KOMENTAR: Kje drugje kot na Evroviziji?

Zadnji dve leti na Evroviziji ne zmagujejo zanjo značilne pesmi – svojevrstni pop fenomeni, ki so svetlobna leta stran od sodobnih smernic glasbene produkcije, ki pa so nekaj povsem posebnega. Postanejo naša evropska pop himna. Če se kjerkoli v Evropi odvije plesni žur, na njem ne manjkajo. Ob ritmih pesmi Diva Dane International vsi ponorijo, Neevropejci pa samo strmijo v nas, evropske čudake. Razumljivo, seveda, a tebe vseeno prevzemajo mravljinci, ko uživaš v nam lastni čudaškosti. In to je ZAME čar Evrovizije.

Seveda ne gre za kakovost glasbe, nihče tukaj ne tekmuje s Pink Floydi. Gre za popolnoma drug, svojevrsten, vzporeden svet, v katerem mesto najde lahkotna pop kultura, ki je tako zelo drugačna od mainstreamovske, da ji pripada lasten žanr. To je pač Eurosong. Cirkus? Ognjemeti? Koreografije iz devetdesetih? Seveda. Bizarnost? Seveda! Saj menda vsi vemo, da je to ŠOV. V glasbi tako ne moreš tekmovati, ni tako? V umetnosti se ne da tekmovati tako kot v športu, saj je jasno.

Eurosong je zelo specifičen, svojevrsten šov, ki ZDRUŽUJE ljudi. Seveda, vedno tudi nekoliko razdružuje, ker ima vsakdo svoje favorite, a dejstvo je, da večini pomeni veliko, čeprav si tega ne priznajo, sicer se družbena omrežja ne bi šibila pod težo zgražanja o njegovi bednosti.

Meni je Evrovizija vedno nekaj pomenila, spomnim se otroških let, ko sem komaj čakala tisti dan v maju, spomnim se malo starejših let, ko smo jo s prijatelji spremljali preko sms-ov in komentiranja vseh ponesrečenih izbir garderob in ostalih bizarnosti, spomnim se razočaranja ob 'nizki' uvrstitvi Maraaye, za katero sem še vedno prepričana, da je vrhunski evrovizijski komad in da če smo kdaj imeli priložnost zmage, smo jo imeli takrat. A je bil vseeno nepozaben večer, ker smo si s prijatelji skupaj ogledali prenos in naredili cel žur iz tega.

Spomnim se te sobote, ko sem po službeni dolžnosti spremljala cel šov. Priznam, drugače ga nisem imela namena, ker traja predolgo, naslednji dan pa je delovni, poleg tega pa letos nisem čutila evforije. 

In da, ločim kakovostno glasbo od nekakovostne. Tisto, ki je umetnost, in tisto, ki je instant šund. A to ne pomeni, da v slednji nikdar ne uživam. In Evrovizija je le majhen del celotnega širokega spektra, ki mi je, kot rečeno, zaradi svojega bistva zelo blizu. Kategorija "Eurosong" je nekaj povsem neopisljivega.

In vesela sem, da sem si letos zbrano ogledala cel šov. Ker me je spomnilo na to, kaj mi pri njem pritegne. Pri polovici pesmi sem zraven poplesavala na kavču, ker so spevne, ker si predstavljam, kako jih slišiš med vožnjo, med žuranjem. Veliko jih ima potencial biti hit. Generični pop hit. Nič slabega. Pa vendar ne vem, če ima kateri med njimi zares potencial postati takšen hit, da bi na njega poplesavali in si ga prepevali še desetletje kasneje. Kot so Wild Dances, Take me to your heaven, My number one, Love shine a light, Satellite in druge evroklasike. Ki seveda nimajo umetniške vednosti, a so postale brezčasne. V subkulturi "evrosongerjev", seveda.

Evrovizija je zadnja leta šla v drugo smer. Ne daje več zanjo začilnih evropop himen, sporoča nekaj drugega. Lanske zmagovalke ni bilo slišati na radiu, tudi letošnja ne bo ravno hit. In nič ni narobe, da je šel trend v drugo smer. Slavimo raznolikost, kot so poudarjali letos. 

Neuradna zmagovalka je zame postala Blanche, ki je s svojim nastopom postala kraljica introvertov. "Evrosongerji" smo letos imeli veliko takšnih "neuradno-zmagovalnih" komadov. Če bi Belorusa pela v angleščini, bi ustvarila skoraj že zmagovalni evrohit, ki ravno prav bizarno v refren vpleta vzklike ameriških domorodcev. (Evrovizijo moraš imeti rad!)

Moldavija s svojo posrečeno koreografijo nam je dala evropski Gangnam style, kot je dejal komentator slovenskega prenosa Andrej Hofer. Absolutni kralj radijskih postaj, ki bo to poletje zamenjal Can't stop the feeling Justina Timberlaka, bo seveda Šved.

Romuna sta pokazala, kako se da nek element iz povsem drugih časov in drugega konteksta, kot je jodlanje, vplesti v sodobni pop hit in dostavila pravo evrovizijsko poslastico. Seveda ne morem mimo Nizozemk, ki jim je uspelo v pop-poskočno-optimistični paketek zapakirati pesem, ki jo sestre pojejo svoji za rakom oboleli mami. 

Italijan je izbral nekoliko prekompleksno tematiko, ker se redko kakšen oboževalec poglablja v globlje bistvo pesmi, pa hej, če ga slišim na radiju, mu bom tudi pritegnila Namaste, ale! In, oh, preljuba Anglija, ki ne razočara in stavi na nadzemeljski glas svojih zvezd iz muzikalov na slavnem West Endu! Občudujem njuhivo predanost. In obožujem tisti občutek, ko se lahko za tri minute preseliš v gledališko dvorano in začutiš ves spektakel vrhunskega muzikala. 

In Hrvat, ki je pel duet sam s sabo! Neprecenljivo! Je lahko še boljše?! Kje drugje kot na Evroviziji? Nikjer! (Evrovizijo moraš res imeti rad.)

Še več bizarnosti? Ni problema. Norveški gospod s peresom, zataknjenim za klobuk, v družbi zamaskiranega DJ-ja, ki poje o želji po ubijanju … glasu v svoji glavi. 

In zmaga Portugalca – to, da leta 2017 na takšnem šovu še lahko zmaga preprost šanson – daje upanje, da nas zna ta naš ljubi šov še presenečati. Četudi nam pesem sama morda ni všeč. 

Slavimo svojo bizarnost! Moja Evropa, ne dam te za nič!

Se vidimo v naslednji vojni! Pardon, na naslednjem šovu vse tiste bizarnosti, ki jo premore Evropa, zaradi katere jo imamo tako radi.