The Jesus and Mary Chain: Po svoje smo bili vedno 'outsiderji'

Legende shoegazea, zasedba The Jesus and Mary Chain, je že sredi 80. let s svojimi zidovi kitarskega hrupa in sanjavimi pop strukturami postavila temačno trdnjavo kitarskega feedbacka. Nekoč so se imeli za "najboljšo skupino na svetu", danes pa so bolj prizemljeni. Tudi do občinstva. Konec marca so izdali nov album Damage and Joy, mi pa smo o starih in novih časih po telefonu spregovorili s 55-letnim pevcem Jimom Reidom.

The Jesus and Mary Chain

Srce zasedbe The Jesus and Mary Chain sta brata Jim in William Reid, ki sta se na snemanju nove plošče Damage and Joy spet povezala, nam je v intervjuju zaupal Jim. (Foto: Izvajalec)

Britanski tisk je The Jesus and Mary Chain nekoč imenoval za naslednje Sex Pistols, kakšna bedarija je pravzaprav to, saj se verjetno nikoli niste identificirali kot njihovi nasledniki?

Sex Pistols so nam bili všeč, a nikoli nismo razmišljali, da so začeli tam, kjer je nekdo drug nehal ali kaj podobnega. Seveda smo poskušali uspeti, a nikoli, niti v sanjah ne bi mogli biti omenjeno, zato so najbrž zgrešili v takem poimenovanju.

Ljudje so vas cenili, ker ste "bili tako dobri", ste dejali pred 32 leti, je zgodovina pokazala, da ste imela prav, kaj si zdaj mislite o tem?

Spomnim se tega intervjuja, o katerem govorite. Zdaj mi je precej nerodno, bili smo porinjeni s strehe, ker nismo mislili, da bo to storil kdo drug. Počutili smo se dobro glede tega, kar smo počeli. Bili smo pač mulci, nadebudni mladci, ki so želeli igrati.

The Jesus and Mary Chain (Jim Reid), Coachella 2007

Jim Reid na festivalu Coachella leta 2007. K nam, 5. julija v Kino Šiška, prihajajo tretjič. (Foto: AP)

Kako drugače počutite zdaj, po več kot 30 letih od svojih začetkov?

Po eni strani zelo drugače, po drugi pa zelo domače. Veliko bolj smo gotovi, zakaj to počnemo, pa tudi dejstvo, da po več kot 30 letih še vedno obstajamo, ti da precejšnjo samozavest v tem, kar počneš. Razlogi, da še vedno delamo glasbo in procesi, skozi katere greš, da dosežeš rezultate, pa so presenetljivo podobni. Čeprav, takrat smo bili v dvajsetih, zdaj smo v petdesetih, seveda je malce drugače, kajne?

Na začetku kariere vam ne bi moglo biti manj mar, hoteli ste zgolj igrati dobro glasbo, se vam je kapitalizem nato zažrl pod kožo, kaj o tem menite danes?

Nikoli nismo igrali te igre, po svoje smo bili vedno outsiderji, bili smo pri veliki založbi. Štos pa je bil, da smo bili takrat vejetno najbolj neodvisen bend v Veliki Britaniji, albume smo producirali sami, da so zvenele točno tako, kot smo hoteli, bili smo sami svoji šefi. Morali smo sicer prepričati šefe pri založbi Warner Bros, da naj našo glasbo pustijo pri miru. A smo zmogli. Najbrž so imeli polno indie bendov, z groznimi producenti, ki so jim producirali albume. Mi pa smo bili vedno svoj bend, nismo igrali njihove igre in rezultat tega je bil, da morda nismo nikoli dosegli stopnje uspeha, kot so ga nekatere podobne zasedbe okoli nas.

Povratek ste uprozorili leta 2007 na festivalu Coachella, ko se vam je na odru pridružila Scarlett Johansson. Je bila odločitev kaj povezana tudi s ponovim uspehom pesmi Just Like Honey v filmu Izgubljeno s prevodom (v katerem igra Johanssonova)? Ste prišli nazaj zaradi glasbene nuje ali česa drugega?

Vrnitev ni imela nič s filmom, čeprav je bilo dobro, da smo bili del tega filma. Šlo je za različne razloge. Festival Coachella nas je skušal spraviti skupaj že nekaj let, pa smo se upirali. Njihova prvotna ideja je bila, da bi se vrnili s koncertom, kjer bi zaigrali prvenec Psychocandy, a nam ta ideja ni bila všeč. Po dveh ali treh letih pa smo se odločili, da se bomo kot skupina spet zbrali. Sam se menil, da je dobra ideja, a sem predvideval, da se William (brat, op. p.) ne bi strinjal. On pa je razmišljal na podoben način. Ko pa sva se nekega večera pogovarjala po telefonu, pa sva presenečeno ugotovila, da sva oba za stvar. Zdelo se nama je, da bo to en koncert, ki bo grozen in da se tega ne bomo šli nikoli več. A se je zgodilo, da je bilo dobro in da smo v vsem uživali in tako se je začelo dogajati.

 

 

Ljudje v ekstazi spremljajo vaše koncerte, vsi tisti, ki ste jim bili všeč v 80. in 90. letih in tudi mlajše generacije, ki morda niti niso mislile, da vas bodo ujele "v živo". Vaše mnenje?

Super je že to, da smo tukaj po vseh teh letih, da še vedno lahko igramo te pesmi in da lahko izdamo nov album. Stvari gredo trenutno precej dobro. Dober občutek je, ko vidiš mladino, ki se takrat, ko smo začenjali in posneli naše plošče, še sploh ni rodila. 

Omenili ste brata, zato me je prešinilo, kako je s temi rečmi v skupinah z brati, vi in William, Liam in Noel, bi bila glasba vseeno tako dobra, če ne bi bila brata? Po drugi strani, pa javna drama med bratoma zagotovo vedno poskrbi, da so polni tudi tabloidni stolpci ...

Mislim, da ni najboljša ideja, če si v skupini s sorodnikom, bratom. Zgodovina je to dokazala. Gre za precej klavstrofobično okolje, če si v skupini z komer koli. Za ostale to pomeni, da nihče ne prestopi črte, ko gre za prepire, sploh v spornih zadevah. A ko pride do bratov, sva se nekdaj prepirala, ostali pa so vedno zadovoljno zapustili prostor. Je že tako, da bratu poveš stvari, ki jih ne poveš nikomur drugemu. Druga stvar pa je, če se s kom skregaš, prideš s turneje in zadevo pozabiš, z bratom pa je drugače, saj se lahko srečaš pri starših za božič in zadeve, četudi majhna nesoglasja, spet nepričakovano butnejo na plano in se nadaljujejo na naslednjo turnejo. Skratka, ni najboljša ideja biti v bendu z bratom ali sestro ...

Po drugi strani pa je najbrž to odnos, ki ni enak nobenemu drugemu, težko je to primerjati čimer koli drugim, je vseeno nekaj posebnega?

Vem, kaj mislite. Za naju z Williamom je narava najinega odnosa delovala nekaj let, na začetku sva se prepirala zelo konstruktivno, kresalo se je, vsa ta energija je držala bend skupaj in v pogonu. Ob koncu prvega obdobja zasedbe pa se je odnos tako poslabšal, da nisva mogla biti več skupaj v istem prostoru. Nisva se mogla prenašati, šla sva si na živce. Sprva sva se prepirala samo glede glasbe, proti koncu devetdesetih pa sva se prepirala glede vsega. Takrat pa je vse prenehalo biti produktivno in postalo težava. Dandanes se spet bolje razumeva in sva se spet povezala med snemanjem plošče Damage and Joy, občutek je tak, kot v 80. letih. Kregala sva se samo glede glasbe in delala v smeri, da naredimo kar najboljšo možno ploščo. 

 

 

Novi album Damage and Joy je produciral Youth iz Killing Joke, kar je prva plošča po skoraj 20 letih. Kakšni so bili občutki, je veliko trenutkov blaženosti na albumu?

Zagtovo je več radosti kot pa škode, ha-ha. Rekel bi, da je tako dobra, kot katera koli naša plošča. In da sam to rečem v tem obdobju svojega življenja, menim, da je to precejšen dosežek. Pri veliko zasedbah kasnejši albumi ne dosegajo kvalitete prejšnjih. Pri nas ni tako.

V Ljubljani ste že igrali leta 1989 in 1992, nekateri so vaš zadnji koncert označili za precej mizantropski, da ste bili ves čas obrnjeni proč od občinstva. Ste z leti začeli bolj ceniti svoje občinstvo, vam je več do tega, da to pokažete?

Na nek način se poskušam, čeprav se sam težko povežem z občinstvom, ker sem grozno sramežljiv. V 80. letih sem se najprej krepko napil, da sem lahko stal na odru, sicer pa si včasih tam gori in se na nekaj osredotočiš in gre. Sicer pa zdaj zelo drugače in zelo cenim občinstvo. Po svoje sem ga vedno, a žal nimam osebnosti Iggyja Popa, kar sem po letih nastopanja ugotovil, da ne morem biti Iggy in sem raje kar Jim Reid. Pojem pesmi, ne nosim pa tesnih hlač in plezam po Marshallovih ojačevalcih. Po vseh teh letih, ko vidiš, da ljudje dejansko vstanejo s kavčev in pridejo na koncert, se mi zdi to neverjetno. Zelo cenim vse te ljudi. Vem, kaj je nekaj vredno in kaj ne.

Ko so Pixies naredili priredbo pesmi Head On, kako ste se počutili?

Super, očitno. Radi imamo Pixies, da tak bend naredi priredbo je lahko samo neverjetno laskajoče. Nekateri ljudje celo mislijo, da je to njihova pesem. Včasih nam ljudje po koncertu rečejo, da smo igrali priredbo Pixies (smeh) ...

 

 

Najboljši nasvet, ki vam ga je kdo kdaj dal? 

Ne poslušam nasvetov. Najboljši nasvet, ki vam ga lahko dam, je, da ne poslušajte nasvetov. Informirajte se, delajte napake in živite sami skozi svoje življenje. V vsakem primeru boste naredili, kar ste pač namenili, da boste.

Kaj vam je najbolj pomembno v življenju?

Pred 20 leti bi dejal, da je to viski, danes pa bi dejal, da so to otroci. Imam dva otroka, čeprav ne živim z njima, samo občasno. Neverjetna sta in lepo ju je opazovati, kako napredujeta, skušam ju obvarovati, da ne naredita istih napak, kot sem jih jaz.
 

 

 

Prenesi v

Glasuj

Pošlji sporočilo

Tvoja E-pošta:

E-pošta prejemnika:

Kratko sporočilo:
 

Komentarjev: 2
gaspi007 03.07.2017 13:25:35
Odličen bend- priporočam, da obiščite koncert v Ljubljani 5.7.2017
tekač 04.07.2017 13:59:55
Res je, eden boljših bendov, ki bodo v Ljubljani v tem letu.
Več komentarjev