'Najtežje je bilo živeti brez hrane in s toliko hinavci!'

Občutki niso bili ravno prijetni. Žal mi je bilo, da sem odšla tako hitro in nepričakovano, a to je le igra. Treba je biti dober igralec, kar jaz žal nisem, oz. nočem biti. Ne maram takih ljudi, tudi v realnem življenju ne. 

2. Kako bi opisala celotno adrenalinsko izkušnjo in kaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin?

Izkušnjo bi opisala kot neverjetno! Takoj bi jo še enkrat ponovila. Veliko novih spoznanj, iskanje samega sebe, živeti s toliko različnimi karakterji v pomanjkanju vsega … pestro.

3. S kom si se bolje ujela, z ženskimi ali moškimi člani ekipe? 

Bolje sem se ujela z moškimi, kot se dogaja že celo moje preteklo življenje. Moram pa vseeno izpostaviti Majo, ki je super punca in mi je zelo stala ob strani. 

4. Kako je bilo preživeti toliko časa stran od ljubljene družine in otrok?

Ja, iskreno povedano, mi je prvi teden kar ustrezalo novo okolje. Potem pa te kar hitro začne dajati domotožje. Sprašuješ se, kako so domači – ali me pogrešajo, so lačni, mislijo kaj name … Milijon vprašanj se mi je pletlo po glavi. A vse se zgodi z nekim namenom in željo po boljšem jutri. 

5. Kdo je bil po tvoje najbolj konflikten v tekmovanju in zakaj?

Konflikten? Lahko rečem, da te osebe niti ni bilo. Bili so bolj dvoličneži, ki so kot izgovor za takšno obnašanje dejali, da taka pač je igra.               

Zmago bi definitivno najbolj privoščila sebi. Glede na to, da sem žal izpadla, pa zmago privoščim najboljšemu.  

7. Kaj je bila zate najtežja preizkušnja v tej borbi?

Najtežje zame je bilo živeti brez hrane in s tolikimi hinavci. Sama nisem taka oseba, da bi šla prek trupel za vsako ceno, pa četudi sem zato zapustila igro. Zase sem zmagovalka, ker sem ostala to, kar sem.

8. Česa si se v tem času na tekmovanju naučila? Si spoznala kaj novega o sebi?

Naučila sem se kar nekaj uporabnih stvari. Življenje in razkošje, ki ga imamo, sedaj še bolj cenim. Uvidela sem, da sploh ne potrebujemo veliko, da smo srečni … O sebi sem  spoznala, da je bolje, če izklopim čustva in ljudi začnem obravnavati kot mimoidoče številke v mojem življenju.

9. Kaj je bila prva stvar, ki si jo naredila, ko si prispela domov?               

Ko je pome prišla družina, sem najprej objela moja sončka in mamo. Doma sem se pošteno najedla, nato pa smo odšli proti morju, kjer me je čakal partner. Sledilo je veliko solz in veselja, vprašanj, pogovorov … 

10. Boš tudi sedaj še vedno redno spremljala dogajanje na Filipinih prek TV ekrana?

Seveda, pa še kako. Zdaj namreč šele vidim, da se o večini, ki so se izdajali, za nekaj, kar niso,  nisem motila. V oddajah slišiš in vidiš veliko stvari, za katere med bivanjem na Filipinih nisi vedel.