes uporablja veliko skupin in če bi našli nekoga, ki bi bil zelo zagret, bi morda spet šli v to. Why not?
Kar ste počeli je bilo vizinarsko, ste imeli občutek, da Slovenija, Jugolavija dovolj ceni vaše delo, ali to ni bil vaš namen oz. je važno, da vas razume in spremlja določen del populacije, ki je mu je blizu vaša muzika in underground oz. alter koncept / pristop?
Tako kot pred 30 leti tudi danes mislim, da mi je popolnoma vseeno. Ustvarjanje je v bistvu povsem egoističen proces. Delaš zato, da zadovoljiš svoje norme, zahteve, v trenutku po končam ploščo, je zame konec zgodbe. In sem zadovoljen, tako kot vsi vpleten v projekt. In potem je zame konec.
Živite pa od glasbe?
Ja, a mogoče, če bi zadeve bolj gledal "skozi biznis", bi bilo morda še bolje. Delam za sebe, da zadovoljim sebe. In če sam nisi zadovoljen, kako lahko pričakuješ, da bodo zadovoljni drugi? Po drugi strani pa ne bi imel nič proti, če bi prodali 50 milijonov plošč (smeh). V trenutku, ko izdaš ploščo, to potem postane posel, marketing, promocija. Po podatkih PIAS za Evropo smo plošči Resistance in Escorts and Models prodali po 20 tisoč kosov, brez ZDA seveda.
Čeprav je bilo zelo očitno, za katero sceno navijate in da pač hočete v javnost dati določene signale, estetiko, gej estetiko, fetiš, S&M, katero ste dobro prezentirali z ovitki, videospoti in vsem, kar ste ustvarili. Vas je motilo, sa so vas glede na omenjeno označevali za alternativo?
Bili smo alternativa, stvari so se dogajale spontano. Razen nekih britanskih feministk, ki so nam odklopile elektriko in nam odpovedale turnejo na Otoku, ker smo vrteli video s porno prizori, nismo imel težav. OK, Švicarji so nas tudi obsodili, da smo iz iste dežele kot Laibach in da smo fašisti.
Poznamo vas kot producenta za druge od Stroj, Strojmachine, pa do kolektova Bast, pa zdaj sodelujete z bejbami Napravi mi dete. Koliko je v vseh drugih Alda, daš vsakemu svoj pečat, ali bolj prisluhneš in sprejemaš kot pa spreminjaš ideje drugih?
Enkrat sva z Dariom delala remiks z nekim tipom v studiu in kar koli sva mu hotela povedati, nič se ga ni prijelo popolna nekomunikacija. Na koncu sva se usedla na kavč in sva šla in sva si rekla, da kaj takega pa nikoli več. Avtor glasbe ima absolutno zadnjo besedo. Imam dovolj projektov, da svoj ego lahko "sfuram" drugje, ker tovrstnih zgodb poznam veliko. Da mi bendu ni treba težiti, saj ima bend zadnjo besedo. Če je kaj hudo narobe, se borim, sicer pa, če stvari stojijo, potem je v redu.
Borghesia je lanskega junija izdala nov album And Man Created God, na katerem so se dotaknili skorumpirane družbe in gnilih sistemov, ki jih zamenjujejo še slabši. Denar dela denar, kar je postalo nova mantra vseh ljudi, pri katerih je edinole važno, da so dobri potrošniki. Proti sistemu, ki ne deluje v dobro ljudi, pa se je treba boriti. Oglejte si novejša videospota za pesmi We Don't Believe You in Shoot the clock! ter nekaj starih favoritov!
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.