'V vsaki umetnosti se je treba vprašati, kako, zakaj in od kod je prišla neka ideja'

Kanadska zasedba Viet Cong je nastala iz art rokerjev Women, ki so se razšli, po eni strani zaradi medsebojnega nestrinjanja, po drugi strani pa zaradi smrti kitarista Christopherja Reimerja, ki je pri 26 letih umrl v spanju zaradi srčne napake. A basist Matt Flegel in bobnar Mike Wallace nista odnehala, k sodelovanju sta povabila še kitarista Dannyja Christiansena ter Montyja Munra in Viet Cong je zaživel. Vse te izkušnje pa so odmevno zaživele tudi na njihovem novem istoimenskem albumu. "Mislim, da vsaka izkušnja doda nekaj življenju, najbrž več v naši podzavesti. Toda v vsaki umetnosti se je treba vprašati kako, zakaj in od kod je prišla neka ideja," je o tem, koliko preteklost vpliva na njih, odgovoril bobnar Mike Wallace.

Sama zasedba pa ni nadaljevala na platformi nekdanje skupine Women. Brez težav lahko rečemo, da gre za nov začetek, zavit v temačnejšo verzijo. Pitchfork jih je označil kot labirintni postpunk, ter jih označil kot najboljša nova glasba. "Ljudje verjamejo temu, kar preberejo na internetu, torej je to za nas imelo super efekt. Več prošenj za koncerte in festivale. Moram reči, da je bilo zelo zanimivo leto za nas," je na vprašanje, kako je to vplivalo na njih, odgovoril bobnar.

Za pesem Continental Shelf so posneli videospot v katerem odzvanja nekakšna stara šola filma, pri samem gledanju pa dobimo občutek, da je film kot testni posnetek pred pravim snemanjem. In kaj se dogaja v pesmi? "Veliko idej se prepleta v pesmi. Matt je napisal melodijo in nekaj besedila v samo enem dnevu, tako da zanj ne morem ravno govoriti, kakšne ideje je imel. Smo pa hoteli uporabiti tako imenovani "bush beat", ki je variacija zvoka pri pesmi Running Up That Hill, pevke Kate Bush - zvok galopiranja, ki je slišan v verzih. Ta zvok se na začetku zelo lepo ujame z melodijo kitare in zato smo mislili, da bi bil to zelo prijeten kontrast težjemu zvoku. Za sam videospot pa je poskrbela ekipa Yahoona Park, imeli smo veliko materiala, ki so nam ga poslali različni umetniki, še najbolj sem si zapomnil dele, ki spominjajo na umetnika Michaela Borremansa."

Kakorkoli pa obrnemo, zasedbo vedno spremlja nalepka temačnosti, četudi so nekatere pesmi zelo pop, še vedno okoli njih veje duh otožnosti, in kaj o tem meni Mike? "Vse to najbrž prihaja iz našega življenja, prihajamo iz srednjega razreda. Rasli smo v kanadskem predmestju, živeli od Hollywooda, imeli prijatelje in ljubimce, ki smo jih izgubili ter seveda glasba, s katero smo obsedeni, zasedbe, kot so This Heat in The Cure, njihova temačnost ... Ni pa vse tako temačno, smo zelo hvaležni za vse svoje čudovite prijatelje, družino, naravo in to kar umetnost ponuja. Radi se šalimo, smejemo, delamo zabavne in šaljive stvari, v bistvu sami sebe ne jemljemo zelo resno. Toda težko je gledati, koliko ljudi po svetu trpi, vse od lakote, bolezni, pohlepa do vojne. Menim, da je v vseh nas skrit nekakšen občutek krivde, ki se težko opiše."

Viet Cong pa so imeli tudi svoj "Foo Fighters" trenutek (Dave Grohl je nastopal z zlomljeno nogo ...), ko si je bobnar zlomil roko in kljub temu odigral še šest nastopov v treh dneh, na pomoč pa mu je priskočil tudi legendarni Thor Harris - tolkalist Swansow: "Bilo je res zabavno, mislil sem, da bom bolj živčen, toda živčnost je hitro minila (je bilo pač treba odigrati vse te nastope). Thor je bilo neverjetno zavzet in venomer je govoril, kako bo to zabavno. Je čudovit glasbenik in neverjeten človek, počutim se zelo počaščenega, da sem ga spoznal in z njim delil oder." Skupina pa ni mikavna le zaradi dobrega albuma, njihov talent resnično zaživi na odru, pravijo kritiki in oboževalci. Kako to? "Po moje je to nekakšna teorija kaosa, kot v Jurskem parku. Kar naredi celo stvar zabavno, je to, da nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Tak občutek sem imel, ko sem gledal, kako igrajo Deerhoof. Poznam vse njihove pesmi, toda nastop je tako privlačen in napet, ker so venomer v gibanju, premikajo dele pesmi in njihov ritem, tako nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Imamo nekaj pesmi, ki so bolj pop in držimo se linij pri njih, toda resnična zabava se začne, ko je še vse v zraku in ko pesem ni nikoli zaigrana na enak način dvakrat."

Kanada pa  je slavna tudi zaradi velikih glasbenih imen, kot so Bryan Adams, Joni Mitchell, Neil Young in zasedba Rush (mimogrede, tudi Nickelback prihajajo iz Kanade), a tudi glasbeni podmladek slovi po svoji kakovosti: "Imamo zelo dobro sceno. Je dokaj težko iti na turnejo, ker je vse tako masovno, potem pa so tu še dolge, mrzle zime ... Toda imamo veliko nadarjenih ljudi in vsi se zelo podpirajo, si pomagajo pri turnejah in pri izdajah albumov. Freak Heat Waves, Cindy Lee, Fountain, Un Blonde, Apache Sweater, Soupcans, Mexican Slang, Absolutely Free je samo nekaj zasedb, ki so zelo talentirani ter delovni in so zagotovo top v Kanadi."