VIDEO in FOTO: Glasno, surovo, neposredno – Shellac!

Za bend Shellac pravijo, da je "bend bendov", da naredi koncert leta in podobno. No, ko je na kitari Steve Albini, ki mu pod producentskim pasom visijo imena, kot so Nirvana, Pixies, Stooges, PJ Harvey, potem je jasno, da imamo pred seboj nekaj edinstvenega. S pomočjo mojstra udrihajočih palčk Todda Trainerja in basista Boba Westona je namreč zasedba udarila v katedrali Kina Šiške.

Težko je reči, ali smo bili res priča koncertu leta. Zagotovo smo bili priča nečemu edinstvenemu. Mož, ki je v "red" dal tako velike izvajalce, kot je spisek prej omenjenih, očitno v sebi drži oz. ohranja vse tisto najbolj prvinsko in najbolj udarno. Pa naj gre za kitaro ali jezik, v tem primeru besedila. Kruta realnost, kritika vsakdanje absurdnosti, ironija, sarkazem. Vse to seva iz ust človeka, ki deluje, kot da je na odru v drugem svetu. Iz njegove kitare pa prihajajo ostri, jezni, odsekani zvoki, ki se zrcalijo v trdih rifih ali pač neusmiljenem udrihanju po strunah, ki naredi izkušnjo ob izdatni pomoči ritem sekcije zares nepozabno.

Pravzaprav pri Albiniju človek nikoli ne ve, po kateri strani črte zdravega razuma hodi. Kar se da slišati na koncertu Shellac, je težko opisati. To je treba slišati in doživeti. In to doživetje je neposredno. Glasno. Neponovljivo. V možgane drezajoče. Ušesa parajoče. Skratka, edinstveno. Rock'n'roll v najboljši možni obliki? Če že ne dobesedno, pa zagotovo preklemano blizu.

Bend pa medtem brez težav na koncertih zaigra kakšno intro pesem Kraftwerk ali vključi kak refren kakšne druga znane pesmi. Pa seveda med pesmimi komično-ironični Albinijevi komentarji v slogu stand-upa, češ "Zakaj smo tako kul? Ker smo popili sirup kulskosti" in podobno. Shellac so bend, ki je vreden svojega "underground" slovesa od začetka do konca. Kaj si sicer misliti o glasbenikih, ki si pred in po koncertu oblečejo delovne pajace in sami pripravijo in potem tudi pospravijo opremo z odra? Kapo dol. Utrinki iz Šiške v posnetku!