Je Klemen ob slovesu sotekmovalcem namenil iztegnjen sredinec?

Občutki so mešani, ker je plemenski večer res dogodek, kjer je prisotna močna tenzija med vsemi tekmovalci. Nobena zadeva oziroma razplet nista doročena 100%. Konec koncev te spremlja želja, da ostaneš edini preživeli, po drugi strani pa je Survivor res naporna in izčrpavajoča igra telesa in glave. Po drugi strani čutiš nekakšno olajšanje, ko veš, da se vračaš v civilizacijo in normalno življensko okolje.

Kako bi opisal celotno adrenalinsko izkušnjo in kaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin?

Ker sem letos odšel bolj sproščen, sem popolnoma drugače gledal na okolico, naravo ter celotno dogajanje. Filipini in ljudje s katerimi prideš v stik, so preprosto izjemni. Izjemno je to, da živijo v popolni bedi brez elektrike, vode v hišah, kjer 5-članska družina spi na eni postelji in z minimalnimi življenjskimi potrebščinami. Pa vendar - ko jih pogledaš, začutiš tisto toplino in pristni nasmeh na otroških obrazih. Res je potrebno ceniti izkušnjo Survivorja, ker spoznaš ogromno zadev in seveda tudi samega sebe. V hitrem načinu življenja si premalokrat vzamemo čas zase. Žalostno je to, da bolje poznamo druge kot sebe. Menim, da bi moral na 10 let vsak doživeti popolni odklop brez telefona, medijev, preganjanja časa, pa čeprav si lahko dogovorjen z najboljšim prijateljem na kavi. Pomemben je torej čas s samim seboj, in to, da lahko v danem trenutku premisliš o vsem, kar se je zgodilo. Pomemben je tisti notranji pogovor s seboj. Da ne govorim o tem, kako smo razvajeni in kako enostavno ne opazimo tistih malih stvari, ki se nam zdijo samoumevne in jih imamo konstantno pri roki - kot je recimo wc papir, vžigalnik (kamor koli se obrnemo to imamo)  Po mojem mnenju je to največje darilo Survivorja - ko enkrat to spoznaš, začneš gledati na stvari z drugega zornega kota in spoštovati malenkosti.

Kakšna je bila zate izkušnja v primerjavi s prvim Survivorjem, v katerem si pred leti sodeloval?

Moram reči, da sem bolj pozitivno sprejel izkušnjo iz leta 2009, ker sem imel občutek, da so tekmovalci prišli v šov bolj sproščeno in ne tako 'na nož' kot letos. Že v prvih dneh sem videl, kako močne so želje nekaterih sotekmovalcev in na to si se moral kaj hitro privaditi ter stopiti v korak z dogajanjem. Letos sem tudi sam nosil težko breme povratnika. Zavedal sem se, da je moje ime lahko zelo hitro omenjeno in da se bo kmalu porodila ideja, da sem na tapeti za izločitev. Enostavno nisem pričakoval, da bomo že v prvih dneh priča pogovorom o zavezništvih in taktikah. Bolj sem imel v glavi moto leta 2009 'go with the flow' (prepusti se toku) - res smo bili bolj spontani.

Kdo je bil po tvojem mnenju najbolj konflikten v tekmovanju in zakaj?

Vsi smo imeli svoje muhe in slabe trenutke, kar je v okoliščinah Survivorja popolnoma razumljivo in pričakovano. V okolju kjer imaš vse in še več, ne razmišljaš kaj boš jedel, s čim se boš pokril, ali bo deževalo in kakšna bo današnja borba. Da ne govorim o času, ko v igro vstopi še plemenski večer - takrat je vse mogoče. Vsa ta notranja živčna vojna lahko kaj hitro pripelje do neželenega konflikta znotraj ekipe.

Komu bi najbolj privoščil zmago?

V igri nisem bil tako dolgo, da bi lahko sotekmovalce spoznal do te mere, kot bi si želel. Za drugo ekipo ne morem govoriti, lahko pa rečem, da iz našega plemena zmago zagotovo najbolj privoščim Ines in Luki.

Kaj je bila zate najtežja preizkušnja v tej borbi?

Zagotovo je bilo najtežje to, da sem se zavedal, da sem povratnik in da si bom moral nekako priboriti mesto v plemenu. Že od prvega dne so se sotekmovalci začeli obračati name z vsemi možnimi vprašanji, ki so se jim porajala. Problem pa je bil, da je to postala navada in je bilo nekako samoumevno, da na koncu vsake odločitve postavijo vprašanje še meni. V kolikor jim ne bi bil glavna oporna točka, bi lahko celotno igro v začetni fazi le spremljal iz ozadja. 

Česa si se v tem (pa čeprav kratkem) času na tekmovanju naučil? Si spoznal kaj novega o sebi?

Mislil sem, da bo lažje, vendar sem pri sebi ugotovil, da enostavno ne morem igrati nekaj, kar nisem. Prav tako kot leta 2009, sem v igro izstopil in iz nje izstopil takšen, kot sem. Sem oseba, ki v vsakem trenutku najde nekaj pozitivnega. Sem odkrit, saj vsakemu povem, kar mu gre, pa tudi zelo tekmovalen, z željo po zmagah, kot me je življenje naučilo.

Kaj je bila prva stvar, ki si jo naredili, ko si prispel domov?

Zdi se mi, da je pri vseh kandidatih zelo podobno. V času, ko si na minimalni dnevni količini riža, imaš ogromno idej, kaj bi jedel, ko se vrneš. Tako da ima vsak v svoji glavi nekaj kulinaričnih destinacij, ki jih je obiskal.

Boš tudi sedaj še vedno redno spremljal dogajanje na Filipinih prek tv ekrana?

Poleg vseh obveznosti, ki jih imam in kolikor mi bo čas dopuščal, bom z veseljem pogledal dogajanje na Filipinih, da vidim, kako so se moji soborci odrezali.